2. del
POT V GOZD
Počasi je vse postajalo normalno, med tem ko je Cecilijino upanje, da sta njena starša še vedno živa, hitro naraščalo. Čez čas se ji je porodila zamisel, da bi šla za kratek čas pogledati v gozd.
Ko se je oddaljevala, se je še nekajkrat ozrla proti hiši. Nekako je obžalovala, da se je odpravila, a ljubezen do staršev jo je gnala naprej.
Čez nekaj časa se je pred njo razprostrl mogočni, zeleni pragozd, ki so ga Tenecini poimenovali Saibi, kar pomeni sončevo srce. Ni mogla verjeti, kakšne lepote ji je babica celo življenje prikrivala. Šla je globje v gozd, a se je premikala bolj počasi, saj je želela začutiti lepoto pragozda.
Takrat je zaslišala šumenje. Videla je, da je bil to Tenecin na lovu. Tenecini so uporabljali posebno vrsto lova, ki so ji rekli ohičabi, kar pomeni skriti lov. Cecilija je obstala in gledala v njegove zelene oči.
Iz previdnosti je izžrepa potegnila babičin nož. Ko je Tenecin zagledal izrezljano sonce na njem je rekel:
»Ta nož... poznam ga. Poznal sem tvojo babico. Maneta Hlamen. Poznal sem Ano, tvojo mamo. A zakaj si tukaj?«
»Moji starši... mislila sem, da so med Tenecini.«
Takrat so se Tenecinu orosile oči.
»Pojdi z mano, nisem daleč od ostalih. Moje ime je Salnus.«
Brez besed je sledila Tenecinu. Kmalu sta prišla do tenecinske vasice, kjer so bile male kočice.
»Nekaj ti moram pokazati.« je rekel Salnus in jo vodil do ene od hišk.
Vztopila sta skozi škripajoča vrata. Tam je na viseči mreži ležal starec, ki je bil podoben Ceciliji.
»Gospod Hlamen. Prišla je vaša pravnukinja Cecilija.« je rekel Salnus. Cecilija je bila tako vesela, da je videla svojega pradedka, da ga je takoj objela. A njegova koža je bila zelo mrzla.
»Vesel sem, da sem te srečal Cecilija.« Je rekel s hripavim glasom. »A ne bo trajalo več kot kakšen teden. Hudo sem bolan in bom kmalu zapustil ta svet. Suša se je začela in nisem edini, ki je bolan?«
»Suša?! Suša je?! To ni res! To ne sme biti res.« je rekla Cecilija, ko se je spomnila zaprisege.
»Kaj je narobe? Saj ti se lahko še vrneš domol.« jo je vprašal Salnus.
»Na sonce sem prisegla, da v gozdu ne bom v času suše!« je rekla s solzami v očeh.
»Pa moji starši? So vsaj oni živi?«
»Z Ano in Josefom se je zgodilo enako kot s tvojim dedkom, glede zaprisege,... pa nimam besed.« je tiho in žalostno povedal njen pradedek, s solznimi očmi.
Cecilija je vedela, kaj mora storiti. Brez premislekov je šla ven iz hiške in stekla v gozd. Nekako je vedela v katero smer mora, da je prišla do Jase Svetih Dreves.
Zdaj mi bo sonce odpustilo. Upam. Mogoče ne bom preživela. Mogoče se bo z mano zgodilo enako kot z mojimi starši. Ali pa bom preživela. Sonce bo odločilo če sem tega vredna.
Jasa je bila posuta z oranžnim peskom. Na sredi je imela sedem posušenih tenekep v krogu. Cecilija se je sezula in bosa stopila na vroč pesek. Bolj se je bližala krogu, bolj je bilo vroče. Ko je vanj tudi stopila, je bil pesek že žgoč. V starodavnem tenecinskem jeziku je začela molit.
»Jara skanitavata, hara suplomehera, jona savnaha,...«
Še sama ni vedela kaj govori, vedela je le, da je prav. Pesek je postajal vse bolj vrel. Imela je občutek, da ji vre kri. Medtem, ko je molila je dobila občutek, da ji sonce ne bo pustilo živeti.
Prisega, je prisega... Neizpolnjenih priseg se ne odpušča. Ji je govoril glas v mislih.
Ko so se drevesa vžgala, je vedela, da je konec. Ni bilo ne poti nazaj, ne naprej. Glavno je bilo to, da ji je sonce odpustilo.
A takrat jo je za zapestje zgrabila mrzla roka. Potegnila jo je iz plamenov in odvlekla iz Jase Svetih Dreves. Takrat je Cecilija videla, da jo je rešila babica. Babica jo je objela in ji zašepetala na uho:
»Mogoče Sveto Sonce ne obstaja. Mogoče je sonce res le velika ognjena krogla, kot pravijo ostali ljudje. Mogoče suša ni znak njegove jeze. Mogoče je le še en od naravnih pojavov. Kdo ve...«


To je konec. Upam da vam je bila všeč in prosim komentirajte, če vam je bilo všeč, ali če bi kaj lahko popravila.