*b*Sofia*b*
»Keith?« previdno se dotaknem prinčevega ramena. Svoj utrujeni obraz obrne k meni in se skuša prijazno nasmehniti. Ne uspe mu. »Tako mi je žal,« zamrmram.


»Ni tvoja krivda,« komaj slišno reče in se zaposli z izkopavanjem stare zemlje iz cvetličnih lončkov. Sediva v dvornem rastlinjaku, kjer je dovolj toplo za cvetlice, četudi je zima.


»Kaj pravzaprav delaš?« skušam prebiti grozljivo mrtvo tišino.


»Vrtnice sadim,«


»Oh,«


»Vivian jih ima rada,«


Nimam mu srca reči tistega kar veva oba, zato nemo obsedim. Bila je moja najboljša prijateljica, Keithova punca in princesa vampirskega sveta. Najpogumnejše dekle kar sem jih poznala.


»Grozno je bilo!« čarskemu princu se trga glas.


»Vem,« pokimam, da se moji beli lasje z modrimi konicami usujejo čez ramena in me požgečkajo po obrazu. Vodna elementarka sem in imam moči povezane no….z vodo.


»Grozljivi vilinec, bodalo, kri, na belem snegu…«


»Ni bil vilinec!« odločno zatrdim, nikoli še nisem videla kogarkoli takšnega. Keith samo skomigne. »Vsem je težko, ampak ne moremo spremeniti dejanj, ki so bila narejena,« ga skušam potolažiti.


»Če bi bila Ana še čarovnica in ne strigojka, bi se morda dalo kaj storiti, odpotoval bi v preteklost in jo rešil…«


»No Ane ni več tukaj,« se nama pridruži še moj fant Chris. Keith ga prebode z zelo zgovornim pogledom in Chris se skrušeno opraviči. Vsak od nas žaluje po svoje, Chris je bil Vivianin brat dvojček, vendar se nista dolgo poznala. Le nekaj mesecev. Dovolj, da sta stkala neminljivo vez.


»Ne razumem, morilka ni bila Julya, ker je imela z Vivian drugačne namene. Moški, ki jo je ubil, pa niti pod razno ni igral na igrah. Zakaj jo je torej umoril, nobeno živo bitje ne more čez varnostno pregrado arene,« na glas razmišljam.


»Sanja se mi ne! Vse je tako čudno!« Keith preneha s sajenjem in naju premeri z očmi polnimi žalosti. Tako se mi zasmili, neznansko mora trpeti, še bolj kot jaz ali Chris.


»Hej, ne glede na vse jo moraš preboleti, to te ne sme pahniti v depresijo. Ona tega ne bi želela. Poleg tega se čez teden dni in pol poročiš s tisto vetrovno elementarko. Morda je tako še najbolje,« zašepetam in občutek, da obračam hrbet najboljši prijateljici je neznosen.


Keith zavzdihne nekaj nerazločnega o poroki in z roko seže v hlačni žep. Iz njega potegne temnomodro škatlico. Z blatnimi prsti jo nežno odpre in mi jo poda. Notri je lep srebrn prstan z drobnimi belimi kamenčki.


»Čudovit je!« dahnem in si ga podrobno ogledam. Ob vgraviranem imenu na notranji strani prstana pozabim dihati.


»Keeeeithhhh!« zacvilim in se s široko odprtimi očmi obrnem k njemu. Komaj zadržujem širok nasmeh, a je vse skupaj tako žalostno. Z lepimi vijugastimi črkami je napisano njeno ime. Vivianino ime. Ne ime vetrovne elementarke.
»Nameraval, si jo prositi za roko!«


*b*Vivian*b*
Pobralo me bo. Prepričana sem. Oziroma me je že. Zakaj potem lahko razmišljam? Zakaj se zavedam svojega telesa, podlage, sladkega božičnega vonja? Ne upam si odpreti oči. Nazadnje, ko sem jih je bilo slabo. Od slikali so me na grob moje mame v kraj kjer sem odraščala in kjer sem dojela, da sem mrtva. Nekaj je hudo narobe. Hudo, hudo, hudo narobe. Bolj bi bilo že težko. MRTVA SEM. Sovražim te besede. A mi ves čas odmevajo v glavi. In vsi čudoviti ljudje, ki jih imam na zemlji… V očeh se mi utrnejo solze. Če bom le ležala tukaj ne bom mogla ničesar spremeniti. Morda bi lahko vseeno pretentala smrt… Ali pa je nekdo pretental mene… Pojma nimam kaj se dogaja, ampak eno je gotovo. Moja smrt je ovita v tančico skrivnosti.


Počasi se opogumim in odprem oči. Polkrožna soba, ogromna omara, dvoje vrat, mizica za ličila in postelja z baldahinom. En del stene je povsem prekrit z ogromnimi okni, imam tudi balkonček in majhno okroglo mizico ter stolček. Vse je okrašeno in v bleščicah, tudi božično drevesce je postavljeno in opremljeno s pravim snegom, a ta se ne topi.


»Noro!« dahnem. Soba in pohištvo gotovo stanejo milijone in milijone evrov.


Počasi se približam oknu in pogledam skozi. Odpre se mi razgled na grad iz popolnoma belega marmorja, strehe pokriva debela plast snega. Takoj mi je jasno, da se nahajam v enem od stolpov. Posestvo je ogromno, simetrični vrtovi, gozdovi bordo rdečih dreves in travniki modrih rastlin se raztezajo v neskončnost. V večerni zarji se za gore v daljavi potapljajo tri sonca. Rdeče, rumeno in bledo zeleno. Kje za vraga sem se znašla?


Nenadoma okno kot blisk preleti ogromen leteč stvor. Krila so gigantska, dolga najmanj petnajst metrov, telo pa masivno in dolžine vsaj treh avtobusov. Ko se spusti mimo okna gromko zarjove. Prestrašeno kriknem in se opotečem nekaj korakov nazaj, zelo nečastno se spotaknem ob rob preproge in kot sem dolga in široka pristanem na tleh.


»Veličanstvo? Je vse v redu?« v prostor planeta dva do zob oborožena stražarja.


Urno se poženem na noge in se postavim v obrambni položaj. En je starejši, približno 35 let bi rekla. Ima dolge rjave lase in brado. Drugi ima kratke temno rdeče lase, mlajši je, približno tako star kot Keith. Ob tem me neprijetno stisne v prsih. Tako ga pogrešam…


»Veličanstvo, le zmaj je bil. Ni razloga za strah,« razloži starejši.


»Kje sem?« moj hripav glas ima srhljiv prizvok. Še vedno sem pripravljena na obrambo ali napad.


»Na gradu Svetlobnikov, gospodična. V eni od dveh glavnih dimenzij…«


»Odšla bom! Ne bom bila vaša ujetnica! Nimate me pravice zakleniti in zadrževati tukaj. Imam nalogo, bitja na zemlji me potrebujejo!« počasi se premaknem k balkonskim vratom in za hrbtom primem za kljuko. Zaklenjeno.
»Ostati boste morali tukaj, gospodična…«


»Zato ker sem mrtva kajne? Kako me boste prisilili?« skomignem in pod njunima budnima pogledoma odkorakal proti steklenim oknom. Imam načrt.


»V resnici me ne morete me prisiliti!« posmehljivo se nasmehnem. V istem trenutku med nami izbruhne ognjeni zid. Prehitro. Prehitro in v preveliki meri se je pojavil. Moja magija je popolnoma drugačna, močnejša, svobodnejša in preveč divja. Osredotočim se na steklo in ogenj ga v nekaj sekundah stopi, tako naglo. Na zemlji mi nikoli ne bi uspelo… Ampak tudi energije porabim veliko več. Z odločnim ukazom odstranim ognjeni zid, a v roke prikličem ognjene krogle. Ob tem se rahlo opotečem, moč v meni strmo pada. Nimam več veliko nadzora nad svojo magijo.


»Pri petici potrebujemo okrepitve… In nova požarno varna okna,« zamrmra starejši v napravo v obliki školjke in se mi počasi približa. Drugi mu oprezno sledi.


»Na zemljo hočem. Če ne,« pomignem proti globini, za stopljenim steklom in stopim na rob. »Tako ali tako sem mrtva, nič mi ne bo kajne?«


»Visočanstvo, ne drznite si…«


»Predvidevam, da je vaš odgovor ne!« debelo pogoltnem in skočim.


Veter mi mrši lase in biča obraz. Hladen zrak mi udira v pljuča. Nenadoma me okoli pasu oklenejo močne roke in me obdržijo na mestu. Z mlajšim stražarjem obstojiva v zraku.


»Se ti je zmešalo?« mi rdečelasec zatuli v uho, da preglasi zavijanje vetra.


»Torej le nisem mrtva, kaj?« izzivalno zarenčim.


»Lahko preverimo!« skomigne in me spusti. S krikom zopet padem v globino.


»Ti si tukaj tisti, ki se mu je zmešalo!« se zaderem, ko me spet ulovi in se predrzno hahlja.


»Jaz nisem tako prepričan,« reče in poleti navzgor.


»Kaj sploh si ti? In kje skrivaš krila?« zavreščim, medtem ko si umikam podivjane lase z obraza.


»Moja vrsta nima ne imena ne kril, le moč,« nežno pristane v moji sobi, ki kar poka po šivih od stražarjev.


»Odpelji jo v hranilnico in nato naj se pripravi na sprejem,« ukaže eden od njih z grobim glasom. Fant pokima in me podpre, da se ne zrušim po tleh.