*b*poglavje 1./Kaj je zdaj to, mama?*b*
*modra*sobota-30.8.*modra*

Zbudilo me je vpitje moje mame. "Alessia, zbudi se!" je zaklicala. Hitro sem stekla iz svoje sobe, zavila proti stopnicam in stekla po njih do pritličja in na koncu tudi do kuhinje. "Kaj je?" sem vprašala. "Dobila sem pismo, posebne šole." je rekla in zraven srkala kavo. "Bila si sprejeta nanjo. Zraven pisma so poslali tudi prilogo seznama potrebščin in vozovnico za vlak." je rekla mama in izpod knjige ki jo je malo prej brala povlekla kuverto. "In?" sem jo vprašala. "Danes odhajaš. Čez slabih pet ur imaš vlak." je rekla, vstala in odnesla skodelico za kavo do umivalnika. "No, kaj zdaj stojiš kot nek lipov bog. Pojdi po *i*kufre*i* in si pripravi stvari. Vlak te ne bo čakal!" je še rekla in odšla.

V mamini sobi sem poiskala dva kovčka in ju odvlekla v svojo sobo. Začela sem pakirati stvari iz seznama: oblačila za celotno šolsko leto (poletna, jesenska in zimska oblačila), obleko za ples na koncu leta, in še par stvari. Nato sem poiskala svojo pleteno "beach" torbo in vanjo pospravila slušalke, peresnico in dve knjigi. Nato sem pogledala svojo sobo. V njej ni ostalo skoraj nič (no, razen pohištva in nekaj dekoracije). Potem sem se preoblekla. Izbrala sem kratke nike pro hlače in *i*owersized*i* črno majico z belim napisom *b*greece*i*. Obula sem si bele nike nogavice in si nadela bele *i*papuče*i*. Svoje črne dolge, kodraste lase sem si spela v čop, ki mi je segal do trtice. Nato sem se še zadnjič to leto razgledala po svoji sobi in z kovčki vred odšla po stopnicah do vhodnih vrat. Mama me je že čakala v avtu. Ko sem naložila prtljago v avto sva se odpeljali proti mestu.

"Na poti se bova ustavili še v knjigarni. Kupiti morava še tri zvezke." je rekla mama, in zavila proti knjigarni. Ko sva kupili zvezke in tri knjige *cough* zaradi mene*cough*, sva odšli proti železniški postaji. "Ne pozabi dati ravnateljici tega pisma." je rekla mama, ko sem stala pred vlakom, ki je čakal da spelje. Prikimala sem ji. Nato sem s kovčkoma odšla nanj, in se usedla v prost kupe. Skozi okno sem še zadnjič uzrla mamin obraz, nato je vlak speljal.

Celotno pot sem brala knjigo ali pa poslušala glasbo. Vožnja je trajala približno pet ur, in večino časa sem odgovarjala na mamina sporočila, kot so: "Ne pozabi dat pisma." "Si že spala?" "Zdaj bi morali že prispeti..." in tako naprej. Na koncu sem telefon izklopila in ga dala v torbo. "Približujemo se postaji Greenport. Prosim da se potniki ki želite izstopiti pripravite." je rekel glas po zvočniku. *i*"To je moja postaja"*i* sem si rekla in odšla iz svojega kupeja. Vlak je kmalu prispel, in takoj ko so se vrata odprla sem zagledala prelepo pokrajno. Lep gozd, visok skalnat hrib, na katerem je stalo mestece in prečudovit grad. Na prilogi zraven pisma, je mama dobila tudi zhemljevid. Tako sem mu sledila.

Kmalu sem prišla do gozda, a zemljevid je pravil naj grem še naprej. Stezica po gozdu, se je kaj kmalu končala, in prispela sem do visokega obzidja. Hotela sem stopiti do vrat obzidja in jih odpreti oziroma potrkati, pa se je tisti trenutek pred njimi pojavila punca. "Zdravo, moje ime je June." je reklo dekle. Imela je rjavkasto barvo kože in čokoladno rjave lase, spete v dve figi vrh glave. Oblečeno je imela belo obleko, z rozim robom in zlatimi zapestnicami ki so se ji vile po roki. "Zdravo, moje ime je Alessia." sem rekla. "Super, prav tebe sem iskala." je rekla June, in mi pomagala z kovčki. "Najprej te bom peljala do ravnateljice Ravane, ki te bo sprejela, ti razložila pravila in take stvari. Potem ti bom jaz razkazala šolo." je rekla June. Šele takrat sem ugotovila, da sva prišli na lepo zeleno travo, po kateri so sedeli učenci. Pred nama se je pojavil velikanski grad, ki sem ga videla iz železniške postaje. Od blizu je izgledal še lepši in večji. Imel je osem stolpov z rdečo streho.

June me je pospremila v ravnateljičino pisarno, v prvem nadstropju. Nato je potrkala na vrata in me potisnila v pisarno, in za mano zaprla vrata. "Pozdravljena. Vrjetno si Alessia." je rekla gospa, ki je sedela za okrašeno staro mizo na sredini pisarne. Vse okoli so stale knjižne police, za mizo pa je stalo velikansko okno. "Uh, ja to sem jaz." sem rekla. "Vidim, da si že spoznala June." mi je rekla ravnateljica. Pomignila mi je naj sedem na stol zraven mize. "Tukaj je približno dva tedna in se počuti kot da je doma." je dodala ravnateljica in iz predala pod mizo potegnila pladenj s piškoti in čajnikom ter dvema skodelicama. "Kar postrezi si." je rekla in nama nalila čaj. "Torej, predvidevam da imaš sprejemno pismo." je rekla ravnateljica ko si je obrisala roke v obleko. Prikimala sem in iz žepa povlekla pismo. "Superca." je dejala ravnateljica in v naročje dvignila sivega mačka, ki ji je legel na kolena. "Dala ti bom en list za podpisati, in potem boš danes na sprejemu učencev postala uradna učenka te šole." je dejala ravnateljica, medtem ko je iskala pisalo, ki bi delovalo. "Saj ne zamerite če nekaj vprašam?" sem jo vprašala. "Ne ne, ti kar." je rekla ravnateljica in končno našla kuli, ki piše. "Torej, sem sem prišla s takšno naglico, da niti nevem kje sem, ne kaj bom tukaj delala, ne nič." sem pojasnila. "Oh, jojoj. Ti Linda ni nič razložila." je rekla ravnateljica. Osupnila sem. "Kako pa veste ime moje mame? In to sploh ni njeno pravo ime." sem rekla. "Učila sem jo na tej šoli." je rekla ravnateljica. "Bila je ena izmed mojih najboljših učenk," je dodala. "Na tej šoli, je bilo osem najboljših učencev. Vsi ti učenci so našemu kraljestvu pomagali, skozi težke čase. Zdaj ko so že več let odrasli, in imajo svoje otroke, grozi nova nevarnost. Vsem tem osmim učencem sem pisala pismo, da potrebujemo nove jezdece zmajev, ki bi pomagali naši šoli, kraljestvu in prebivalcem. Ena izmed vseh teh desetih otrok, si tudi ti." je rekla. "In, na tej šoli boš dobila zmaja, moči, prijatelje in sovražnike." je še rekla. Nato mi je podala kuli in pogodbo. Brez obotavljanja sem se podpisala. "Čestitam. Danes ob 18.00 pridita z June do paviljona." je rekla ravnateljica Rovana. Nato sem odšla iz njene pisarne.

"In, si moja cimra?" me je vprašala June, ko me je zagledala, ko sem prihajala iz pisarne. "Jap!" sem odgovorila. June me je nato peljala po stopnicah (ne bom lagala, bilo jih je miljon), do stolpov, ki sem jih videla od zunaj. Zavili sva v stolp D, in po stopnicah do tretjega nadstopja. Vsako nadstropje je imelo pet vrat. Ustavili sva se pred vrati na katerih je pisalo: stolp D, nadstropje 3, vrata 4. Na kratko: D34. June je iz vratu povlekla verižico na kateri je visel ključ. Porinila ga je v ključavnico, in vrata so se odprla. "Si pripravljena?" je rekla in mi odprla vrata. Soba je bila okrogle oblike, ne preveč velika, in ne premajhna. Na sredini je bila v tleh oblazinjena luknja, in okrogla nizka mizica za druženje. Vse okoli sobe so bile postavljene postelje, v krogu. Bilo jih je šest. Zraven ene imed postelje, so bila dvojna vrata. Na enih je pisalo kopalnica, na drugih pa garderoba. "Izberi si posteljo." je rekla June. Izbrala sem si tisto zraven vrat v sobo. "Izvoli, razpakiraj si kovčke." je še rekla in odšla do svoje postelje. In res sem začela.

Vmes medtem ko sem si pospravljala stvari, sta prišli dve punci. Bili sta si na las podobni. "Zdravo, saj je to soba D34, kajne?" je vprašala ena izmed njiju. "Jap. Vedve sta še eni prebivalki te sobe, če se ne motim." je rekla June. Skočila je iz svoje postelje in stekla k puncama. "Moje ime je June. Lahko pa me kličeta kar July." je rekla June. "Haha, June, res smešno." sem poskusila reči čimbolj sarkawstično, a me je premagal smeh. "Jaz sem Alessia. Kličita me kar Lessie." sem rekla, in jima ponudila roko. "Jaz sem Marie, in to je Margo." je reklo eno izmed deklet. "Kakor vidita sva dvojčici." je rekla druga. June jima je razložila, kje je kaj, nato pa sta si dekleti izbrali vsaka svojo posteljo. "Kdo pa še pride?" naju je vprašala Marie. "Nevem. Ampak mislim, da bo vsak čas." je rekla June. In res. Ne dolgo zatem, je na vrata potrkalo, in ko so se ta odprla, sta prišli noter dve punci. "Aloha. Jaz sem April, in tole je-" je začelo eno dekle, a jo je drugo prekinilo. "Amaris. Me veseli." je reklo drugo dekle. Vse ostale smo se nato predstavile, in June jima je povedala isto kot dvojčicama. "Čez pol ure imamo sprejem. Bolje da se začnemo pripravljati." je rekla Marie, in se začela urejati.

Čez malo manj kot pol ure, smo vse hodile po stopnicah dol, vse do paviljona, ki je stal zunaj, na terasi za šolo. Poiskale smo si prazne sedeže, in počakale na ravnateljico. Ne dolgo zatem, je na "oder" prišla ravnateljica, in začela s svojim govorom. "Dragi učenci in učenke. Tukaj smo, v začetku novega šolskega leta. Tukaj se boste naučili veliko stvari, ki jih boste rabili vsvojem življenju, pri določenih poklicih. A ne bom dolgotvezila, saj ste vrjetno vsi utrujeni zaradi dolgih potovanj." je razlagala ravnateljica. "Jaz nisem. Tukaj sem že dva tedna." mi je prišepnila June. "Ko vas pokličem, prosim pridite gor na oder, da vam podelim značko, diadem, uniformo, urnik in ključ od vaše sobe." je rekla ravnateljica, in začela klicati učence. Bilo jih je zelo veliko, in niti približno si nisem zapomnila imena vseh učencev. Nato smo začele prihajati me, iz naše sobe. Najprej je bila June, nato Marie in Margo, pa April in Amari in na koncu še jaz. "Alessia Rossi Gotti." je rekla ravnateljica. Vstala sem in odšla do "odra". Na poti tja, sem slišala šepetanje: "Misliš, da je res njena hči?" "Ne, najbrž ima samo isti priimek." , a sem jih pustila primiru. Ko sem prišla na oder, mi je ravnateljica pritisnila žig na podlakt, in trenutek ko se je dotaknila moje roke, sem zaslišala glas. *i*"Alessia, aiutami!"*i* je rekel glas. Trenutek, ko mi je ravnateljica odstranila žig, je glas izginil. "Alessia, si vredu?" je vprašala ravnateljica. Prikimala sem ji, in iz sebe izvlekla prisiljeni nasmešek. Nato mi je na glavo posadila srebrn diadem z modrimi kristali. V roke mi je dala uniformo, značko, urnik in ključ sobe. Nato sem odšla nazaj do svojega sedeža. "To je bilo to za danes. Lep večer še naprej in ne pozabite, ob desetih je policijska ura." je še rekla ravnateljica, a je ni nihče več poslušal, ker so že odšli.

"Kam pa gremo zdaj?" je vprašala April. "Kaj ko bi šle do jezera?" je vprašala Marie. Vse smo se strinjale, zato smo tudi odšle tja. Usedle smo se na travo, čisto zraven jezera in se pogovarjale. "June, predstavi se nam malo." je rekla April, ki je najbolj zgovorna od vseh nas. "No, stara bom petnajst, rodila sem se v New Yorku in tam tudi živela, rada imam glasbo in shopping..." je pojasnila June. Nato je krog šel do Margo. "Sem starejša od Marie, za deset minut, obedve sva se rodili v Sydneyu, v Avstraliji, treniram drsanje in rada imam naravo." je rekla Margo. Imela je blond skodrane lase, ki so ji segali do lopatic. Danes je imela oblečene legice in top z naramnicami (btw blo je 33 stopinj), in za razliko od Marie ima temnejše oči. "Jaz sem Marie, Margoina mlajša sestrica. Jaz treniram jahanje in obožujem živali." je rekla Marie. Njeni lasje so bolj oranžkasti kot Margoini, in so tudi bolj ravni kot sestrini. Njene oči so svetlo zelene, in danes je imela oblečeno obleko z naramnicami, potiskano z rožicami. Naslednja je bila April. "Jaz sem iz Španije, ubistvu so moji predniki od tam. Rada plešem in težim svoji starejši sestri." je rekla April. Imela je temno rjave ravne lase, in rjave oči. Danes je imela oblečene kratke jeans hlače in top z naramnicami. "Jaz, in moj brat, ki je tudi tukaj-Edward, ampak je iz fantovske ekipe, sva iz kitajske. On je zelo zaščitniški do mene. Niti muha se me nesme dotakniti. Rada rišem in slikam s fotoaparatom." je rekla Amris. Ima črne ravne lase, gladke in svetlikajoče kot svila. Danes je imela oblečeno rdečo majico z kitajskim zmaje narisanim na sprednji del. Oblečene je imela kratke, črne jeans hlače. "No, in jaz sem iz bolj skandinavskih predelov Evrope. Moja babica po očetovi strani je iz Finske, moj dedi po očetovi strani pa iz Švedske. Moja prababi po mamini strani je iz Norveške, moj pradedi po mamini strani pa spet iz Finske. Moja babi in dedi po mamini strani sta pol Norvežana in Šveda, moja mami pa se je rodila v Alpskem predelu Italije. No, tam sem se tudi jaz." sem rekla. "Torej, sem vsega po malo. Aja, rada berem, pišem, igram tri inštrumente in treniram odbojko in včasih sem tudi plavanje." sem dodala in zajela veliko zraka. "To, pa je impresivno. Mislim vav. Torej znaš vse te jezike?" je vprašala April. "April, ne sprašuj takšnih neumnosti." jo je okregala Amaris. "Niti ene besede ne znam ne v Finščini, ne v Norveščini in ne v Švedščini. Tako da na mene se ne morete zanesti." sem rekla in se zasmejala. "Kaj pa v Italijanščini?" sta me vprašali April in June. "Znam, ampak ne veliko. To kar sem se naučila v šoli, nekaj iz filmov, doma pa z mami govoriva Angleško." sem rekla. Nato je zazvonil zvonec za večerjo.

Po večerji, nas je June odpeljala na ogled celotne šole. To je takšen labirint, ampak je June dejala da se bomo kaj kmalu navadile. Nato smo odšle nazaj v naš stolp.

V sobi, smo se hitro uredile, saj je bilo samo še trideset minut do policijske ure. Takoj ko smo se uredile, smo se odpravile v postelje in zaspale. No, vsaj mislila sem, da smo zaspale, dokler ni April začela govoriti. "Kaj si mislijo ribe o nas, ko hodimo?" "APRILLL!" je postala jezna Amaris. "Saj že spim saj že spim." je rekla April. Jaz, ki imam posteljo zraven Amaris, sem se nasmejala, ko je ta rekla "Hah, boljše da res."
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Kokr ste opazili, sem napisala novo verzijo dragon lova. Odločila sem se, da grem še enkrat od začetka, ker je zdej poletje, in bom imela več časa za pisanje zgodbe, plus lahko jo čisto preoblikujem.
Upam, da vam je bilo všeč.
L.P.
K. :popcorn::kissing_closed_eyes:

(p.s. ne bit jezni, ker grem še enkrat od začetka)
hvala