To je zgodba, ki sva jo z mojo sošolko napisali za tekmovanje. Naslov je moral biti Dekle obljubljeno soncu, ampak meni ni prav všeč. Da ne boste pričakovali preveč, že sedaj povem, da bosta samo 2 dela.



Dekle obljubljeno soncu
1. del
BABIČIN DNEVNIK
Cecilija je sedela v krošnji drevesa tenekepa. Tako se je imenoval, saj je tenekepa pomenilo sončeva moč.
Opazovala je otok okoli sebe. Imenoval se je Teneci. Bil je majhen in skoraj cel poraščen z gozdom. V gozdu so živeli Tenecini, ki so bili noro verni. Verjeli so v neko sveto Sonce, zato ji babica ni dovolila zahajati tja.
Takrat se je pod njo zlomila veja in treščila je na tla.
Pobrala se je na noge in si otresla kavbojke. Ko ji je zakrulil želodec, je šla nazaj v majhno hiško kjer je živela skupaj z babico. Cecilijini starši so že dolgo nazaj umrli, vendar ne ve zakaj. Zmeraj ko načne to temo, babica reče, da mora na vrt nabrati toči (tradicionalno tenecinsko zelenjavo).
To je bila edina stvar, ki jo je pri babici motila, saj se ji je zdelo nujno, da ve zakaj ne živi pri starših kot normalen otrok.
A bila je odločena, da bo izvedela in ne bo odnehala, saj so to bili njeni starši.
Nekega dne pa, ji je uspelo, ko je babica s čolnom šla v trgovino. Takrat je mislila iti ven, spet na drevo in je zato morala to napisati na listek.
Ko ga je šla iskat v babičino sobo, pa je bila zavesa ob njeni postelji odgrnjena. Za njo so bila vrata!
Seveda ni mogla kar oditi in zagrniti zaves. Noro jo je zanimalo, kaj je za njimi. In tudi ni se ji zdelo prav, da ji babica skriva toliko stvari. Sploh pa so bila vrata videti zelo zanimiva. Na sredi je bilo izrezljano sonce, ki je bilo pobarvano z zlato barvo.
Odprla jih je in pred sabo zagledala najlepšo sobo, kar jih je kdaj videla! Knjižnica je bila po vseh stenah zapolnjena s knjižnimi policami. Na sredi je bila velika miza, ob njej pa fotelj. Na mizi je bila ročno napisana knjiga. Ceciliji se je takoj posvetilo, kaj je to. Bil je babičin dnevnik. Seveda ni mogla kar vzeti dnevnika in ga prebrati. To je bila osebna stvar. Ampak dobila bi vse odgovore. Kaj se je zgodilo z njenimi starši in zakaj ji babica tega noče zaupati.
Stopila je v knjižnico. Preletela je naslove knjig. Vsi so se slišali noro zanimivi, a še bolj jo je zanimal dnevnik. Usedla se je na fotelj ob mizi. Želela je prebrati čim manj, zato je začela takoj iskati smrt staršev. Ker ju že od svojega rojstva ni videla je poiskala nekaj dni po svojem rojstvu.

Danes se je zgodilo nekaj groznega. Ana mi je povedala, da bosta za nekaj časa, za kakšen teden, šla obiskat Tenecine! Rekla je, da dopolnjuje knjigo o ljudstvih. A ve, kaj se je zgodilo z mojim možem! Tenecini so tako grozni in sebični! Mojega predragega Amnisa so pustili, da zmoli v svetem krogu, ravno med najhujšo sušo! Ana pa vseeno vztraja. Novorojenko Cecilijo je pustila pri meni. Upam, da vsaj ona ne bo podlegla tej sončni grozoti.
A ni še vse izgubljeno. Saj gresta le za en teden. A kaj če bo Ani všeč?! Gotovo ju ne bodo sprejeli kot navadna tujca. Saj sem bila jaz rojena kot Tenecin. Mogoče bo Ana našla med njimi svojega dedka.

Cecilijo je to popolnoma osupnilo. Njena babica je bila pravzaprav Tenecinka. Babičinega moža pa so ubili Tenecini ali pa suša (tega ni čisto razumela)! In njena starša sta odšla do ostalih Tenecinov in jo pustila pri babici. Ampak zakaj se nista vrnila?
Poiskala je naslednji teden v dnevniku.

Danes bi se morala Ana in Josef vrniti. Komaj sem čakala! A zamujala sta. Še zdaj ko pišem tole, ju ni. Prepričana sem, da so ju Tenecini ubili. Sama pa se nikakor ne upam v gozd. Če me ne bodo ubile živali ali suša, me bodo Tenecini.

Takrat je Cecilija za sabo zaslišala korake. Obrnila se je in zagledala babico, ki je stala ob vratih. Ko se ji je zasvetila solza na licu je v jok padla tudi Cecilija. Babica je prišla do nje in jo objela.
»Bil je že čas, da izveš. Oprosti, ni prav, da se ti skrivala. Prosim, naj se ne zgodi enako s tabo. Ne želim si izgubiti še tebe.«
»Obljubim,« je Cecilija želela obljubiti, da ne bo šla v gozd.
»Tega mi ne obljubi!« jo je prekinila babica. »Lahko mi obljubiš le to, da v gozdu v času suše.«
»Prav babica. Na sonce prisežem, da ne bom v času suše.«
In tako sta nekaj časa ostali v objemu, Cecilija pa je začela upati, da sta njena starša še živa.
»Pridi Cecilija, naredila ti bom tochiany parmedžany.«