Asja


Na nas je po eden Senca, ki nas je prikoval k tlom. Obrnem glavo in zagledam Belo. Senca, ki je njo držal k tlom, so skloni naprej, do Belinega vratu. Najprej z grozo pomislim, da jo bo ugriznil, a tisto, kar se zgodi je še huje. Moški prst položi na njen vrat in, ko ga dvigne, se ga drži zlata nit. Nit življenja. Senca, kot iz slamice, srka njeno življenje. Groza me je. Nenadoma Senca, ki je na meni, meni stori enako. Čutim, kako življenje odteka iz mene. Zavem se, da če se zaprem vase, mi mogoče uspe ostati živa. Oddaljim se od vsega na svetu in nenadoma sem v temi. Življenje ne odteka več. Oredotočim se na eno samo stvar. Na Belo. Če ji ne dam življenske moči, bo umrla. Energijo usmerim vanjo. Nenadoma sem spet v knjižnici. Bela ni več tako šibka. Začutim zmagoslavje. Bela ima zdaj dovolj energije, da porine Senco s sebe. To tudi stori. Vstane, spet je močna. A jaz sem šibka. Ženska Senca na meni se razbesni. Zgrabi nož in mi zareže v podlaket. Začne srkati življenje. Zakričim od bolečine in ne morem se premakniti. Vidim bel blisk in vse, na kar lahko mislim, je Bela. Izgubim zavest.

Šola

Vsi pridrvijo v knjižnico, saj slišijo krike. Ravnatelj prvi stopi vanjo. Zagleda Belo, ki v Sence izstreli še zadnje bliske, potem pa se zgrudi,in Asjo, ki nezavestna z rano v podlaketi leži pod Senco, ki srka njeno življenje. V trenutku izreče urok, zaradi katerega vse Sence izginejo. V sobo pridejo drugi učitelji in pogledajo razdejanje. Potem se izza omar priklati Amir in se zgrudi. V knjižnico pridejo tudi učenci in prestrašeno vzdihujejo. To je konec. Starši bodo zahtevali, naj je šola varna, kraljica pa lahko šolo zapre. Ničesar ne bodo imeli. Potrebujejo izurjene bojevnike.

4. POGLAVJE
Bela

Odprem oči. Izčrpana sem. Asja je skoraj umrla. Kocine se mi naježijo ob tej misli. Videla sen duha. Ko je Asja vame izlivala magijo sem zagledala prosojno belo lisico, ki mi je potem dala moč za urok. Ugotovim, da lžim v postelj v zdravilišču. Na ostelji levo od mene je sedel Amir in si živčno popravljal lase. Sedla sem. Pogledala sem na drugo stran in zagledala nezavestno Asjo. Prijela me je krivda. Jaz sem kriva za to. Če ne bi ponoči šla v knjižnico, bi bili danes živi in zdravi ter bi šli normalno na pouk. Zaboli me srce. Amir me zagleda. Čisto tiho me vpraša: »Kako si?«
»Izmučeno. Ti?«
»Enako.«
Utihneva. Ne veva kaj reči. Do naju stopi zdravilka.
»Ravnatelj vaju želi videti. V njegovi pisarni,« nama sporoči. Spogledava se. Vstaneva in odpraviva v pisarno. Potrkava. Spet se spogledava in pomislim, kaj bo kazen za "nočno raziskovanje". Ravnatelj naju spusti naprej. Loteva se me strah. Kaj bo z mano? Bom izključena? Spet me pest slaba vest. Asja. Z Amirom sedeva na stole nasproti ravnatelja. Ob čarovnika sta videti živčna. Ravnatelj zavzdihne.
»Kaj ste počeli SREDI NOČI v knjižnici, kjer sta se zgodila DVA UMORA?« vpraša bolj mene, kot Amira. Fant to zazna in ne odgovori. Ugriznem se v ustnico.
»Ponoči sem razmišljala o krivcu in…« Za trenutek se ustavim. »…in, no… Khm. Sem pomislila na sence.« Naredim še en premor. »Nekaj sem našla.« Iz žepa potegnem zavoj. V njem je nekaj, česar nisem nikomur omenila. Odvijem ga. V njem je prstan teme. Prstani teme pomagajo Sencam. »Veliki Senca se je vrnil.« Ravnatelj točno ve o čem govorim. Vidim zakrit stah.
»Kje si to našla? Kaj se je dogajalo?«
»Našla sem ga, ko me je Senca napadla in ji je padel s prsta.« Potem povem celotno zgodbo, kar se pač spomnim.
»Bela. Še nekaj mi imaš za povedati. To vidim v tvojih očeh.« Zavrta pogled vame. Hočem povedati, da sem videla duha, a zaslišm nekaj.
»Opazujejo nas,« šepnem. Imam prav. Takrat iz sence skoči Senca. Bojevnik, ki mi je skoraj vzel življenje. Naravnost vame. Že se pripravi na umor, a ga brcnem. Še sreča, da sem dovolj prisebna. Senca se opoteče. Hoče se zagnati vame, a mu Amir to preprči. To stori brez čarovnije, samo vrže mu svičnik v glavo. To poruši njegovo kocentracijo. Nenadoma se vrata odprejo. V sobo pridrvita dva stražnika. Zgrabita Senco.

SE NADALJUJE…