*b*Vivian*b*
»Si zdaj bolje?« me zaskrbljeno vpraša leteči fant, ko odhajava iz hranilnic. Sovražim piti kri, ampak sem kot vampirka to morala sprejeti.
»Recimo,« nejevoljno mu sledim po hodnikih ogromnega gradu. »Kam greva?«
»V vzhodno krilo številka 24, ali v tako imenovane pripravljalnice za pomembne dogodke desetih kraljic,«
»Desetih kraljic?« namrščim se in podaljšam korak, da mu lahko sledim.
»Ti si peta,«
»Ne, jaz sem le princesa, ne kraljica!«
»Poglej, jaz sem samo tvoj osebni stražar. Ničesar drugega ne vem povedati. Vse boš izvedela ob pravem času,« zavzdihne in mi odpre težka vrata. Vem, da laže.
»Kako ti je sploh ime?« vprašam, po nekaj trenutkih napete tišine. Zakaj ničesar ne izvem, nevednost me spravlja v blaznost.
»Casper,«
»Jaz sem Vivian,«
»Vem,«
Tukaj mi je prekipi, ošinem širok hodnik z visokim stropom in obilico portretov na stenah. Nikjer nikogar. Nato zaprem oči in se zamajem. Opotekajoč skušam najti oporo na steni. Noge se mi zapletajo in nikakor ne najdejo trdnih tal.
»Casper!« panično zamrmram in zdrsnem na sijoč parket.
»Vivian?« v trenutku je pri meni.
»Ne počutim se dobro,« zadrhtim in z roko neopazno zdrsnem za njegov pas. »In veš zakaj?« spremenim barvo glasu in odprem oči, ter bodalo, ki ga ima opasano povlečem iz nožnice. Namerim mu v prsi. Ko vstanem niti trzne ne in me nemo gleda s presenečenjem v očeh. »Ker me imaš še vedno za nemočno princesko. Ker si tako zvest drugim in si ne drzneš biti svoboden. Delaš se junaka! Ne uspeš me ukrotiti. Nisem nemočna, nisem princeska. Morda imaš prav, kraljica sem. Svobodna kot ogenj!« posmehnem se. »Morila sem že. Ne bojim se smrti. Vse sem že preživela… Razen če poznaš stvari, ki jih še nisem in jih bom morala… Izpljuni Casper! Če ne…« bodalo se pobliskne v soju lestenca nad nama.
»Povedal bom! Ne zato ker se te bojim…« pomenljivo me pogleda, nato nadaljuje. »Bolečina je v tvojih očeh kraljica, čeprav jo želiš skriti. Priča o mukah, ki si jih doživela. A nisi še doživela vseh. O tem sem prepričan, ker poznam tvoj namen tukaj! In zasluziš si vedeti,« spregovori s pogumnim, razumevajočim glasom, a ob njegovih besedah me spreleti srh.
»Govori…« ukažem.
»Ne tukaj!« živčno šepne. »Poznam boljši kraj,«


*b*Keith*b*
V rokah držim težak meč. Ne bom več nemočen. Nočem biti. Dovolil sem, da mi smrt vzame Vivian. Nikogar več ne bom pustil tako nesrečnemu koncu.
Ravno sem končal z današnjim treningom. Zdaj se urim na vampirskem dvoru v Pensilvaniji. Po princeskini smrti mi je mama dovolila priti sem do pogreba. Jutri. Bom zmogel? Sanja se mi ne. Kako naj prenesem pogled na njeno hladno telo, ki ne gori več. Njen ogenj je za vedno ugasnil… In moja magija? Moja moč so le sanje. To je to… Kako naj se s tem borim? Kako naj mi uspe? Želel sem se poročiti z njo. Želel sem biti z njo vsak trenutek svojega življenja. Ljubim jo bolj kot katero koli drugo …
»Keith! Keith odpri! Takoooooj!« me Sofiino kričanje in butanje po vratih zbudi iz premišljevanja.
»Keeei…« Sofii se glas prelomi in roka ji obstane v zraku, ko odprem. Solze ji tečejo po bledih licih.
»Sofia?«
»Keith, Chrysa ni! Nekdo ga je ugrabil!« panično zakriči.
»Hej pomiri se! Grad je velik, lahko je kjerkoli! Ni nujno, da so ga ugrabili…«
»Ugrabili so ga Keith, prepričana sem! Njegova soba je v popolnem razsulu, kri je razmazana po tleh in njegov meč je popolnoma prekrit z njo ležal na sredi sobe! Vendar sem prepričana, da ni mrtev, nikjer ni trupla. Ne vem zakaj nihče ni slišal hrupa, vsa okna so zapahnjena…« ustavi se, da zajame sapo in nekaj vzame iz žepa. »Poleg tega sem tole našla na njegovi mizi…« pokaže mi list papirja na katerem so vidne lepe zavite črke.

*i*Mrtva kraljica sedi na prestolu, sedi na krvavem, krvavem prestolu….*i*
*i*Ugrabljeni kralj sedi poleg nje…*i*
*i*Črnolasa, ognjena, svobodna kot zmaja… Le en okronan bo z diamanti, drugi plesal bo z usodo….*i*
*i*Strah, trepet vseh je bitji mu na glavo je krono položiti…*i*

»Prerokba je Keith! Prerokba o njiju! Ampak tako nepovezana je, kakor bi vrstice le zlepil skupaj. Brez pomena,«
Debelo pogoltnem: »Ni mogoče, lahko je o komer koli. Ni nujno, da govori o Vivian in Chrysu,«
»Poglej,« zamrmra skozi jok in pokaže na kracarijo na robu lista.
Vivian ve!
»Chrysova pisava je, ampak…«
»Čudno se konča, kot bi zapis zaključil v naglici!«
»Če je to resnica…« pozabim dihati. »Kakšno igro je igrala Vivian? Ničesar nam ni povedala. Vse nam je prikrila,«
»Vem Keith! Ampak Chris je nekaj izvedel, povedal bi nam če bi le lahko. In tega ne bi kar tako pustil ležati tam,« mi z listom pomaga pred nosom.
»Poiskali ga bomo. Pomagal bom prek sanj. Lahko se je dokopal do pomembnih informacij. Morda obstajajo kraji onkraj smrti… Morda še ni prepozno za Vivian!«

*b*Vivian*b*
»Prisezi, da je vse kar boš povedal resnica,« ukažem, ko sediva vsak v svojem foteljčku v knjižnici.
»Prisežem, da bom govoril resnico!« vdano zavzdihne in ne umakne pogleda z mojih oči.
»Kaj torej čakaš?« ga spodbudim.
Za trenutek omahuje nato pa začne z mehkim glasom pripovedovati: »Tvoja smrt je bila iluzija, moški za katerega vsi mislijo, da je tvoj morilec je v resnici iluzinator. Iluzije so lahko tudi masivne, lahko imajo telo in obliko. Tvoje mrtvo telo ne zemlji je iluzija, tvoja razlita kri, orožje, ki ti je padlo iz rok… vse je le iluzija. Tvoje pravo telo je med bojem obdelal s tako močno vrsto magije, da je mislilo, da je res zabodeno. Tudi brazgotina ni resnična,«
Z roko si sežem k prsim, živa sem… Res sem živa. Srce še vedno bije v mojih prsih in ni le prisluh.
»Nato mu je nekdo na tej strani odprl portal v naš svet, da te je lahko neopazno v manj kot sekundi prenesel sem,«
»Kaj je vaš svet? Zakaj moram biti tukaj?« tresoče zavzdihnem.
»Na svetu je več različnih dimenzij. To že veš. Vilinci različnih vrst, vampirji, čari… Vendar so še naddimenzije. V poenostavljenem jeziku jim pravijo svetlobniki in temačniki. Pred tisočletji so prišli na manjših 12 dimenzij. Nato pa zaprli vhode med njimi. Pustili so naslednike in prerokbe. Te so se izgubile, ti in ostalih 9. kraljic pa ste zadnje živeče potomke svetlobnikov z mešano krvjo manjših dimenzij. In zadnja prerokba, ki obstaja govori o potomcu naddimenzij, ki ima mešano kri. Od takrat nismo dobili niti ene prerokbe več, tisoče let je že minilo, a ta dar je izumrl. Lahko se pogovarjamo in dajemo namige svojim potomcem na zemlji, na primer tvoji mami. Drugega pa nismo več sposobni.«
»Torej ste svetlobniki moji predniki? To še ne pomeni dejstva, da sem kraljica…«
»Stvar je v tem, da si potomka ene desetih kraljic, ki so v času prehoda na zemljo vladale svetlobnikom. Temačnikom je vladalo 10 kraljev. Oni imajo sedaj 10 potomcev teh kraljev na svojem gradu v svoji dimenziji. To leto smo morali zbrati vse kralje in kraljice, ker so tako pokazale zvezde. Vseh 20 predstavnikov je približno enakih let in vsi imajo neverjetne magične sposobnosti svetlobnikov ali temačnikov, ki so se v prejšnjih generacijah potuhnile…e. V našem svetu so naključja temeljna Vivian,« pokima.
»Povej mi prerokbo,« ob tem ukazu Casper zmrzne.
»Čistokrven svetlobnik sem… Ne morem izustiti velikih prerokb,«
»Oh…« razočarano pospravim bodalo.
»Zdaj nimava več časa, če želiš izvedeti še kaj me lahko vprašaš pozneje. Dovolj časa za pripravo na sprejem moraš imeti. Na poti ti bom razložil vse,«
»Prav,« pokimam in se napotim proti izhodu.