14. Poglavje

Stala sem na strehi in zrla v daljavo. Bila je noč in vse okoli je izdajalo temo. Le luna ki je svetila je bila dovolj, da sem pazila da ne bi padla dol.

A čez čas so luno zakrili oblaki. Nastala je popolna tema.
Zaslišala sem glas "Pomagaj!" A nisem mogla določiti od kod je prihajal. Bil je tih in težko razumljiv.
Moje telo pa kot, da se zaveda stopi na rob... Ne, ne, ne... se skušam zaustaviti, a ne pomaga. Kaj se dogaja? Saj dejansko ne mislim storiti tega, ne? Moje telo pa kot, da je samostojno se še bolj premakne bliže k robu. Sedaj se zavem, kako blizu me loči smrt, ko pogledam navzdol. Ampak, saj nisem tako neumna da bi storila to. V moji podzavesti pa se pojavi, nekaj kar nisem pričakovala. 'Stori to, rešiti ga moraš.' Koga moram rešiti mi ni bilo jasno, kajti imela sem druge probleme.
Na vse pretege se trudim ostati na vrhu, a nekaj me opomni, da moram narediti to. Ta neznan občutek me je popolnoma prevzel in prepustila sem se mu, da me vodi.

Pripravim se na skok, padem dol... občutek izgine in zavem se, kaj se dogaja 'Neeeeeee!'

Zbudim se. Nočna mora. Groza. Še vedno se vsa tresem. Prižgem luč na omarici in pogledam na uro. 3:00 Super. Vstanem in stopim do kopalnice, nazaj ne morem zaspati, ne še. Vodo si pljusknem v obraz. Ledeno hladna je. To me spomni na... Ne, si rečem moram nehati misliti na sanje. To je bilo prvič po več letih, da so me mučile more. Prve so se začele pojavljati takoj po smrti mojih staršev. Moram priznati, da tiste niso bile tako strašne. Te so bile grozljivejše. Velikokrat sem se spraševala, zakaj nastanejo nočne more, ker nisem našla odgovora sem vprašala profesorico za psihologijo. "Težko rečem zakaj se pojavijo. Znanstveno dokazano je, da v večini primerov gre za travmatne oz. potravmatne posledice. Sčasoma po navadi izginejo." mi je na kratko odgovorila, kajti motila sem njeno poučevanje, to ji je šlo v nos. Po drugi strani pa je tako rada oboževala psihologijo, da mi je z veseljem ponudila odgovore.
In res moje prve so izginile v nekaj dneh. Pričakovala sem, da bodo te še hitreje, saj zadnje čase nisem preživljala nobene travme ali kaj podobnega.

Voda mi je osvežila možgane. Zagotovo ne bom šla nazaj spat. Bolje vstati, kot pa imeti slab spanec sem se opomnila - zjutraj moje logično razmišljanje še ni čisto urejeno. Vse se še prebuja. Zato tudi v šoli - no to je zame več ali manj preteklost - imam nesrečo, namreč profesorji me skoraj vedno pokličejo pred tablo ravno zjutraj. Če pa bi jim razložila zakaj je tako, pa bi bilo le še huje. Gotovo se mi bi vsi posmehovali. Ja, resnica včasih boli. Za takšne stvari sem bila zelo občutljiva oseba. Moj ponos in samozavest sta se gradila na neobčutljivosti. Kadarkoli pa je prišla ta situacija se je moj ponos za delček zlomil.

Vrnem se v sobo in pogledam koliko je sedaj ura 3:15 Šele. Kaj naj počnem tako zgodaj. Poleg tega pa ne želim zbuditi ostalih. Sedla sem na posteljo in se zazrla v strop. V glavo mi je šinila ideja. Ker nisem dobro vedela kako deluje moja moč, bi lahko poskusila zdaj pogledati kašne darove imata Jake in Mason. No morda ne bo delovalo, kajti v vseh primerih do zdaj so bile osebe v moji bližini, onadva pa nista, spala sta v sobi za goste.

Tole pa je izziv, si rečem. Pojma nisem imela kako bi prišla v stik z njima.

Zaprla sem oči, z mislimi sem. preletela hišo. Nikoli ne bi pomislila, da zmorem vse to. Povsod so bili različni miselni vzorci. Morala sem samo poiskati pravega. V mislih sem poskušala najti njuna vzorca. Vtisnili so se mi v spomin, ko sem jima zadnjič prisluškovala pri telepatiji. Potrebovala sem nekaj trenutkov... našla sem ju čisto na dnu svojih misli.
Potegnila sem jih na plano in kot bi mignil, sta se povezala s temi... nisem pričakovala, da bo tako lahko. Namreč takoj ko se je ustvarila povezava sem bila pri njima. Nisem bila v njunih glavah - težko bi imela oba hkrati - bila sem pri njima v sobi, kot bi bila dejansko tam. Vse okoli mene je izgledalo tako.
Ni se mi bilo treba približati, da bi opazila njune avre. Med spanjem so se kar bleščale. Poglobila sem se najprej v Jakovo (mlajši brat).
Takoj sem ga prepoznala. Znal je manipulirati z okolico. Lahko je teleportiral osebe ali stvari, da si je približal določen cilj. Dokaj uporabna reč. Spomnila sem se zadnjega srečanja, ko smo šli okoli mesta in si ogledali pokrajino, kako je spremenil razdaljo med domom. Za to se je torej jezil Mason.
Hotela sem že prekiniti stik, ko sem nekaj zaznala. Sprva ni bilo nič nenavadnega, a ko sem pobližje pogledala sem ugotovila, kaj je narobe - če se bolje izrazim, kaj se še skriva v njem. Začutila sem, da ima v sebi skrito še več moči. Lahko namreč preide iz okolja v drug prostor. S tem nisem mislila na razdaljo, ko nekaj metrov ali kilometrov, ne lahko se je fizično teleportiral v oddaljene kraje, več milj stran. S svojim darom tega nisem mogla ugotoviti, kako daleč sega njegov krog, ampak vredno se je bilo dotakniti te podrobnosti.
Kot je kazalo se on tega ni zavedal, da lahko stori še kaj s svojim darom. Morda bi mu morala to omeniti? Ah ne pretiravaj. Sem zaslišala svoj glas v podzavesti. Jasno mi je bilo, da bi potem hotel izvedeti kako sem izvedela, ne bi mi bilo ravno všeč, če mu povem, da sem med spanjem stikala po njegovih mislih.
Pogled sem preusmerila na Masona. Spal je nasproti Jaka. Njegova avra je bila obarvana svetlo zeleno. Zelena je bila sicer dar zdravljena, vendar je bila ta nekoliko drugačna. Poglobila sem se vanjo in spoznala zakaj. To ni bilo zdravljenje ampak dar odkritosti.
Ha, kdo bi si mislil, da ima mali pametnjakovič takšno smolo. Če sem prav razumela je moral biti odkrit oz. iskren kadarkoli ga je kdo kaj vprašal. Imel je podobno moč kakor Misty. Crystalina sestrična, ki ima za sorodno dušo pravega šarmerja. Sama pa je prepuščena nesreči. Glede na to, kaj mi je Crystal povedala je ona vedno govorila resnico, tisti ki pa so bili v njeni družbi so velikokrat bleknili kašno stvar, ki je niso želeli izreči na glas. Tako je njena moč vplivala, na ostale kot tudi na njo samo. Sčasoma se je menda naučila, da moč nekako poskusi zajeti le v vase, četudi ji včasih spodrsne.
Zaradi iskrenosti pa je imela že večkrat težave pri bolj osebnih stvareh, ki jih je po nesreči butnila ven. Zato se je v šoli ni prijel lep sloves, še huje zamenjati je morala kar tri šole v enem letu. Težko sem si predstavljala, koliko je morala trpeti preden je spoznala Alexa.
Dejstvo je namreč, da ko sorodna duša spozna svojo drugo polovico so težave mala malica. Oba se lahko dopolnjujeta ter si pomagata. Vse to je seveda veliko odvisno od odnosa, a po večini se odnosi sčasoma okrepijo, poboljšajo...

Sedaj, ko sem izvedela vse sem zaprla vrata. Znašla sem se v svoji sobi. Kar oddahnila sem si. V glavi sem imela prizor, ki se je zdel resničen, mislila sem že da sem se kar teleportirala tja. Na srečo le v mislih.
Skozi okno so posijali prvi žarki. Ne morem verjeti, da je bila ura že 6:00. Kaj sem počela toliko časa? Sem res skoraj štiri ure porabila za to?! Groza!
No edino slabo dejstvo je, da mi je zmanjkalo časa za spanje. Nato pa sem pomislila na more in sem prejšnji stavek raje spustila iz glave.
Čas je bil da vstanem. Najprej se mi je v glavi pojavilo vprašanje 'Kaj naj naredim?' Kot strela z jasnega neba sem dobila briljantno idejo.
Hitro sem stopila pod prho, nato pa se oblekla v sveža oblačila, ki sem jih pred nekaj dnevi kupila v trgovini.

V tišini - nisem hotela zbuditi ostalih- sem se odpravila v kuhinjo. Odločila sem se, da bom vsem pripravila zajtrk. Dokaj zahtevna naloga. Pojma nisem imela kaj naj pripravim, na koncu pa sem se odločila za nekaj vpadljivega.

"Smo pa zgodnji" zaslišim za sabo znani glas. "Tudi tebi dobro jutro Kevin" rečem s precej zbadljivim tonom.