Bela

Senca srepi vame. Nič ne more. Stražarja ga držita. Besen je. Jaz pa upam, da nima s seboj še koga. Če ga ima, smo vsi mrtvi. Stopim korak nazaj. Strah me je. Ta senca me je skoraj ubil.
»Umrla boš Anabela Carol Smith!« Moje polno ime izgovori tako mehko, da me spreleti srh. To mi ni všeč. Sence imajo z razlogom take glasove. A raje ne povem zakaj. Čakaj. Kako ve moje polno ime? Saj me vsi kličejo Bela. »In vsi tvoji prijatelji,« zasika. Potem se zasmeje. Otrpnem na mestu ne morem se zganiti. Stražarja Senco odvedeta iz pisarne. Zmanjka mi energije. Sesedem se na stol.

5. POGLAVJE
Asja

Odprem oči. Roka me še vedno boli. Ne morem se premakniti. Spomnim se, kje sem rano staknila. Sence. Nenadoma mi v glavo šine ena sama misel. Bela je Duhovidka. Ona. Videla je duha. Čakaj. Kako to vem? Začutila sem jo. Ko sem se onesvestila, sem za trenutek videla skozi Beline oči. Videla sem duha skozi Beline oči. A kako? Nikoli prej nisva imeli takšne povezave. Odločim se, da Beli za to ne povem. Bolje, da ne ve.

Amir

Minevajo dnevi, ravnatelj naju je poslal k pouku. Bela je vse bolj razdražena. Ne govori z mano. Ne vem zakaj. Asje nisem videl že celo večnost. Potem pa neko jutro dobim pismo. Piše, da jo lahko obiščem. Sam. Odpravim se kar zdaj. Čisto pozabim na Belo in njeno prijateljstvo z Asjo. Srečen sem. Spet ne vem zakaj. Mogoče zato, ker mi je všeč. Potrkam na vrata zdravilišča. Ena zdravilka jih odpre in me spusti noter. Takoj, ko me zagleda, Asja plane iz postelje. Očitno me je nestrpno pričakovala. Pridem k njej.
»Pridi,« mi šepne in pokaže na posteljo. Sedeva.
»No, kaj si hotela povedati?« jo vprašam.
»Takrat, ko so nas Sence napadle v knjižnici,« šepeta. »Je Bela videla duha. Jaz sem ga skozi njene oči.«
»Kaj?« vprašam.
»To ni kraj za pogovor,« reče. »Ti povem, ko se vrnem.«
Zavzdihnem. »Prav,« se vdam in vstanem. »Adijo. Čim prej okrevaj.«
»Hvala.«
Odidem iz zdravilišča in se vrnem v sobo. Asja je že toliko okrevala, da lahko govori. To je dobro.

Bela

Potrkam. Amirju se hočem opravičiti za negovrjenje z njim. I notranjosti se oglasi glas: »Pridi. Odklenjeno je.«
Vstopim. Nikogar. »Kje za vraga se skrivaš?«
»V kopalnici. Bom takoj.«
Zahihitam se in si ogledam sobo. V njej spi sam. Ima razmetano. Na njegovi mizi najdem ravnateljevo pismo. Odprem ovojnico. V pismu piše, da lahko obišče Asjo. Sam.
»Si bil zdaj pri pouku?«
»Ja, zakaj?« vpraša. Lažnivec. Zdajle je bil pri Asji, meni pa ni niti omenil tega. Obrnem se na petah in odidem iz sobe. Zakaj mi ni povedal. V oči mi stopijo solze. Ne maram, da mi laže glede Asje. Za seboj ga slišim, kako mi kliče a se ne odzovem. Vrnem se v svojo sobo.
Tam najdem enako pismo z drugačno vsebino. Spet moram v njegovo pisarno. Zavzdihnem in si obrišem solze. Kdo ve, v kaj sem zdaj zabredla.