Pisalnica
-sobota
Dragi dnevnik
Danes bom končno šla domov. Že zjutraj sem dala v velike vrečke, ki mi jih je včeraj prinesla mami moje stvari. Vse sem lepo zložila in dala na kupčke knjige sem dala posebej katere bom dala Nejcu in katere gredo z mano domov. Nato sem se spomnila, da bi lahko svoje knjige, ki jih ne potrebujem darovala drugim otrokom npr. v bolnici je zagotovo veliko otrok, ki bi imelo radi kakšno knjigo, igračo,… Tako, da sem se odločila, da ko pridem domov naredim kupčke za kam je kaj. Ko sem vse uredila sem šla k Nejcu in mu delala družbo. Ko sem bila tam samo deset minut je prišel zdravnik pome in mi rekel, da moram iti še nekaj narediti saj preden grem morajo še enkrat izmeriti srčni utrip in mi odvzeti malo krvi. Odšla sem z njim in Nejcu sproti še dala knjige. Vesel jih je bil saj nobene od njih še ni prebral. Ko sem končala z pregledom sem šla v svojo sobo in počakala na mojo mamo. Ko je prišla je vzela moje vreče in sva odšli v njen siv avto. Usedla sem se in dala moje bergle na sedeže poleg mene. Ko sva prišli pred naš blok sem počasi in previdno odšla do dvigala. Pred dvigalom sem počakala mojo mami in zraven razmišljala kako bo bilo ko bom prišla v ponedeljek v šolo. Nato je prišla moja mami, ki je nosila moje vreče. Hotela sem ji pomagati ampak mi ni pustila. Poklicala sem dvigalo in počakala, da je prišlo dol. Ko sva z mami ustopili je odložila vreče in sva šli počasi do našega nadstropja. (Ne vem zakaj to opisujem). Takoj ko sem prišla v naše stanovanje sem odšla v mojo sobo iti delati kupčke za podariti. Nabrala sem res veliko igrač in knjig, ki so bile v velikih škatlah še od takrat ko sem se preselila. Vse sem dala lepo v eno škatlo in jih postavila na tla ob moja vrata. Potem ko sem bila prepričana, da sem že vse zložila sta mi Ana in moja mami pomagali odnesti škatle dol do našega avta. Cel prtljažnik je bil polen kartonastih škatel. Odpeljale smo se naprej do bolnice in jim dale skoraj vse škatle. Zdravnik, ki je to prevzel je bil res vesel, da tako lepo pomagamo. Potem smo odšle še do ustanove kjer lahko daruješ stvari, ki jih ne potrebuješ več. Vsi so se nam zahvalili in smo odšle domov. Tam sem se samo še ulegla na mojo udobno posteljo in zaspala. Se vidiva jutri.
Upam, da ti je bil del všeč.
lp boby
Dragi dnevnik
Danes bom končno šla domov. Že zjutraj sem dala v velike vrečke, ki mi jih je včeraj prinesla mami moje stvari. Vse sem lepo zložila in dala na kupčke knjige sem dala posebej katere bom dala Nejcu in katere gredo z mano domov. Nato sem se spomnila, da bi lahko svoje knjige, ki jih ne potrebujem darovala drugim otrokom npr. v bolnici je zagotovo veliko otrok, ki bi imelo radi kakšno knjigo, igračo,… Tako, da sem se odločila, da ko pridem domov naredim kupčke za kam je kaj. Ko sem vse uredila sem šla k Nejcu in mu delala družbo. Ko sem bila tam samo deset minut je prišel zdravnik pome in mi rekel, da moram iti še nekaj narediti saj preden grem morajo še enkrat izmeriti srčni utrip in mi odvzeti malo krvi. Odšla sem z njim in Nejcu sproti še dala knjige. Vesel jih je bil saj nobene od njih še ni prebral. Ko sem končala z pregledom sem šla v svojo sobo in počakala na mojo mamo. Ko je prišla je vzela moje vreče in sva odšli v njen siv avto. Usedla sem se in dala moje bergle na sedeže poleg mene. Ko sva prišli pred naš blok sem počasi in previdno odšla do dvigala. Pred dvigalom sem počakala mojo mami in zraven razmišljala kako bo bilo ko bom prišla v ponedeljek v šolo. Nato je prišla moja mami, ki je nosila moje vreče. Hotela sem ji pomagati ampak mi ni pustila. Poklicala sem dvigalo in počakala, da je prišlo dol. Ko sva z mami ustopili je odložila vreče in sva šli počasi do našega nadstropja. (Ne vem zakaj to opisujem). Takoj ko sem prišla v naše stanovanje sem odšla v mojo sobo iti delati kupčke za podariti. Nabrala sem res veliko igrač in knjig, ki so bile v velikih škatlah še od takrat ko sem se preselila. Vse sem dala lepo v eno škatlo in jih postavila na tla ob moja vrata. Potem ko sem bila prepričana, da sem že vse zložila sta mi Ana in moja mami pomagali odnesti škatle dol do našega avta. Cel prtljažnik je bil polen kartonastih škatel. Odpeljale smo se naprej do bolnice in jim dale skoraj vse škatle. Zdravnik, ki je to prevzel je bil res vesel, da tako lepo pomagamo. Potem smo odšle še do ustanove kjer lahko daruješ stvari, ki jih ne potrebuješ več. Vsi so se nam zahvalili in smo odšle domov. Tam sem se samo še ulegla na mojo udobno posteljo in zaspala. Se vidiva jutri.
Upam, da ti je bil del všeč.
lp boby
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ta Do je tolko prijazna! Loh bi bla zgled vsem ostalim! :heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
1
car
vsi majo radi jana ta zgodba me je ganila #jokam
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
vsi majo radi jana ta zgodba me je ganila #jokam
2
car
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
