Tisa je imela najrajši jasne noči, ko se je svetloba lune vsaj nekoliko prebila skozi z žicami
prepredeno nebo.
V njenem času se je večina prebivalstva preselila v mesta, ki so delovala kakor strnjene oaze čiste elektrike v sicer skoraj neokrnjenem podeželju. Vendar ni poznala sveta izven njene soteske, kaj še le izven njenega mesta. Zakaj? Ker je bilo življenje v Neloriji v skoraj vseh vidikih popolno. Nebotičniki, ki so kar poganjali iz tal so nudili vse kar moderno človeško bitje rabi. Vendar je manjkal stik z naravo. Kljub temu, da je bil zrak čist ter stanovanjski bloki prekriti z raznimi ovijalkami ter lišaji ni ljudem ta pojem nič drugega pomenil. Celotno mesto je bilo dokaj majhno po obsegu, gradilo se je večinoma v višino. Raznorazne platforme so povezovale zgradbe med sabo, na njih pa so bile trgovine, stojnice, parki ... Slednji so bili dokaj nenavadni, saj dreves ni bilo, trava na tleh pa je bila umetna. Če se je le dalo, so se ljudje izogibali katerega koli rastlinstva, ki ne bi bilo užitno. A še vseeno Nelorija ni bila tako škodljiva okolju v vseh vidikih, saj je vsa elektrika delovala na solarni pogon. Ljudje, ki so živeli izven mest so bili zelo izolirani. Mesto je ponujalo udobje, zaposlitev in moderen dom. Pravega občutka narave je pa poznal malokdo.
Ampak to je bil Tisin dom. V mirnih nočeh ni bilo slišati skoraj ničesar drugega razen nežnega brnenja vse elektrike, ki jo je obdajala. Sedela je, naslonjena ob okno in v tišini srepela skozi steklo. Večina oken sosednjih stavb je bila zatemnjenih, saj je bilo že pozno. Strmela je v polno luno in opazovala, kako kraterji na njej ustvarjajo obraz, ki je deloval žalosten. Ignorirala je vse okoli nje. Samo luna in ona. Njena soba je bila zelo ... zelena. Razpokane svetlo sive betonske zidove je nekoč porisala z raznoraznimi cvetovi, v njenem najljubšem odtenku zelene. Takšne cvetove je namreč videla le v učbenikih, vendar so ji bili zelo všeč. Steno, v kateri je bilo okno je pa prebarvala na toplo rjavo barvo. Poleg velikanskega mačjega drevesa, ki je stalo v kotu je bila uokvirjena slika lune, ki jo je Tisa tako občudovala.