Bil je dokaj hladen dan, zato je oblekla svoj najljubši pulover, ki ji ga je spletla mama. Bil je v materini najljubši barvi, gozdnato zeleni. Tisa ni poznala pojma gozd, njena mama pa je se je rodila na podeželju in je zatorej poznala naravo. Nekako se je veselila tega, da bo zapustila svoj rojstni kraj in se preselila v materinega, čeprav jo je nekje v ozadju še vedno žrla žalost. Čakanje na prihod babice je bilo mučno, vendar se je veselila pozitive, ki jo je slednja vedno prinesla s seboj. Zanimalo jo je, kakšno idejo bo babica tokrat prinesla za popestritev turobnega vzdušja v njenem srcu. Imela je namreč navado, da je ob obisku Tise vsakič pripravila novo stvar, ki bi jo lahko razveselila. Bila je kot hodeče sonce. Tisa ni zajtrkovala, svoje telo je parkirala na zofi in v ritmični spremljavi leve noge, ki jo je nestrpno tresla, čakala na svojega edinega živečega starega starša. Ko je zazvonil zvonec, ki je oznanjal babičino prisotnost, je Tisa takoj odbrzela do vrat in sorodnico spustila v stanovanje. Njeni sivi lasje so v lepih kodrih uokvirjali njen obraz, oblečena pa je bila v kavbojke, bež majico in temno rjav plašč. V desni roki je za ročaj držala črn kovček, v levi pa prenosno torbo z njenim mačkom Ernestom, ki je bil rjavo-bel s prelepimi oranžkastimi očmi. Deloval je čisto drobcen v velikem boksu. Tisa je s kotičkom očesa pogledala mačje drevo v kotu, na katerem se je Ernest rad igral, ko je bila babica zdoma. Sedaj je bila večino časa tu, pri njej.
»Živio, draga!« je vzkliknila babica in objela Tiso, ki je bila preplavljena z njenim vonjem po vaniliji in cimetu – vsak dan je pekla. »Babi, zdravo!« je odgovorila Tisa, pričakujoč selitve, ki se ji z vsako sekundo vse bolj približuje. Babica se je premaknila naprej in z nogo nežno zapahnila vrata za seboj. Usedla se je na zofo in Ernesta spustila na prostost. Tisa je ugotovila, da bosta verjetno še za nekaj časa ostali tukaj. Predana usodi se je tudi sama naposled vrgla na kavč.
Z nasmehom je začela: »Torej, za konec najinega časa v Neloriji sem pripravila nekaj: za začetek, piškoti.« Tisa ni in ni mogla razumeti, kako lahko v tako mračnih časih babica ohrani nasmeh. Ko jo je to vprašala, je ponavadi le odgovorila: Vem, da je tvoja mama kakor tvoj oče sedaj na lepšem in da tudi tebi, Tisa, ne bi bilo preveč všeč od zgoraj gledati kako se drugi trpinčijo, ker si odšla. V sebi je vedela, da ima babica dejansko nekako prav in bi bilo to gledati res muka. Babica je tedaj iz globokega žepa plašča potegnila posodico cimetovih piškotkov, oblitih z vanilijevo glazuro, ki so bili Tisini najljubši. Ni se mogla zadržati in se je nasmehnila. Medtem, ko sta jedli, je babica doživeto razglabljala o njenih nedavnih kvačkarskih dosežkih, pa o Ernestu in njegovih pripetljajih, o novem receptu, ki ga je preizkusila ... Živela je po podeželjskih vrednotah, opazila lepoto v preprostosti in ljubila naravo, ki je še vedno obstajala v njenem spominu. Tisa je požirala vse njene besede, kajti vsaka jo je pripeljala bližje k novem začetku. Prav veselila se je tega, da bo zapustila Nelorijo, želela je iti tako daleč, da bo kakor da to mesto sploh nikoli ne bi obstajalo. Toliko stvari v njem ji je povzročilo ogromne bolečine in njena duša je hrepenela po razliki. Ko je babica nehala z govornim nastopom o nedavnih dogodkih, je vstala in pomignila Tisi, naj se lotita pakiranja.
»Živio, draga!« je vzkliknila babica in objela Tiso, ki je bila preplavljena z njenim vonjem po vaniliji in cimetu – vsak dan je pekla. »Babi, zdravo!« je odgovorila Tisa, pričakujoč selitve, ki se ji z vsako sekundo vse bolj približuje. Babica se je premaknila naprej in z nogo nežno zapahnila vrata za seboj. Usedla se je na zofo in Ernesta spustila na prostost. Tisa je ugotovila, da bosta verjetno še za nekaj časa ostali tukaj. Predana usodi se je tudi sama naposled vrgla na kavč.
Z nasmehom je začela: »Torej, za konec najinega časa v Neloriji sem pripravila nekaj: za začetek, piškoti.« Tisa ni in ni mogla razumeti, kako lahko v tako mračnih časih babica ohrani nasmeh. Ko jo je to vprašala, je ponavadi le odgovorila: Vem, da je tvoja mama kakor tvoj oče sedaj na lepšem in da tudi tebi, Tisa, ne bi bilo preveč všeč od zgoraj gledati kako se drugi trpinčijo, ker si odšla. V sebi je vedela, da ima babica dejansko nekako prav in bi bilo to gledati res muka. Babica je tedaj iz globokega žepa plašča potegnila posodico cimetovih piškotkov, oblitih z vanilijevo glazuro, ki so bili Tisini najljubši. Ni se mogla zadržati in se je nasmehnila. Medtem, ko sta jedli, je babica doživeto razglabljala o njenih nedavnih kvačkarskih dosežkih, pa o Ernestu in njegovih pripetljajih, o novem receptu, ki ga je preizkusila ... Živela je po podeželjskih vrednotah, opazila lepoto v preprostosti in ljubila naravo, ki je še vedno obstajala v njenem spominu. Tisa je požirala vse njene besede, kajti vsaka jo je pripeljala bližje k novem začetku. Prav veselila se je tega, da bo zapustila Nelorijo, želela je iti tako daleč, da bo kakor da to mesto sploh nikoli ne bi obstajalo. Toliko stvari v njem ji je povzročilo ogromne bolečine in njena duša je hrepenela po razliki. Ko je babica nehala z govornim nastopom o nedavnih dogodkih, je vstala in pomignila Tisi, naj se lotita pakiranja.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw res sem navdušena<33 Res res nevem kaj naj rečem. Kot da gledam delo pisateljice! Prekrasna zgodba, vse mi je všeč. Opisovanje, liki, sama zamisel za zgodbo! Res res si nadarjena<3
Se že veselim nadaljevanja ti pa nikar ne obupaj<3
Boš že našla bralce ;)
Lepo se imejj<33
Se že veselim nadaljevanja ti pa nikar ne obupaj<3
Boš že našla bralce ;)
Lepo se imejj<33
1
Moj odgovor:
jazz
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
ne tok pomembn probelm
hej!
jz bi si ful sla delat second piercing na usesu pač nad temu običnemu k ga že mam ,ampak me je ful strah. Za te k ste ze to delale a je fejst bolel? pa a je ta bol bolel ko un običn. Pač jz sm clock ko se ful boji pac cepljenja ko ti vzemejo kri.... in me je zato tut ful strah to za ušese.Bi pa res ful rada mela ane kr ful rada nosim nakit uno res polno.
vem da ni nek vlek probelem ampak me sam zanima.
hvala
jz bi si ful sla delat second piercing na usesu pač nad temu običnemu k ga že mam ,ampak me je ful strah. Za te k ste ze to delale a je fejst bolel? pa a je ta bol bolel ko un običn. Pač jz sm clock ko se ful boji pac cepljenja ko ti vzemejo kri.... in me je zato tut ful strah to za ušese.Bi pa res ful rada mela ane kr ful rada nosim nakit uno res polno.
vem da ni nek vlek probelem ampak me sam zanima.
hvala
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)