Poglavje 2: NAČRT
Ko sem se zjutraj zbudil, je Liam še spal. Verjetno že cel teden ni spal. Pogledal sem na uro. 8.34. Sedel sem na posteljo in se zazrl v mojo steno. Zazrl sem se v Sidharto, ki sem jo imel zelo rad. V tistem se je Liam previl na drug bok. Spal je na odeji pri moji postelji.
“Hana izpusti moj telefon!“ je zavpil, jaz pa sem padel iz postelje. Z glasnim krikom sem pristal na Liamu.
“Oprosti,” sem rekel in se skušal ustati. Takrat je v sobo planila Hana in naju čudno premerila.
“Padel sem iz postelje,” sem rekel in se ustal. Zavila je z očmi in odšla iz sobe. Z Liamom sva se začela režati. Kmalu sva se oblekla.
“Kje je kopalnica?” me je vprašal.
“Zraven Julijine sobe,” sem rekel in odroletal. Pokimal je in šel. Jaz pa sem malo pospravil po sobi. Ko je prišel Liam nazaj, je bila sobe malo bolj pospravljena. S tem mislim, da sem pospravil vsa umazana oblačila. “Grem v kopalnico,” sem rekel in šel v kopalnico, ki je bila zraven Julijine sobe. Vstopil sem v svetlo kopalnico z modrimi ploščicami na steni in modrimi ploščicami na tleh. Imela je stekleno tuš kabino, belo banjo, belo wc školjko, belim lijakom in ogledalom. Bila je precej prostorna. Vsa oblačila sem vrgel v koš z umazanimi oblačili. Nato sem se uredil in počakal Liama, s katerim sva šla skupaj dol. Ko sva prišla dol, sva zagledala mami in očka, ki sta pila čaj, strica Filipa in Mio, ki sta se poljubljala, teto Zalo in Janeza, ki sta veselo kramljala in Ado in Luka, ki sta pila kavo. Otroci so se obmetavali z vmešanimi jajci.
“Dobro jutro!” sva vedro pozdravila. Ostali so nama le pokimali.
“Nik in Ajiše še spita,” je rekla mami in prhnila.
“Gremo,” je rekel oči.
“Lahko najprej pozajtrkujeva?” sem vprašal, vendar me je mami proseče pogledala. Vedel sem, da noče uključiti Nika in Ajiše, zato sem se delal da nisem lačen. “Konec koncev pa sploh nisem lačen.” Mami se mi je nasmehnila in položila skodelico na mizo. Vodila nas je proti stopnicam, kjer je Julija začela plesati, da bi mami vtipkala geslo. Plesala je minuto, potem pa je mami odprla vrata. Vsi smo vstopili v zatemnjen prostor. Zadnja je vstopila mami, ki je tudi za nami zaklenila vrata. Zaploskala je in luči so osvetlile rumen hodnik. Zakaj me ni nikoli vodila sem?! Približno dve minuti smo hodili po hodniki, tudi zaradi majhnih otrok. Mami je prislonila svojo roko in odprla so se vrata v prostoren prostor z dvema belima sedežnima in računalniki. Sedli smo na sedežne, mami pa je za nami zaklenila vrata.
“Zdaj pa na načrt,” je rekla mami.
“Kakšen načrt?” je vprašal oči.
“Ta, s katerim bomo ugotovili zakaj so želeli ugrabiti Liama, Hano in Hanno,” je odvrnila.
“Mislim, da zaradi denarja,” sem odvrnil.
“Mogoče, vendar moramo vedeti vse razloge, da presodimo vse,” je rekla mami.
“Tako smo v prvem letniku zasačili Bogomirja,” je komentiral stric Filip. Vsi člani mamine ekipe so kimali.
“Prav sem se vdal.”
“Predlagam, da jim damo skrite kamere, da jih ujamejo,” je predlagal stric Filip.
“Niti pod razno!” je vzkliknila mami.
“Zakaj?” je vprašal stric.
“Preveč je tvegano!” Ta izjava je obvisela v zraku. Vsi smo vedeli, da je tvegano ne glede na to, kdo gre na misijo.
“Kaj pa bomo potem?” sem vprašal.
“V tej nalogi bomo predvsem odrasli.”
“Ampak mami!” sem vzkliknil. Vsi so me pogledali. “Tudi mi lahko pomagamo!”
“Mogoče, vendar je prenevarno,” je umirjeno rekla mami. “Vključili Vas bomo, če Vas bomo res potrebovali. Torej za začetek bosta šli Mia in Zala ...”
“Počakaj,” je vskočil Filip. Mami je zavila z očmi. “Zakaj ni mene v tem planu?”
“Ker če boš z Mio, se bo to spremenilo v zmenek!” je vzkliknila mami.
“Zakaj pa ne smem iti z Luko?”
“Ker se bosta pogovarjala!”
“Zakaj ne smem iti s tabo?”
“Ker se bova prepirala, zdaj pa mir!” Vsi smo utihnili. “Zdaj pa na načrt.” Nihče ji ni oporekal.
“Povej načrt,” je rekel oče. Mami je pokimala.
“Torej, Zala in Mia gresta v mesto. Naokoli bosta opazovali ljudi in si zapisali kakšni so. Če zagledata kakšnega običajnega, vendar sumljivega mu sledita,” je rekla mami. “Mi bomo v štabu.” Vsi smo se strinjali. “No, gremo zdaj jesti.” Vsi smo navdušeno šli v prostorno jedilnico, kjer je naju pričakal zajtrk. Ko sem dal v usta še zadnji košček umešanih jajc, je mami na plano privlekla škatlo za čevlje.
“Kaj je to?” je vprašala Hana.
“To je škatla za žrebanje,” je rekla mami.
“Upaj, da ne dobiš Julije,” sem ji šepnil. Mami je prišla do mene in iz škatle sem povlekel bel listič. Na njem je pisalo HANA. Kaj naj podarim njej? Takrat je dol prišel Nik in za njim Ajiše.
“Kaj bomo počeli danes?” sem vprašal, še preden bi lahko kdorkoli karkoli rekel.
“Bili bomo na vrtu. Odrasli bomo krasili zunanji del hiše, otroci pa se lahko sankajo,” je rekla mami. “Grem skuhati čaj.” Takrat se je Mia prijela za trebuh.
“Te kam peljem draga?” je vprašal Filip. Mami mu je stopila na stopala. “Aja pomagati moram Emi.”
“Zala me boš ti peljala k zdravniku?” je vprašala Mia.
“Prav,” je odvrnila. “Le še po torbico grem!” Čez pet minut sta se odpeljali. Ajiše in Nik še posumila nista. Mi pa smo se sankali. Bolje rečeno, jaz, Liam, Hana in Hanna smo vlekli Julijo, Lana, Sofijo, Ajdo in Oskarja.
“Jakob hitreje!” je vzkliknila Ajda.
“Ja!!” je vzkliknila Sofija. Še hitreje sem se pognal. Mimo je pritekla Hana. Res je bila hitra. Samo pomežiknil sem in mimo je šel ves zadovoljen Lan.



Hej Metuljčki,
tole je drugo poglavje. Se opravičujem za pozen del, ampak nisem imela časa. Če kdo želi, da ga obveščam, mi lahko sporoči. Če želi biti kdo fen naj tudi pove. Če je kaj pravopisnih napak prosim povejte. Pa več odstavkov ne bo do četrtega poglavja.
Lysm
Heart