*b*:warning:Discleamer::warning: opis krvi, trupla, psihično nasilje*b*

*b*Ava Graves, 6. december 2023, Crawford*b*


Iz nekega razloga sem pisala Liv.

*b*15:12*b*
*b*Ava:*b* oj

Nič boljšega nisem imela za početi, zato sem odprla Madelinin klepet. Nekaj časa sem samo strmela v najine pogovore. Potem sem napisala.

*b*15:13*b*
*b*Ava:*b* Pogrešam te, Mad… Vrni se. Prosim.

Spet so moje misli prešle na žalostne teme in skoraj sem zajokala. Ugasnila sem telefon in ga odložila.
»Ava?«
Obrnila sem se nazaj, ko sem zaslišala mamin glas.
»Mami? A nisi v službi?« sem zmedeno vprašala. Stala je med vrati moje sobe. Žalostno me je gledala.
»Vse v redu?« je vprašala, ampak sem vedela, da ve, da nič ni v redu.
»Madeline,« je bilo vse, kar sem uspela izdaviti, preden sem planila v silovit jok.
»Hej.« Mama me je objela.
»Pogrešam jo, mami. Hočem jo nazaj.« Jokala sem v njeno ramo. Prevzela me je krivda, ker sem ji povedala le delec vsega, le delec tistega, zaradi česar jokam, in še bolj sem zajokala.
»Hej, Ava. Našli jo bodo. Policija jo bo našla, prav? Našli jo bodo,« me je mirila. Nekaj časa sva samo sedeli, jaz sem se počasi umirila, normalno sem lahko zadihala. V teh zadnjih tednih sem toliko prejokala…. Ja, veliko sem prejokala.

___________________

Quinn se me danes ni lotila s polno močjo. Samo porinila me je, ko je šla mimo, a ničesar ni rekla. Ni se nesramno zarežala, ni mi poslala opazke. Vsaj pri tem sem imela srečo.

Zdaj je bila sreda – dan, ko smo se spet dobili s Taryn in Grace. Zdaj sem hodila z gručo ljudi, ki je šla v isto smer kot jaz. Strmela sem v svoje čevlje in še vedno upala, da me nihče ne opazi. Za trenutek sem dvignila pogled.

In ga zagledala. Njega. Vampirja. Zdelo se je, da ga nihče drug ne opazi, nekdo je šel celo skozenj. Ni se zdelo, da mu je mar. Zlobno se mi je nasmehnil in razkril podočnike. Še vedno nisem povsem videla njegovega obraza. Zamrazilo me je. Zaprla sem oči, potem pogledala v tla in hodila naprej. Čutila sem, kako se mi je nekaj v pljučih dvigovalo. V ustih sem dobila okus po krvi. Stekla sem v stranišče, ki je bilo zdaj nezasedeno in se zaklenila notri – v celotno stranišče, ne le v eno kabino. Naslonila sem se nad lijak, a ni bilo nič. Nobenega kašlja. Nobene krvi.

Pogledala sem gor. Nenadoma se mi je pred očmi pojavila podoba Madeline. Mrtve, raztrgane, brez svetlobe v njenih očeh.
»Nehaj,« sem zamrmrala in zaprla oči, a ni pomagalo. Začutila sem njegov dih nad mojim levim ušesom in ga tam tudi zagledala v ogledalu. Ostala sem zmrznjena od strahu. Moj dih se je spreminjal v paro, tempreratura se je znižala.
»Samo vdaj se,« je zašepetal. Čutila sem svoj srčni utrip v prsih. »Pomagaj mi vstati in izpustil jo bom. Vrnila se bo nazaj. Če ne, bo umrla.« Prisilil me je, da sem ga pogledala v oči. »Če ne bo umrla.« Dotaknil se je mojega lica. Njegova roka je bila ledeno mrzla. Ugriznila sem se v ustnico, ko so mi v oči stopile solze. Začela sem hoditi nazaj, se mu umikala, a je bil vedno zraven.
»In ti boš kriva, da bo umrla,« je zašepetal. Zaihtela sem. Hotela sem le zbežati, pa naj me stane česarkoli. A nisem mogla. Samo stala sem tam, v kotu kopalnice. Se objemala čez prsi in se poskušala umakniti nečemu, česar ni zares tu.
»Privid si,« sem rekla, čeprav se mi je glas tresel od joka. Pomilovalno se je nasmehnil.
»Je to sploh pomembno?« je vprašal. Stisnila sem se ob steno in po njej zdrsela na tla. Pokrila sem si ušesa, kot bi to lahko pomagalo.
»Nehaj. Prosim, samo nehaj.« Še naprej sem jokala. Njegovi mrzli prsti so me prijeli za brado in moj obraz je dvignil k svojemu.
»Ne mrem, ko sem tako blizu,« je rekel. Iztrgala sem se mu in zakopala glavo med kolena.
»Nehaj,« sem zajokala. Nenadoma so se po stropu začele delati razpoke. Nekaj kosov je padlo dol in skoraj zadelo vampirja. Umaknil se je. Zdel se je zmeden, jezen.
»Ne misli, da me lahko tvoje moči odženejo, mlada Gravesova,« je temačno rekel in izginil. V pljučih se mi je dvignilo. V mislih sem zaklela in stekla do lijaka, še vedno ihteča, in izkašljala kri.

Tokrat je bolelo. Zdelo se mi je, da mi je kislina prežgala sapnik in žrelo. Moja pluča so gorela. Od bolečine so se mi iz oči ulile solze. V mislih sem zaslišala šepet.
*i*Ti si kriva.*i*
Zaihtela sem. Potem sem pogledala proti vratom – in tam je stala. Liv.
***


Samo stala je. Med vrati. In strmela. Najprej v kri v lijaku, nato v moj objokan obraz in zazdelo se je, da je razumela. Povezala je vse točke. Njen obraz je bil mešanica zgroženosti, jeze, žalosti, zaskrbljenosti in zmede. Nisem je pogledala v oči, bala sem se, kaj bo rekla.

Čez kako minuto se je dejansko zganila. Zdrznila sem se. Počasi se mi je približala. Odprla sem pipo in voda je splaknila kri. Obrisala sem si solze.
»Ava…« Njen glas se je tresel. »Kaj se dogaja s tabo?«
Dvignila sem se z lijaka. »Nič. V redu sem.«
Prhnila je. »Seveda si.« Potem se je zresnila. »Resno. Kaj se dogaja?« Prisilila me je, da sem jo pogledala v oči. Resno, kako ljudje to počnejo? Skomignila sem.
»Si bolna?« je vprašala in v njenem glasu je bila tista resnična, iskrena skrb, ne tista lažna, ki jo ljudje izražajo, kadar jih ne skrbi zares, a ne želijo izpasti nesramni. Pogrešala sem tako skrb.
»Ne vem,« sem rekla. »Verjetno ne.«
Naredila je še en korak naprej, kot bi se približevala prestrašeni živali. Dlan mi je položila na ramo in se zazrla v moje oči. Težko sem zadrževala očesni stik, zato sem pogledala v lijak.
»Lahko razložiš?« je nežno vprašala. Samo pokimala sem. Že samo njena prisotnost me je ogrela kot ogenj in nenadoma sem se počutila varno.

Sedli sva na tla. Poskušala sem se pripraviti do govora, a me telo ni ubogalo. Iz oči so se mi vlile solze.
»Oprosti….« Obrisala sem oči in poskušala pregnati solze.
»Ne opravičuj se.«
Pogledala sem gor, nato pa spet v tla. Nenadoma se je vse začelo tresti. Luči so utripale in po stropu so se pojavile razpoke.
»Mislim, da bi morali oditi,« sem rekla, a so se nenadoma Livini prsti ovili okrog mojih zapestij.
»Ne,« je rekla z votlim glasom, ki ni bil njen. Njene oči so počrnele, njene žile so se videle skozi kožo, bile so črne. Njeni prsti so postali grdi in dolgi, zrastli so ji kremplji.
»Liv?!« Poskušala sem se ji iztrgati, a me je jekleno držala.
»Uničile te bomo,« je reklo na tisoče glasov. Liv sem se iztrgala in planila na noge. Stekla sem do vrat in jih poskušala zapreti, a so bila zaklenjena. Tačas je izmaličena Liv vstala. Počasi je začela hoditi proti meni.
»Ti si kriva,« je zasikala z votlim glasom. Iz njenih oči je začela teči kri. Zakričala sem.
»Liv?!« Potisnila sem dol kljuko in odprla vrata.

Padla sem v jedilnico pri nas doma. Ampak ni bila taka kot vedno. Strop je bil poln razpok. Po tleh so bile luže krvi. Miza je bila polomljena, stoli razmetani, okno razbito. Bila sem bosa, čeprav to ni imelo smisla. Pogledala sem po stopnicah. Nedotaknjene. Očitno se je nekaj zgodilo le tu spodaj. Nekaj se je zaslišalo iz kuhinje. Počasi sem se ji približala in medtem s tal pobrala že krvav nož. Najprej sem zagledala kri. Toliko krvi.

Sledila sem krvavim sledem, čeprav sem že vedela, kaj bom videla. In res so bili tam. Moja mama. Njeno telo je bilo le še lupina, koža, kot bi nekdo iz nje nekdo vse posrkal. Zakričala sem, ko sem zagledala še ostala trupla – očima, Maxa in Leona. Začela sem hoditi vzvratno, stran od trupel moje družine. Jokala sem. Tema sem je začela širiti po hiši. Stisnila sem se v kot sobe, a me tema ni zgrešila. Zato sem vstala. Stekla sem po stopnicah. V temo.

Znašla sem se nekje drugje. Pred mano je zeval prepad. Pogledala sem gor – in zagledala temne oblake. Obrnila sem se. Bil je tisti gnili gozd. In tam je stala Madeline. Premočena, čez obraz je imela prasko, a njene oči so bile polne jeze in sovraštva.
»Ava,« je prezirljivo rekla. Začutila sem oddih, ko sem jo videla živo.
»Madeline,« sem dahnila in stopila proti njej, a se je odmaknila.
»Si menda slepa?!« je zakričala. »Še vedno sem tu, umiram. Ti pa nič ne narediš! Zaradi tebe sem tukaj!« V njenih očeh so se pojavile solze. »Ti je sploh žal?!«
Zalila me je krivda in komaj sem pogoltnila kepo v grlu. Hotela sem spregovoriti, a je slika utripnila. Zdaj so bile Madelinine oči črne, tako kot prej Livine. Njene dlani so postale zgrbančene in prsti dolgi. Zrasli so ji kremplji.
»Ti si kriva!« je zakričala z enakim glasom kot prej Liv. »Lahko bi še naprej normalno živela, če ne bi bilo tebe!« Naredila sem korak nazaj in se spotaknila sama ob sebe. Padla sem vzvratno.

Namesto, da bi pristala na trdih gozdnih tleh, je v moj hrbet pljusknila voda. Naslednji trenutek sem tonila. Nisem imela več nadzora nad svojim telesom. Začele so me grabiti roke, okrog mene so se ovijala telesa. Nato ni bilo ničesar več. Le neprijetni dotiki in tema. In on. Njegov obraz. Čist, jasen, nov. Zdaj sem ga videla. In vedela sem, da mi je on to počel.

_________________

Na začetku sem čutila samo tresenje za ramena. Potem sem začela slišati. Glas je bil Livin, panično je govorila moje ime. Odprla sem oči in moj vid je iz barvastih pikic prešel na normalno. Počutila sem se tako kot bi si predstavljala občutek pijanosti – vrtelo se mi je, tresla sem se in počutila sem se kot da bom bruhala. Za povrh pa me je bolela glava. Pred očmi sem še vedno imela mamino truplo – prazno in lupinasto.
»Uhh…« sem šibko izdavila. Liv me je nekaj spraševala in me nežno udarila po licu, kar me je končno zdramilo. Nekajkrat sem zamežikala. »Kaj?« Nenadoma se mi je v grlu naredila kepa in komaj sem zadržala solze. Šele zdaj me je zajel šok.
Liv je obraz zakopala v dlani in izdihnila. »Fak, res si me prestrašila.« Pogledala me je.
»Hmm…. Kaj natančno se je zgodilo?« sem tresoče vprašala. Soba se je počasi nehala vrteti in slabost se je omilila. Livin obraz je bil zaskrbljen.
»No, kar obstala si. Samo sedela si tam z zaprtimi očmi, kot bi bila v kakšnem…« Liv se je zamislila. »Transu.« Videti je bila zmedena in prestrašena. Zastrmela sem se v tla. To je pomenilo, da vampir res nikoli ni fizično prišel do mene. Vse je bila le ena nočna mora. Skoraj sem si oddahnila. Skoraj.

Znova sem pred oči dobila mamino truplo in solze so se ulile iz mene. Začela sem se tresti še dvakrat bolj kot prej in moje mišice niso zdržale niti mojega trupa in zato sem se le zložila na Liv kot vreča moke. Obotavljajoče me je objela in ni rekla nič. Obraz sem zakopala v njen pulover. Bilo je čudno, a vseeno nekako lepo. Ob drugih ljudeh bi mi bilo neprijetno, a ob Liv… Ne vem, no. Všeč mi je bilo. Sploh ni imela vonja po cigaretih. Dišala je po limonah, kar mi je bilo všeč. Ko se je z dlanjo dotaknila moje podlahti, me ni zamrazilo. Bilo je prijetno, prijazno.

Skozi solze in tresenje sem ji povedala celotno zgodbo. Od začetka do sedaj – predvidevajmo, da še ni konec. Polovico sem iz sebe izdavila na način, da je bilo skoraj nemogoče razločiti, kaj sem rekla, zato sem vsako stvar povedala vsaj trikrat. Liv je samo poslušala. Ko sem govorila o Madeline, sem se počutila krivo – vedela sem, da boli, če poskušaš biti prijatelj nekoga, ta pa ti omenja vse čase, ko se je z drugim prijateljem imel lepo. Vseeno sem se počutila nekako lepo in celo varno. Počasi mi je zmanjkalo solz in moje ihtenje se je umirilo. Nežno sem se obrnila, da sem bila še vedno naslonjena nanjo, ležeč na tleh. Nenadoma me je prijelo, da bi se obrnila nazaj in... no… lepe ustnice je imela.

»Oprosti, ker sem ti težila. Nisem vedela,« je rekla, njen glas je bil rahlo hripav.
»V redu je,« sem rekla. Z roko sem živčno mečkala rob leve hlačnice in nenadoma so ploščice na tleh postale izredno zanimive.
»Ampak zakaj tega nisi omenila Grace in Taryn?« je vprašala Liv in me postrani pogledala. »Mogoče bi ti lahko pomagali.«
Zamislila sem se. Liv je imela prav. *i*Lahko*i* bi jima povedala in zagotovo bi mi lahko pomagali. Ampak zakaj nisem? Nemočno sem skomignila. »Ne vem, le…« Poskušala sem ubesediti to, kar sem čutila. »Imela sem tak čuden… ne vem, no… mogoče *i*občutek*i*.« Še enkrat sem skomignila. »Res ne vem.«
V tišini sva obsedeli sredi šolske kopalnice. Naenkrat me je prešinilo, da sva prav gotovo zamudili na pouk. Bog ve, koliko časa nazaj je že zvonilo. Morda sva zamudili že več kot le kakih petnajst minut. Otresla sem se te misli in se osredotočila na pomembno: obsedal me je zloben vampir, ki me je – poleg moje starejše sestre – hotel ubiti, še prej pa me prepričati – pardon, prisiliti – v nekaj, kar je po mojem slabo. Same mavrice in mafini, kajne?

Po kaki minuti čiste tišine sem spregovorila.
»Morda bi morali zdaj na pouk,« sem predlagala. Liv je iz žepa potegnila telefon in pogledala na uro.
»Še pet minut je do konca. Se sploh splača?« je vprašala.
»Aha. No, bom počakala,« sem zamrmrala. Špricanje ene šolske ure še nikogar ni ubilo.