4.poglavje
Zbudila sem se zvezana in z razbijanjem v moji glavi. To absolutno ni bil pravi spanec, kajti vse me je preveč bolelo. Moj spomin je bil še vedno zavit v meglico. Sklepala sem, da se bo počasi mi odprl. Pa tudi, da možgani ne bodo bili več tako prazni in počasni.
Ko sem prišla k sebi sem se razgledala naokoli. Najverjetneje sem bila v kombiju. Čutila sem kako me vsake toliko zatrese, ko vozimo čez kakšen kamen.
Roke in noge so bile zvezane tako da kaj dosti se nisem mogla premakniti.
Počutila sem se utesnjeno v tem majhnem kombiju. Še huje pa je bilo dejstvo, da nisem vedela kaj naklepajo z mano? Zakaj ravno jaz? Vedno sem bila tista, ki povzroča težave. No nisem bila jaz kriva, če so se težave lepile name, kot nalepke. A tole je bila težava višje stopnje. Pomirilo me je dejstvo, da nekdo dela z mano načrte, ker v nasprotnem primeru bi bila že mrtva. Vsi, ki me poznajo pravijo da sem slaba optimistka. Morda imajo prav, a zdajle je to moje edino optimistično razmišljanje. Mama mi je zmeraj poudarjala, da v težkih situacijah moraš ostati zbran. Lažje reči kot storiti bi ji zabrusila. Ampak do neke mere je imela tudi prav. Ne smem se zmesti in potoniti v paniko. Moram biti močna.
Začutila sem, da smo se ustavili. Na srečo so si moji možgani že dovolj upomogli, da so se lahko ukvarjali z nastalo situacijo. Že res, da če želiš rešiti težavo se moraš soočiti z njo, a ta je bila neke druge vrste, kjer je rešitev pobeg. Počakati moram na pravo priložnost in napasti. Vendar mora biti to čimprej. Več kot je obotavljanja težje bo zame.
Na hitro sem preverila kako močne so vezi. Bile so srednje, kar je pomenilo, da če bi dovolj napela roke bi se lahko rešila. A s tem bi izgubila dragoceno energijo, ki jo moram hraniti. Odločila sem se, da zaenkrat ne bom storila kaj nepredvidljivega. Poskusiti moram poiskati informacije o tem, kje sem, kaj načrtujejo ter nato skovati vsaj približen načrt.
Vrata kombija so se nenadoma odprla in moški z masko mi je pomignil naj stopim ven. Pametno, niso uporabljali glasov v pričo mene, saj bi jih lahko prepoznala. To mi je že dalo sumiti, da za tem stoji dovolj uspešen kriminalec, ki se je morda s tem ukvarjal že nekaj časa. Zahvaljujoč temu, da sem pogledala dovolj kriminalk, sem vedela da če je še tako uspešen kriminalec vedno naredi napako. Pa tudi če je majhna. Moja naloga je bila, da najdem čim več teh napak in jih uporabim proti njim. Dokaj logično.
Stopila sem iz kombija. Takoj ko sem na tleh me je drugi moški, ki je stal ob strani povlekel v neki drugi avto. Na srečo ni bil kombi, zato sem morala sedeti na zadnjem sedežu. Zaradi zvezanih nog sem komaj hodila. Nekajkrat me je čvrsto mahnil v trebuh, da me je hudo zabolelo. Ampak nisem izdihnila niti glasu. Če bi to storila bi moška videla, da sem nemočna. Tega si nisem želela, zato sem potrpela ter zlezla v avto. Avto niti ni bil pravi izraz za to napravo, bolj limunzina.
Super. Očitno imam opravka s človekom, ki obožuje estetiko in eleganco. Skušala sem izkoristiti to priložnost, zato sem vprašala, čeprav sem se zavedala hudih posledic. " Kam pa sploh gremo?" Oba osupnjena se spogledata. " ah povejva ji, itak ji kaj dosti ne bo koristilo" posmehljivo reče prvi, bolj suh in krhek. " Na letalo gremo punca. Kolorado je daleč od tukaj." Pa je rekel drugi, ki me je ugrabil.
Kolorado? Moja geografija je totalno na nuli.
Čeprav za njiju ni bilo nič, sem dobila nekaj pomembnih podatkov. Prvič vsaj vem kam smo namenjeni. Drugič zdajle se mi ne splača pobegniti, saj bi imela težave z lokacijo. Zato bom to storila, ko pristanemo. Moja edina možnost je. Če bom prepozna me bo v roke dobil tisti h kateremu gremo, tega pa ne smem dopustiti. Torej igram svojo igro. Tretjič očitno me nista nameravala poškodovati, za takšno jezikanje, kar se mi zdi neumno za nekoga, ki ve kaj dela... No kakorkoli moja igralska kariera se je očitno začela - ponižno dekle, ki bi naredila vse, da jo pustijo pri miru. Okej zmogla bom. Če sem prišla tako daleč, se zdaj ne smem predati.
V zadnjem delu avtomobila sem bila sama. Ugrabitelja sta sedela spredaj. V redu. Mogoče bom bolj pomirjena, če me ne bosta motila. Zapeljali smo z dovoza ter šli naprej. Upala sem, da bo vožnja srednje dolga, saj moram narediti načrt. Ne bi smela pa trajati predolgo, saj bi mi grozil spanec. Že nekaj časa sem pokonci, pa tudi čisto sem izmučena od sedenja na neudobnih tleh v kombiju ter temu sedežu.
Na srečo smo na cilj prispeli v približno pol ure. Odprla sta mi vrata ter me odvezala. Bili smo na zasebnem letališču, vendar še vseeno nista smela tvegati preveč. Sklepala sem, da bo tako tudi na letalu. S tem bi pridobila dodatne možnosti za hitrejši pobeg.
Edino za kar me je skrbelo je bilo, da bodo na letališču tudi drugi pomočniki. Če se bo to zgodilo moram pač improvizirati. Spet. Pri meni se to nikoli ni končalo dobro, ampak pustimo se presenetiti.
Letalo je tako kot tale limuzina izgledala precej drago. Na letalu bi se skoraj zasmejala, že drugi let v enem dnevu.
Imela sem svoj sedež, moška sta se usedla eden za mano drugi pred mano. Toliko o tem, koliko zasebnosti imam. Med letom se noben ni pogovarjal. Večinoma bi me motila tišina, a danes ne. Imela sem načrt in bil je pravi čas za dopolnitev.
Čez okno sem ozrla kako se počasi bližamo tej pokrajini. Bila je pravo nasprotje od tistega kar sem si predstavljala. Vse naokoli so bile gore pokrite s snegom. Pravi kraj za turiste. Zame mislim da ne. Nad mano se je pojavila rdeča lučka, kar je pomenilo pristanek. Roke sem imela potne. Samo verjela sem, da bo moj načrt toliko koliko uspel.
Na pristajalni stezi ni bilo nikogar. Uf. Kako mi je odleglo. Zdaj moram opraviti samo še s tema dvema.
Vsaka žrtev ki bi bila ugrabljena bi gotovo čutila strah, ki bi jo delal nemočno. Saj ne pravim da nisem prestrašena, ampak mislim da sem preživela že hujše stvari.
Pristanek je bil gladek. Letalo se je ustavilo in vrata so se odprla. Stopila sem z njima ven. Odštevala sem sekunde za napad. Deset... devet... osem... sedem... šest... pet... imam to...štiri ...zmorem to...tri...za moje sorodnike...dve... ena... zdaj!
Zbudila sem se zvezana in z razbijanjem v moji glavi. To absolutno ni bil pravi spanec, kajti vse me je preveč bolelo. Moj spomin je bil še vedno zavit v meglico. Sklepala sem, da se bo počasi mi odprl. Pa tudi, da možgani ne bodo bili več tako prazni in počasni.
Ko sem prišla k sebi sem se razgledala naokoli. Najverjetneje sem bila v kombiju. Čutila sem kako me vsake toliko zatrese, ko vozimo čez kakšen kamen.
Roke in noge so bile zvezane tako da kaj dosti se nisem mogla premakniti.
Počutila sem se utesnjeno v tem majhnem kombiju. Še huje pa je bilo dejstvo, da nisem vedela kaj naklepajo z mano? Zakaj ravno jaz? Vedno sem bila tista, ki povzroča težave. No nisem bila jaz kriva, če so se težave lepile name, kot nalepke. A tole je bila težava višje stopnje. Pomirilo me je dejstvo, da nekdo dela z mano načrte, ker v nasprotnem primeru bi bila že mrtva. Vsi, ki me poznajo pravijo da sem slaba optimistka. Morda imajo prav, a zdajle je to moje edino optimistično razmišljanje. Mama mi je zmeraj poudarjala, da v težkih situacijah moraš ostati zbran. Lažje reči kot storiti bi ji zabrusila. Ampak do neke mere je imela tudi prav. Ne smem se zmesti in potoniti v paniko. Moram biti močna.
Začutila sem, da smo se ustavili. Na srečo so si moji možgani že dovolj upomogli, da so se lahko ukvarjali z nastalo situacijo. Že res, da če želiš rešiti težavo se moraš soočiti z njo, a ta je bila neke druge vrste, kjer je rešitev pobeg. Počakati moram na pravo priložnost in napasti. Vendar mora biti to čimprej. Več kot je obotavljanja težje bo zame.
Na hitro sem preverila kako močne so vezi. Bile so srednje, kar je pomenilo, da če bi dovolj napela roke bi se lahko rešila. A s tem bi izgubila dragoceno energijo, ki jo moram hraniti. Odločila sem se, da zaenkrat ne bom storila kaj nepredvidljivega. Poskusiti moram poiskati informacije o tem, kje sem, kaj načrtujejo ter nato skovati vsaj približen načrt.
Vrata kombija so se nenadoma odprla in moški z masko mi je pomignil naj stopim ven. Pametno, niso uporabljali glasov v pričo mene, saj bi jih lahko prepoznala. To mi je že dalo sumiti, da za tem stoji dovolj uspešen kriminalec, ki se je morda s tem ukvarjal že nekaj časa. Zahvaljujoč temu, da sem pogledala dovolj kriminalk, sem vedela da če je še tako uspešen kriminalec vedno naredi napako. Pa tudi če je majhna. Moja naloga je bila, da najdem čim več teh napak in jih uporabim proti njim. Dokaj logično.
Stopila sem iz kombija. Takoj ko sem na tleh me je drugi moški, ki je stal ob strani povlekel v neki drugi avto. Na srečo ni bil kombi, zato sem morala sedeti na zadnjem sedežu. Zaradi zvezanih nog sem komaj hodila. Nekajkrat me je čvrsto mahnil v trebuh, da me je hudo zabolelo. Ampak nisem izdihnila niti glasu. Če bi to storila bi moška videla, da sem nemočna. Tega si nisem želela, zato sem potrpela ter zlezla v avto. Avto niti ni bil pravi izraz za to napravo, bolj limunzina.
Super. Očitno imam opravka s človekom, ki obožuje estetiko in eleganco. Skušala sem izkoristiti to priložnost, zato sem vprašala, čeprav sem se zavedala hudih posledic. " Kam pa sploh gremo?" Oba osupnjena se spogledata. " ah povejva ji, itak ji kaj dosti ne bo koristilo" posmehljivo reče prvi, bolj suh in krhek. " Na letalo gremo punca. Kolorado je daleč od tukaj." Pa je rekel drugi, ki me je ugrabil.
Kolorado? Moja geografija je totalno na nuli.
Čeprav za njiju ni bilo nič, sem dobila nekaj pomembnih podatkov. Prvič vsaj vem kam smo namenjeni. Drugič zdajle se mi ne splača pobegniti, saj bi imela težave z lokacijo. Zato bom to storila, ko pristanemo. Moja edina možnost je. Če bom prepozna me bo v roke dobil tisti h kateremu gremo, tega pa ne smem dopustiti. Torej igram svojo igro. Tretjič očitno me nista nameravala poškodovati, za takšno jezikanje, kar se mi zdi neumno za nekoga, ki ve kaj dela... No kakorkoli moja igralska kariera se je očitno začela - ponižno dekle, ki bi naredila vse, da jo pustijo pri miru. Okej zmogla bom. Če sem prišla tako daleč, se zdaj ne smem predati.
V zadnjem delu avtomobila sem bila sama. Ugrabitelja sta sedela spredaj. V redu. Mogoče bom bolj pomirjena, če me ne bosta motila. Zapeljali smo z dovoza ter šli naprej. Upala sem, da bo vožnja srednje dolga, saj moram narediti načrt. Ne bi smela pa trajati predolgo, saj bi mi grozil spanec. Že nekaj časa sem pokonci, pa tudi čisto sem izmučena od sedenja na neudobnih tleh v kombiju ter temu sedežu.
Na srečo smo na cilj prispeli v približno pol ure. Odprla sta mi vrata ter me odvezala. Bili smo na zasebnem letališču, vendar še vseeno nista smela tvegati preveč. Sklepala sem, da bo tako tudi na letalu. S tem bi pridobila dodatne možnosti za hitrejši pobeg.
Edino za kar me je skrbelo je bilo, da bodo na letališču tudi drugi pomočniki. Če se bo to zgodilo moram pač improvizirati. Spet. Pri meni se to nikoli ni končalo dobro, ampak pustimo se presenetiti.
Letalo je tako kot tale limuzina izgledala precej drago. Na letalu bi se skoraj zasmejala, že drugi let v enem dnevu.
Imela sem svoj sedež, moška sta se usedla eden za mano drugi pred mano. Toliko o tem, koliko zasebnosti imam. Med letom se noben ni pogovarjal. Večinoma bi me motila tišina, a danes ne. Imela sem načrt in bil je pravi čas za dopolnitev.
Čez okno sem ozrla kako se počasi bližamo tej pokrajini. Bila je pravo nasprotje od tistega kar sem si predstavljala. Vse naokoli so bile gore pokrite s snegom. Pravi kraj za turiste. Zame mislim da ne. Nad mano se je pojavila rdeča lučka, kar je pomenilo pristanek. Roke sem imela potne. Samo verjela sem, da bo moj načrt toliko koliko uspel.
Na pristajalni stezi ni bilo nikogar. Uf. Kako mi je odleglo. Zdaj moram opraviti samo še s tema dvema.
Vsaka žrtev ki bi bila ugrabljena bi gotovo čutila strah, ki bi jo delal nemočno. Saj ne pravim da nisem prestrašena, ampak mislim da sem preživela že hujše stvari.
Pristanek je bil gladek. Letalo se je ustavilo in vrata so se odprla. Stopila sem z njima ven. Odštevala sem sekunde za napad. Deset... devet... osem... sedem... šest... pet... imam to...štiri ...zmorem to...tri...za moje sorodnike...dve... ena... zdaj!
Moj odgovor:
dilema
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
POMAGAJTE PROSIM
Torej js bom star 12 januarja in imam punco, Niko (fake name), ki je stara 13. Moja punca je sošolka z mojim najboljšim prijateljem, recimo mu Oskar (fake name). Z Oskarjem sva prijatelja že dolgo časa in zadnje čase se mi zdi, da se obnaša zelo gejevsko do mene. Precej sem prepričan, da nisem gej, ampak me ne bi motilo, če bi bil z njim.
A čm mu povedat, kako se počutim, ali naj pozabim na celo situacijo?
A čm mu povedat, kako se počutim, ali naj pozabim na celo situacijo?
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof