*i*Asja*i*

Poploldne k meni spet pride Floria, ki mi nosi novice. A tokrat je njen obraz brezizrazen in slutim, da to, zaradi česar prihaja, niso dobre novice. Ničesar ne reče, pomigne mi, naj vstanem. Zelo nerada se dvignem iz postelje in ugotovim, da lahko hodim. In to z lahkoto! Sledim vilinki, vesela, da lahko končno razgibam noge.
»Čisto si zdrava. Ne vem, zakaj te še zadržujejo tu,« se pritoži Floria. Skomignem z rameni.
Odideva iz zdravilišča in se napotiva v mojo sobo. Sledim je, spet presenečena, da so me že zdaj spustil. Prav oddahnem si, ker mi ne bo več treba brezdelno poležavati v zdravilišču. Floria naše zdravilke resnično prekaša. Pa ne le po znanju, temveč po izkušnjah. Stara je toliko, kot jaz (čeprav bo živela vsaj desetkrat več, kot jaz), pa ima že več izkušenj, kot naša najstarejša zdravilka. Vilinsko zdravilstvo deluje drugače, bolj učinkovito, čeprav nič manj boleče, kot čarovniško. Pravi, da še človeško deluje učinkoviteje, kot naše, čeprav ti ne uporabljajo magije pri tem. Včasih so ljudje preveč napredni, zato moramo nekatere dele čarobnega sveta dejansko obdati s ščitom, skozi katerega ljudje pridejo takoj ven na drugi strani ščita, v notranjost pa sploh ne grejo, je ne vidijo in ne slišijo! Tako je na primer obdan magični gozd Farthen, v katerem (vsaj po legendah) bivajo govoreča drevesa, ki lahko, kot roke, premikajo svoje veje. Čeprav se niso prikazali že od človeške prve svetovne vojne.
Ko s Florio vstopiva v sobo, me tam že čakata presrečna Bela in Amir. Bela mi prileti v objem, še preden dodobra prečkam prag, Amir pa mi nameni le sramežljiv nasmešek. Vrenem mu ga. Vilinka nas nažene na postelje in zapre vrata.
»No, zdaj, ko smo vsi zbrani, bi vam zastavila vprašanje,« na precej poslovno nagovori Floria. »Želite vedeti, zakaj sem tu? Vilini navadno niso s čarovniki precej povezani.«
Pokimamo. Le kaj nam ima povedati?

*i*Bela*i*

Spogledamo se. Šele zdaj pomislim. Le zakaj je tu? Na to vprašanje spet dobim jasen odgovor.
»To bo težko razložiti,« začne nekoliko zadržano. »Gre se za Belo. In za svet duhov.« Nameni mi nekako radoveden pogled. Nekaj časa je tiho, potem pa nadaljuje. »Načrt je tak. Z mojim bratom in njegovima prijateljema naj bi na lunin ples…« Nenadoma utihne, okleva.
»Kaj?« jo nestrpno vpraša Amir. Floria ga ostro pogleda.
»…naj bi… pobegnili. V Efendrel, vilinsko prestolnico,« konča vilinka.
»In, kako naj bi to potekalo?« sprašuje Amir. Vse tri smo ga naveličane. Zavijem z očmi.
»Boš videl,« mu ostro vrne vilinka. Čarovnik mrko vstane in odide iz sobe.