*b*5. poglavje- Nedolžna kri*b*
*i*"Ni dovolj velike zastave, da bi pokrila sramoto ubijanja nedolžnih ljudi." - Howard Zinn.*i*

Gledal sem kako so vojaki začeli iz hiše nositi vse kar je bilo nekaj vredno. Mamin klavir, knjige, porcelanaste skodelice,... Vse to je odhajalo iz našega doma, v katerem ne bo nikoli več tako kot je bilo.
»Tega nam ne morete storiti!« je zakričal oče in vstal. Prijel je enega od vojakov ter ga porinil v kot, da je pristal na tleh in z glavo udaril ob mizo.
Občudujoče sem ga opazoval, kako se je s pogumom postavil zase in za svojo družino. Kako se je brez strahu postavil po robu vojakom.
Nenadoma pa je eden od ostalih vojakov planil nanj in ga z vso silo udaril v lice. Oče se je, pod silo udarca zgrudil po tleh in držeč se za boleče mesto zavpil od bolečine. Iz ustnice mu je pritekla kri.
V oči so mi stopile solze. Težko je bilo gledati, kako nemočen je bil, jaz pa ničesar nisem mogel storiti njemu v bran. Ničesar.

»Še pet minut!« je zavpil poveljnik vojske, kakor, da ga dogajanje poleg njega ne bi čisto nič zanimalo.
Oče je brž vstal, iz postelje dvignil Aghato, ter jo namestil na voziček. Ta se je zmedeno ozirala okrog sebe, med tem pa je on prijel vrečo in vanjo začel zlagati najpomembnejše stvari: posodo, nekaj hrane, zdravila za Aghato,...
Šele tedaj sem se zavedel, da gre zares in tudi sam sem vstal ter mu začel pomagati. Samo mama je ostala sredi sobe in jokala, kakor, da se je zgodilo nekaj najhujšega na svetu. No, pa saj se tudi je. Vsaj zame.


Nato so nas odpeljali iz hiše. Nihče od nas se ni upiral. Saj ne bi imelo smisla. Vedeli smo, da so vojaki močnejši in da z nekaj minutami prihranjenega časa ne bi dosegli ničesar. Privedli so nas do majhne ulice na kateri se je gnetlo ljudi. Družine z majhnimi otroki, ostareli, bolni in pari so stali tam in čakali na to kaj se bo zgodilo. Nekateri so jokali, drugi vpili na vojake, nekateri so molili drugi pa so le mirno stali, kakor, da bi vedeli, da je boj izgubljen. Da je vsega konec.
Vse zbrane je povezovala le ena sama stvar: Davidova zvezda. Zvezda zaradi katere so bili obsojeni na trpljenje.

Ozrl sem se k staršema. Mama je jokala in se v strahu prižemala k očetu, med tem, ko je ta poskušal ostati močen. Brisal ji je grenke solze z lic in jo tolažil. Pogledal je proti meni, in za nekaj trenutkov sta se najina pogleda srečala in obstala drug na drugem. Nekaj časa me je opazoval, nato pa se prisiljeno nasmehnil češ, da bo vse v redu. Pa bo res? Nihče ni vedel...


Že nekaj časa smo stali tam in čakali. Izgledalo je, da so vojaki popolnoma pozabili na nas. Stali so sredi ljudi in se pomenkovali, za nas pa jim je bilo popolnoma vseeno. Izgledalo je kakor, da čakajo na nekaj, na nekakšno znamenje, da lahko začnejo...
In res: kmalu je v ulico zapeljal manjši tovornjak in ustavil pred nami. Vsi so potihnili. Nastala je neprijetna tišina.
Vrata na zadnji strani tovornjaka so se odprla in eden od vojakov je stopil na sredo množice, ter začel deliti ukaze. "Pojdite po vrsti od leve proti desni, brez prerivanja v tovornjak! Sicer ni veliko prostora, a se boste že nekoliko stisnili." Zlobno se je zarežal in njegov smeh mi je paral dušo. Kako je bil lahko tako brezčuten?

Ljudje so se začeli riniti v vozilo. Nenadoma je eden od vojakov iz množice dvignil nekega dečka in ga odpeljal do komandirja. Sledil sem jima s pogledom. Šele tedaj sem opazil, da deček nima noge. Krčevito se je otepal vojakovih rok, a proti njemu je bil nemočen.

»Kaj naredimo z njim?« sem slišal zaničljive vojakove besede. »Tole,« je odvrnil komandir, iz žepa vzel pištolo in se zlobno zarežal. Za trenutek mi je srce nehalo biti. Pa ne da… »Postavite ga k zidu!« je ukazal in pristopila sta dva vojaka, dečka prijela pod roko in ga s silo odvedla do zidu ene od hiš. »Zdaj pa namerite!« Nekaj vojakov je stopilo dobrih nekaj metrov stran od dečka in namerilo. »Na tri…« Iz množice se je zaslišal proseč krik. Komandir se je nekoliko ustavil, nato pa zopet začel odštevati. »…dva, ena, strel!« Zadoneli so zvoki pištol in v naslednjem trenutku se je deček mrtev zgrudil na tla. Vsi smo obstali in brez besed strmeli vanj.

Nisem mogel verjeti temu kar sem ravnokar videl. Ubili so ga… Brez kančka slabe vesti so ubili nedolžnega otroka. Srce mi je razbijalo kot noro, in ob pogledu na krvaveče dečkovo telo se mi je obračal želodec. Kako so mogli, storiti kaj takega?
»Enako naredite z njo!« sem nekje v ozadju zaslišal ukaz. S pogledom sem sledil vojakovemu prstu in z grozo ugotovil, da je bil usmerjen v… Aghato. »Ne!« je zakričala mati in hotela ustaviti vojaka, ki sta hodila proti moji sestri. Vojaka sta jo le brezčutno porinila proč, da je izgubila ravnotežje in obležala na prašnih tleh. »Pustite otroka pri miru! Ničesar ni storil narobe!« je moledoval oče, med tem, ko je trdno držal ročaje vozička. »Ubijte raje mene, kakor, da prelivate nedolžno otroško kri!«


Besede niso zalegle. S solznimi očmi sem opazoval kako so jo odpeljali k zidu. Še zadnjič sem jo pogledal. Smehljala se je. Ni razumela. Ne vem kaj mi je bilo, toda nasmehnil sem se ji nazaj. Nato so odjeknili streli.

Aghate ni bilo več. Moja preljuba sestra je bila mrtva.
__________________________

Hej...
Malo bolj žalosten del... Aghata je umrla... Pac ljudje niso imeli srca... Pa ne samo v moji zgodbi ampak tudi v realnosti. Koliko grozot se dogaja po svetu, koliko zla se godi vsak dan. Grozno! Ljudje smo še hujši kakor živali. Sami uničujemo svojo lastno vrsto, namesto, da bi živeli skupaj, si pomagali,... Ne vem... Kako lahko sploh živimo v tako groznem svetu? Kaj imajo ljudje od tega, da sočloveku prinašajo zlo?

Tale del posvečam Hermi, ker že od samega začetka zvesto spremlja mojo zgodbo in pod njo vedno pusti čudovit komentar. Hvala tii. <333

Vesela bi bila komentarja, pohval, še posebej pa kritike in vašega mnenja. Sama osebno nisem ravno najbolj zadovoljna s tem delom (samo konec se mi zdi, da mi je kar dobro uspel) ampak povejte kako zgodbo vidite vi. Hvala že v naprej. <33

Lp,

13L

Ps.: Spet se pravičujem, ker je vse tako na kupu in ne po odstavikih. Ko zgodbo prekopiram iz worda na Pil, rata vse tko cudno hahah