hej! Sem čisto običajna punca s čisto običajno družino in živim običajno najstniško življenje. Tako bi me opisali starši. Jaz pa vem da je čisto drugače. V bistvu imam milojin problemov, ki bi jih najrajši vrgla čez okno!

Vse se je začelo na nek dolgočasen šolski dan... Sedela sem na svojem mestu in malo mi je postajalo dolgčas. Učiteljica je bila cela vijolična v obraz in je že škilila od jeze. Fante je ravnokar nadrla, ker so metali flumastre po razredu. Izkoristila sem priložnost in v roke vzela iz peresnice črn kulij. Kliknila sem. Učiteljica je še vedno bila zaposlena s fanti. Približala sem ga roki. Učiteljica ni opazila. Potegnila sem črto po roki, tako kratko, a vseeno je bila tam. Učiteljica nič.

Naj pojasnim: ta učiteljica nam nikoli ne dovoli da pišemo ali rišemo po mizah, rokah, obrazu, stolih, torbah, peresnicah, zvezkih (razen snov), omaricah, stenah, tleh, radjatorjih, hlačah, stopnicah, omarah... Na kratko: ne dovoli nam da čečkamo po čemerkoli, kamorkoli in še kaj vmes si bo izmislila verjetno. Po eni strani jo razumem - to se ne počne, a po drugi... Zdaj ko omeni, bi pa res lahko kakšno rožico narisala kam... No in tako sem skočila v neraziskano območje in se odločila nekaj malega narisati na roko. Hmm, ampak kaj? Mačko? No pa dajmo!


In sem.


Ko se je učiteljica nehala ukvarjati s fanti in sedla za kateder, sem počečkano roko skrila pod mizo.
»Kaj imaš?« je vprašala učiteljica.
»A jaz? Nič...« sem nalahno odvrnila.
»Zakaj imaš potem roko pod mizo?« je vprašala in se zazrla vame.
»Ker... Ker me malo boli!« sem se zlagala.
»Greš v tajništvo in pridejo pote starši?« je spet vrtala z vprašanji.
»Ne, ni treba.«

Tušina. Nasedla je! To!

»Dej pokaž roko!« Oglasil se je sošolec za mano. »Hočem videti kaj skrivaš!«
Škrivaš. Ob tej besedi vedno postanem živčna. Skrivajo kriminalci ali čudni starčki s steklenimi očesi, ki jih srečaš v barih. Nikoli pa ne punce, kot jaz. Zato dvignem roko.

Učiteljici se oči napolnijo z jezo.
Sošolci pogledujejo proti meni. Vidim, da celo Kristina vame zatika oči, čeprav se poskuša delati, da ima delo s svojimi prameni, ki jih vrti okoli svinčnika.

»Furry!« zakliče tisti sošolec za mano, Tarik, in pokaže na mojo risbico na roki (punčka z mačjimi slušalkami). Začne se režati na vse grlo. Pritegnejo še ostali fantje in kmalu zatem še skupina punc, ki jih vodi Kristina. Kristina se ponavadi ne ukvarja s takimi zgubami, kot sem jaz. Njo zanimjo le Tarik in njeni popolni lasje s prameni, ki jih razkazuje po celi šoli, kot da je kraljica.
In zdaj se izdajalsko začne smejati še Naja - moja bestika.
Super, zdaj se mi smeji cel razred! Z mojo bestiko vred! Je lahko še huje!?

»Sara, z mano!«

Kaj, kako, kam?

»K ravnatelju!« sikne, kot bi mi brala misli.

Preden izginem za vrati, še pogledam proti razredu. Vsi se še vedno smejijo. Tarik mi nameni vzvišen pogled in v mojih očeh je očitno opazil strah in sramoto, saj se v naslednjem trenutku zadere. »Sara je furry, Sara je furry!«

Z učiteljico zavijem iz razreda, a vseeno slišim kako Kristina reče: »O Sara, saj se ni treba skrivati! Pridi muc, muc!«

Začnejo se mi solziti oči. Furry? Ni res! Tarik je tak cepec! Ampak on me še najmanj skrbi. Kristina je tista, ki se je bojim. Vsem bo povedala kaj se je zgodilo! VSEM!

Zakaj sem si sploh risala po roki? Verjetno so mi vse te učiteljičine prepovedi začele iti na živce in sem jih pač prekršila. To mi je enkrat povedala mami. Z veseljem prekršimo samo stvari, ki nam jih niso prepovedali. Tako pač je.
A tako ne bi smelo biti. Zdaj vsi mislijo da sem ena od tistih furry-punc, ki se snemajo na Instagramu oblečene v lisice in mačke in nevem kaj vse še! Nočem biti kot one! One so čudne! Tako kot jaz zdaj...