»Mi zaigraš na rog?« proseče reče deklica, ki naključno priteče mimo. Za njo se vali prah, ki ga je povzročila s tekom po peščeni poti. Prah je zelo dobra primerjava magije, oba se vrtinčita v zraku, oba sta nekaj čudovitega za oko. *i* Razen, če ti pride dobesedno v oko, *i* pomislim, ko mežikam in poskušam spraviti prah iz oči.
Deklica se sramežljivo zasmeji, ko vidi moje otečeno oko. Z boso nogo podrsa po tleh in nevede naredi še večji oblak prahu. Jaz pa gledam njene temne kodre, ki ji ležijo na ramenih, delno pokritih z modro popackano obleko. Blato na robu krila se ji svetlika na soncu, dodaten učinek umazanije pa naredi prah, ki ji obleko obarva na peščeno. Da bi bil prizor še bolj ljubek, se ji zatrese ustnica.
Šele zdaj se zberem in se spomnim, da me je nekaj prosila. Nasmehnem se ji, a odkimam.
»Magije se ne sme tratiti,« ji povem. »Na rog igram le enkrat na dan, da ohranim pomlad. Razumeš?«
Pokima. Morda je užaljena, a povedal sem resnico. »Razumem,« pritrdi in steče stran.
Gledam za njo, ko lahkotno dviguje stopalca. Obleka ji poplesuje v vetru in valovi, kakor valovi morje. Tudi morje je podobno magiji. Valovi in valovi, valovi pa tudi magija. Kljub temu, da morje od sebe ne oddaja glasbe, mi je všeč njegov zvok treskov valov ob skale. Ob tem razmišljanju si zaželim, da bi odšel k obali.
Ob tem postanem popolnoma zasanjan in ne morem si pomagati, da si ne bi zapel. Stisnem ustnice in magijo popeljem do njih. Čutim jo, kako navdušeno hiti od grla do kotičkov ustnic. Obožujem ta občutek. Trenutek za tem se mi iz ust prikaže magija, ki jo vidim le jaz. Ne znam ji določiti barve, ne oblike. Opišem jo lahko le kot nekaj čarobnega. Spremeni se v melodijo, z razmigano dinamiko in poskočnim ritmom.
Poleti više in više ter oddaja žvižganje, ki sem ga oblikoval jaz. Njeni toni so pesem, ki se ji pridruži ples magije.
Ta čarobnost je tisti moj talent. Talent, ki sem ga podedoval po starem očetu, vsaj tako pravijo.
Zaslišim šumenje okoli sebe in za trenutek me zmoti, glasba se ustavi. Obrnem glavo.
Zagledam skupino ljudi, ki hodi skozi listnato goščavo. Prebijajo se skozi grmovje, trnje in visoke travne bilke. Stokajoč opletajo z rokami, da bi odmaknili veje.
»Vam pomagam?« zakličem in pomaham v pozdrav. Vsi pogledi se usmerijo vame. Dva odrasla moška, starka in dekle približno mojih let.
»Hvala,« odvrne moški in prebijajo se dalje. Očitno ne potrebujejo pomoči, kar me ne moti. Sam nadaljujem svojo pesem. Delčki magije, ki je bila ustvarjena s prejšnjo pesmijo, še vedno poplesujejo po zraku, a so vedno šibkejši. Počasi se razblinijo, kakor se razblini snežinka, ko pade na dlan.
Začnem z novim ustvarjanjem magije. Spet se zasliši moja žgoleča pesem, prepletena z nitmi, ki popestrijo melodijo in uravnajo ritem. Tako je zvok prijetnejši za uho. Z mojo pesmijo se niti ptičje ščebetanje ne more primerjati. Magija spet leti naokoli, se vrtinči, valovi, poplesuje, se obrača, poskakuje, hiti, skratka; prizor je enkraten, ki ga ne more posnemati prav nič obstoječega. Svojo magijo vidim le jaz.
Zaprem oči, a kar čutim, da so pogledi spet umerjeni vame. Ljudi vedno zanima moj talent, še posebej tujce. Kdor prvič sliši moje petje ali igranje, najverjetneje prvič uživa v glasbeni umetnosti.
Preneham z ustvarjanjem in pogledam ljudi, ki stojijo na mestu kot kamen. Bolščijo vame, da je že nekoliko nadležno. *i* Kdo so vendar ti nevljudneži? *i*
A blišč njihovih očes se mi ne zdi kaj preveč začuden ali občudujoč. *i* Moja magija še nikoli ni tako vplivala na poslušalce. *i* Po navadi so zelo očarani in radovedni, nikdar pa takole presunjeni – na slab način, mislim. *i* Kaj se vendar dogaja? *i*
Še bolj nenavadno je, da stojijo na mestu in se ne upajo zganiti. Kot da bi jih moja glasba prestrašila. *i* Sem jih tako očaral, da jih je prevzelo? *i* Zagotovo ne, saj se bi potem vsaj premikali. *i* Pa kaj je z njimi? *i*
Vstanem in jih zaskrbljeno pogledam. Pomirjevalno se jim nasmehnem in nagnem glavo na stran. »Jo vidite?« vprašam.
Morda pa je magija postala vidna ljudem. A zdi se mi, da to ni najboljše. Kljub tej misli se mi zdi čudno, da bi to prestrašilo te nedolžne tujce. *i* Se mar bojijo magije? *i*
Dekle tresoče dvigne roko in pokaže proti meni. »M-m-m…« izdavi in se pomakne nazaj. To naredijo tudi ostali, jaz pa le začudeno stojim na mestu. *i* Je mislila magijo? *i*
Dekle nenadoma zacvili in vsi se poženejo v beg.
*i* Trenutki tišine… *i*
Sunkovito se obrnem nazaj in skoraj omedlim zaradi nenadne ugotovitve. Pred mano stoji renčeča kosmata zver, pokrita s črno dlako. Oči se ji svetijo v krvavo rdečem odtenku. Zobje so še trenutno skriti, a kremplji na tacah so videti nekoliko ostri. *i* Medved, *i* pomislim.


~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~


Prebili ste se skozi prvi del moje zgodbe! Seveda pa preberite še prolog, če še niste. Vse vam bi bolj jasno. :)
Za prolog sem dobila komentarje, da preveč opisujem (en komentar). Zelo mi je bilo všeč, da se je nekaj oseb potrudilo in napisalo menje, čeprav mogoče kritiko. Bolje kot le: odlična zgodba! (Kar na nek način sploh ni res, saj sem komaj začetnica.)
Še kakšen nasvet bi mi zelo koristil. ;) Hvala vsem.
Daenerys