Božičku se je po desetih minutah uspelo pripraviti do tega, da je popil čaj, pojedel nekaj zanimivo okrašenih piškotov, ki sta se nanje spravila petletnika in mi reči, da naj jutri odprem darilo z zaprtimi očmi ter da naj štejem do deset preden jih spet odprem. Takrat sem le presenečeno pokimala, potem pa se je skozi dimnik odpravil kdo ve kam.
Nekaj ur razmišljanja o tem nenavadnem dogodku pozneje sta starša prišla domov in se samo nasmehnila ter odracala k njima v spalnico. Sploh ne razumem, zakaj sta se tako obnašala. Niti preprost hvala mi nista namenila. Zelo brezobzirno, če lahko pripomnim.
Po tistem sem presenečeno odšla spat v pričakovanju jutrišnjega dne.
◆●•●◆
Zjutraj me je zbudilo kričanje Elle na moji postelji, ki je z rokami stresala moja ramena in se drla v moja ušesa na ves glas in citiram: "Zbudi se, božiček je prišel! Spodaj so darila, pridi, no!"
Počasi sem odprla oči in našla Ello z njenimi rjavimi kodri, ki so ji tokrat razmršeni štreleli v vse smeri in oblivali njen okrogel obraz, z navdušeno odpritimi električno modrimi očmi, ki so izžarevali življenje in njenimi roza lički, ki so se dvignili zaradi njenega širokega nasmeha tako, visoko, da so skoraj začeli prikrivati njene oči.
Blago sem se nasmehnila ob njenem navdušenju. Božič je bil vedno mišljen, da bi zbližal otroke, družine in ljudi nasploh. Sramota je bila, da se tega večina ljudi ni zavedala.
Vstala sem in se v svoji spalni srajci odpravila proti dnevni sobi. Tam je stala božična smrekica z nešteto pisanimi lučkami in okraski, takšnimi in drugačnimi, ki so viseli z vej. Nekatere stvari, so bile zgolj risbice dveh najmljaših dvojčkov iz vrtca in vrvico skozi luknjico na vrhu. Vsak kotiček je bil okrašen do podtankosti. A prizor, ki me je pričakal je vse uničil.
Chris je s telefonom fotografiral darila, ki jih je dobil in jih pošiljal po Viberu, Snapchatu, WhatsAppu ter objavljal po Instagramu, Facebooku in bog si ga vedi kateremu socialnemu omrežju še.
Emely sploh ni bilo v dnevni sobi, edini znak, da je bila tam so bila njena, darila, ki so manjkala pod smrekico.
George je že odpiral svoje prvo darilo in pomignil, da naj se mu z njegovo dvojčico pridruživa. Ta mala angelčka sta bila edini dokaz, da še lahko obdržimo tradicijo.
To mi je dalo idejo.
Stopila se proti Chrisu in ga potapkala po ramenu. Ni se odzval. V skoraj milisekundi sem pograbila njegov telefon in ga nastavila na 'zaustavitev sistema'. Seveda sem plačala z njegovimi svarilnimi komentarji in tekom po hodnikih, ki niso bili najtoplejši. Za sabo sem slišala zvonki smeh mojih srčkov, ki sta s svojimi jamicami v licih izpadla kot največja srčkanost na svetu.
Stekla sem naravnost v Emilyjino sobo in jo opazila napol spati na postelji z računalnikom v njenem naročju. Sploh ni vzdignila glave ampak le za trenutek poškilila k vratom. Chris seveda ni imel pojma v katero sobo sem stekla, zato sem, ko sem se prepričala, da mi ne povzroča pozornosti, sem stopila do vtičnice in iztaknila glavni kabel za internet. Sprva sploh ni ugotovila, dokler nise kablov drugi konec iztaknila še iz računalnika in z kablom, Chrisovim telefonom in ogromnim nasmeškom stekla v mojo sobo in stvari skrila v skrivni predal, ki sem ga vedno zaklenila s ključem, ker sem notri skrivala tiste* stvari. S ključkom na moji ogrlici sem odklenila in notri vrgla moj plen, nato pa s ključkom vrtela v levo dokler nisem slišala škrt in vedela, da je zakljenjeno. Ogrlico sem spravila nazaj pod spalno srajco in se končno začela preoblačiti.
Niti nisem gledala na kaj drugega kot to, da so bile stvari (razen mojih preljubih kavbojk) rdeče barve. Lase sem spela v figo in svoja očala zamenjala z lečami, katere sem dobila pri enajstih letih, ker so mi šla očala na živce, nato pa zadovoljno odkorakala skozi vrata, da sem pred njimi zagledala besna starejša sorojenca.
"Živijo moja prekrasna bratec in sestrica! Presenečena sem, da sta našla pot do moje sobe! Res vaju dolgo nisem videla!" z velikim nasmehom in iskrico vragolije, ki se je skrivala v mojih očeh. Emely je prhnila in me pogledala skozi njena veliko dobelejša očala, kot moja, ker je imela močnejšo dioptrijo in enkrat samkrat lahko ugibate zakaj. Če ste si mislili telefon in ekrani nasploh, ste zadeli tarčo v sredo.
"Kate vrni nama telefon in kabel," je nepotrpežljivo rekel Chris, ki se niti ni ubadal z mojim vse prej kot prijetnim pozdravom.
"Nimam pojma o čem govoriš. Poleg tega sem stoprocentna, da ne bi šel v Pihpuff, potrpežljivosti in prijaznosti ti res primankuje," sem pripomnila in ga zadela z opazko vzeto iz Harry Potter- ja. Za tiste, ki ne veste, to je serija knjig/filmov, v katerih je fant Harry čarovnik in pride na Čaravniško Akademijo z štirimi domovi; Pihpuff, Drznvraan, Gryfondom in Spolzgad. Ta film smo vedno gledali, ko smo bili majhni. Najbolj me je prizadelo, da se očitno sploh ni brigal za to.
"Dobro veš o čem govorim, Katharine. Pred parimi minutami si tekla pred mano z mojim telefonom v rokah. Sploh ne vem kam si šla potem, ker te nisem našel-" je Chris začel povzdigovati glas, ko ga je prekinila moja sestra, ki je zavila z očmi in mu z dlanjo pokrila usta.
"Potem si šla k meni, ker si se odločila igrati s hudičem," je z privzdignjeno obrvjo dokončala Emely.
"Še vedno nimam blage veze o čem blebetata. Zdaj pami oprostita, moram dol v dnevno sobo, ker če še nista opazila je Božič, družinski praznik,"sem se obrnila na petah proti stopnišču navzdol. Sploh nisem poškilila k njima. Kar naj se počutita krivo; ne vesta kaj sta zamudila.
Takrat sem se spomnila Božička; vse mi je delovalo kot sanje, za katere sem vedela, da so resnične, čeprav se mi je vse skupaj še vedno zdelo neverjetno.
"Odpri darilo z zaprtimi očmi in jih ne odpri za naslednjih deset sekund ne glede na vse. Potem jih odpri in samo uživaj." Zelo spodbuden govor, Božiček.
Moj vstop v dnevno sobo in odvijanje paketa je le v meglo zavit spomin. Edino kar se spomnim je čudnega ščemečega občutka.
Ko sem odprla oči ter se ozrla okoli sem videla Chrisa in Emely, kako sta se igrala z Ello in Georgem. Emely čisto brez njenega običajno popolnega make-upa, Chrisa brez telefona.
Mama in oče sta se veselo pogovarjala in ljubeče gledala ter skupaj odvijala darilo ter se smehljala z čisti ljubezni.
Moj zasanjan pogled je zmedla Ella, ko me je poklicala k njej in Emely, ki se mi je veselo nasmehnila.
Zdaj lahko varno in uradno rečemo, da se je moji, že tako glavi v oblakih, utrgalo.
______
No, pa sem tu z še enim, predpredzadnjim delom. upam, da ste uživali!
*Za tiste, ki ne veste, kaj sem s tem mislila: dnevniki, denar, kakšna tebi vredna slika itn.
Nekaj ur razmišljanja o tem nenavadnem dogodku pozneje sta starša prišla domov in se samo nasmehnila ter odracala k njima v spalnico. Sploh ne razumem, zakaj sta se tako obnašala. Niti preprost hvala mi nista namenila. Zelo brezobzirno, če lahko pripomnim.
Po tistem sem presenečeno odšla spat v pričakovanju jutrišnjega dne.
◆●•●◆
Zjutraj me je zbudilo kričanje Elle na moji postelji, ki je z rokami stresala moja ramena in se drla v moja ušesa na ves glas in citiram: "Zbudi se, božiček je prišel! Spodaj so darila, pridi, no!"
Počasi sem odprla oči in našla Ello z njenimi rjavimi kodri, ki so ji tokrat razmršeni štreleli v vse smeri in oblivali njen okrogel obraz, z navdušeno odpritimi električno modrimi očmi, ki so izžarevali življenje in njenimi roza lički, ki so se dvignili zaradi njenega širokega nasmeha tako, visoko, da so skoraj začeli prikrivati njene oči.
Blago sem se nasmehnila ob njenem navdušenju. Božič je bil vedno mišljen, da bi zbližal otroke, družine in ljudi nasploh. Sramota je bila, da se tega večina ljudi ni zavedala.
Vstala sem in se v svoji spalni srajci odpravila proti dnevni sobi. Tam je stala božična smrekica z nešteto pisanimi lučkami in okraski, takšnimi in drugačnimi, ki so viseli z vej. Nekatere stvari, so bile zgolj risbice dveh najmljaših dvojčkov iz vrtca in vrvico skozi luknjico na vrhu. Vsak kotiček je bil okrašen do podtankosti. A prizor, ki me je pričakal je vse uničil.
Chris je s telefonom fotografiral darila, ki jih je dobil in jih pošiljal po Viberu, Snapchatu, WhatsAppu ter objavljal po Instagramu, Facebooku in bog si ga vedi kateremu socialnemu omrežju še.
Emely sploh ni bilo v dnevni sobi, edini znak, da je bila tam so bila njena, darila, ki so manjkala pod smrekico.
George je že odpiral svoje prvo darilo in pomignil, da naj se mu z njegovo dvojčico pridruživa. Ta mala angelčka sta bila edini dokaz, da še lahko obdržimo tradicijo.
To mi je dalo idejo.
Stopila se proti Chrisu in ga potapkala po ramenu. Ni se odzval. V skoraj milisekundi sem pograbila njegov telefon in ga nastavila na 'zaustavitev sistema'. Seveda sem plačala z njegovimi svarilnimi komentarji in tekom po hodnikih, ki niso bili najtoplejši. Za sabo sem slišala zvonki smeh mojih srčkov, ki sta s svojimi jamicami v licih izpadla kot največja srčkanost na svetu.
Stekla sem naravnost v Emilyjino sobo in jo opazila napol spati na postelji z računalnikom v njenem naročju. Sploh ni vzdignila glave ampak le za trenutek poškilila k vratom. Chris seveda ni imel pojma v katero sobo sem stekla, zato sem, ko sem se prepričala, da mi ne povzroča pozornosti, sem stopila do vtičnice in iztaknila glavni kabel za internet. Sprva sploh ni ugotovila, dokler nise kablov drugi konec iztaknila še iz računalnika in z kablom, Chrisovim telefonom in ogromnim nasmeškom stekla v mojo sobo in stvari skrila v skrivni predal, ki sem ga vedno zaklenila s ključem, ker sem notri skrivala tiste* stvari. S ključkom na moji ogrlici sem odklenila in notri vrgla moj plen, nato pa s ključkom vrtela v levo dokler nisem slišala škrt in vedela, da je zakljenjeno. Ogrlico sem spravila nazaj pod spalno srajco in se končno začela preoblačiti.
Niti nisem gledala na kaj drugega kot to, da so bile stvari (razen mojih preljubih kavbojk) rdeče barve. Lase sem spela v figo in svoja očala zamenjala z lečami, katere sem dobila pri enajstih letih, ker so mi šla očala na živce, nato pa zadovoljno odkorakala skozi vrata, da sem pred njimi zagledala besna starejša sorojenca.
"Živijo moja prekrasna bratec in sestrica! Presenečena sem, da sta našla pot do moje sobe! Res vaju dolgo nisem videla!" z velikim nasmehom in iskrico vragolije, ki se je skrivala v mojih očeh. Emely je prhnila in me pogledala skozi njena veliko dobelejša očala, kot moja, ker je imela močnejšo dioptrijo in enkrat samkrat lahko ugibate zakaj. Če ste si mislili telefon in ekrani nasploh, ste zadeli tarčo v sredo.
"Kate vrni nama telefon in kabel," je nepotrpežljivo rekel Chris, ki se niti ni ubadal z mojim vse prej kot prijetnim pozdravom.
"Nimam pojma o čem govoriš. Poleg tega sem stoprocentna, da ne bi šel v Pihpuff, potrpežljivosti in prijaznosti ti res primankuje," sem pripomnila in ga zadela z opazko vzeto iz Harry Potter- ja. Za tiste, ki ne veste, to je serija knjig/filmov, v katerih je fant Harry čarovnik in pride na Čaravniško Akademijo z štirimi domovi; Pihpuff, Drznvraan, Gryfondom in Spolzgad. Ta film smo vedno gledali, ko smo bili majhni. Najbolj me je prizadelo, da se očitno sploh ni brigal za to.
"Dobro veš o čem govorim, Katharine. Pred parimi minutami si tekla pred mano z mojim telefonom v rokah. Sploh ne vem kam si šla potem, ker te nisem našel-" je Chris začel povzdigovati glas, ko ga je prekinila moja sestra, ki je zavila z očmi in mu z dlanjo pokrila usta.
"Potem si šla k meni, ker si se odločila igrati s hudičem," je z privzdignjeno obrvjo dokončala Emely.
"Še vedno nimam blage veze o čem blebetata. Zdaj pami oprostita, moram dol v dnevno sobo, ker če še nista opazila je Božič, družinski praznik,"sem se obrnila na petah proti stopnišču navzdol. Sploh nisem poškilila k njima. Kar naj se počutita krivo; ne vesta kaj sta zamudila.
Takrat sem se spomnila Božička; vse mi je delovalo kot sanje, za katere sem vedela, da so resnične, čeprav se mi je vse skupaj še vedno zdelo neverjetno.
"Odpri darilo z zaprtimi očmi in jih ne odpri za naslednjih deset sekund ne glede na vse. Potem jih odpri in samo uživaj." Zelo spodbuden govor, Božiček.
Moj vstop v dnevno sobo in odvijanje paketa je le v meglo zavit spomin. Edino kar se spomnim je čudnega ščemečega občutka.
Ko sem odprla oči ter se ozrla okoli sem videla Chrisa in Emely, kako sta se igrala z Ello in Georgem. Emely čisto brez njenega običajno popolnega make-upa, Chrisa brez telefona.
Mama in oče sta se veselo pogovarjala in ljubeče gledala ter skupaj odvijala darilo ter se smehljala z čisti ljubezni.
Moj zasanjan pogled je zmedla Ella, ko me je poklicala k njej in Emely, ki se mi je veselo nasmehnila.
Zdaj lahko varno in uradno rečemo, da se je moji, že tako glavi v oblakih, utrgalo.
______
No, pa sem tu z še enim, predpredzadnjim delom. upam, da ste uživali!
*Za tiste, ki ne veste, kaj sem s tem mislila: dnevniki, denar, kakšna tebi vredna slika itn.
Moj odgovor:
Fulbutasto
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Strah pred zobozdravnikom
Torej...ful je butasto ampak mene je tak reeees strah zobozdravnika in nevem kaj naj nardim. Vbistvu najhujša stvar mi je igla, sploh pa ker sem mesec nazaj menjala zobozdravnika. Dobesedno, nevem če mi bodo SPLOH kaj nardili, ampak me je automatsko strah.
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart:
sem ti že odpisala v komentar na hodniku.
ustrelili?!?!?!??!
uuuuuuu, super je!!!!! lovam:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: