Ime Nekje bom uporabla, kadar bom govorila v tretji osebi (za tiste ka ne veste: tretja oseba - on, ona, prva oseba - jaz). Uživejte.

Nekje

V majhno čarovniško vas Obhribsko, v katero ljudje nikoli ne zahajajo, saj leži ob majhni planini Hrib, ki jim ni pomemben, stopi postava odeta v črno ogrinjalo. Obraza se ne vidi, saj ji ga zakriva kapuca. Noč je, ulične svetilke razsvetljujejo prazne ulice. V vasici je samo dvajset hiš, razmetanih po njej. Potava se odpravi do središča vasi, potem pa nenadoma zavije na smoten travnik blizu gozda. Tam se ustavi. Čaka. Iz gozda prikoraka še ena v črno odeta postava. Ustavi se, ko zagleda drugo, ki je prišla iz vasi. Tega in pričakoval. Približa se drugi in si sname kapuco. Moški je. Moški z znamenjem Senc na vratu. Druga, še vedno zakrita postava, izpod ogrinjala potegne meč. Moški se ji brezbižno približa. Hoče se ji porogati, kako nespametna je, da je prišla, a mu ta v trenutku meč zapiči v srce. Moški otrpne. Iz rane primazi kri. Postava v črnem brezčutno izdre meč in moški se mrtev zvrne na tla. Meč spravi nazaj v nožnico in se vrne v vas. Za danes je opravila.

Amir

»Bela? Prosim povej, kaj je.«
»Kaj te briga.«
»Bela.«
Dekle dvigne solzni obraz in izdavi: »Ne pustijo me blizu Asje. Pravijo, da sem nevarna zanjo.«
»Kaj?«
»Kaj če sem res?« Bela presliši moje vprašanje.
»Nisi,« ji zagotovim. Čeprav nisem čisto prepričan. Bela skloni glavo in pokima.
»Oprosti, ker delam tako dramo,« skesano reče in se sesede. »Samo… Oh… Manjka mi Asjina pozitivnist in optimističnost. Vedno reši, kar koli se že dogaja.«
»Oprosti, ker ti nisem povedal.«
»Dobro je. Samo naslednjič mi poročaj, kako je z njo,« me prosi. Pokimam. Nekaj časa sva tiho. Zatopiva se vsak v svoje misli. Premor se mi zdi dolg.
»Bela?«
»Ja?«
»Nekaj ti moram povedati.«
»Kaj?« Dekle dvigne obrvi in me vprašujoče pogleda.
»Khm, em… Ja, no. Duhovidka si,« težko rečem. Bela ravno dvigne glavo, pa jo spet spusti.
»Vem,« reče in vem, da ne laže.

SE NADALJUJE…