PisalnicaGlasba, ki ohrani življenja 1. del
4
»Mi zaigraš na rog?« proseče reče deklica, ki naključno priteče mimo. Za njo se vali prah, ki ga je povzročila s tekom po peščeni poti. Prah je zelo dobra primerjava magije, oba se vrtinčita v zraku, oba sta nekaj čudovitega za oko. *i* Razen, če ti pride dobesedno v oko, *i* pomislim, ko mežikam in poskušam spraviti prah iz oči.
Deklica se sramežljivo zasmeji, ko vidi moje otečeno oko. Z boso nogo podrsa po tleh in nevede naredi še večji oblak prahu. Jaz pa gledam njene temne kodre, ki ji ležijo na ramenih, delno pokritih z modro popackano obleko. Blato na robu krila se ji svetlika na soncu, dodaten učinek umazanije pa naredi prah, ki ji obleko obarva na peščeno. Da bi bil prizor še bolj ljubek, se ji zatrese ustnica.
Šele zdaj se zberem in se spomnim, da me je nekaj prosila. Nasmehnem se ji, a odkimam.
»Magije se ne sme tratiti,« ji povem. »Na rog igram le enkrat na dan, da ohranim pomlad. Razumeš?«
Pokima. Morda je užaljena, a povedal sem resnico. »Razumem,« pritrdi in steče stran.
Gledam za njo, ko lahkotno dviguje stopalca. Obleka ji poplesuje v vetru in valovi, kakor valovi morje. Tudi morje je podobno magiji. Valovi in valovi, valovi pa tudi magija. Kljub temu, da morje od sebe ne oddaja glasbe, mi je všeč njegov zvok treskov valov ob skale. Ob tem razmišljanju si zaželim, da bi odšel k obali.
Ob tem postanem popolnoma zasanjan in ne morem si pomagati, da si ne bi zapel. Stisnem ustnice in magijo popeljem do njih. Čutim jo, kako navdušeno hiti od grla do kotičkov ustnic. Obožujem ta občutek. Trenutek za tem se mi iz ust prikaže magija, ki jo vidim le jaz. Ne znam ji določiti barve, ne oblike. Opišem jo lahko le kot nekaj čarobnega. Spremeni se v melodijo, z razmigano dinamiko in poskočnim ritmom.
Poleti više in više ter oddaja žvižganje, ki sem ga oblikoval jaz. Njeni toni so pesem, ki se ji pridruži ples magije.
Ta čarobnost je tisti moj talent. Talent, ki sem ga podedoval po starem očetu, vsaj tako pravijo.
Zaslišim šumenje okoli sebe in za trenutek me zmoti, glasba se ustavi. Obrnem glavo.
Zagledam skupino ljudi, ki hodi skozi listnato goščavo. Prebijajo se skozi grmovje, trnje in visoke travne bilke. Stokajoč opletajo z rokami, da bi odmaknili veje.
»Vam pomagam?« zakličem in pomaham v pozdrav. Vsi pogledi se usmerijo vame. Dva odrasla moška, starka in dekle približno mojih let.
»Hvala,« odvrne moški in prebijajo se dalje. Očitno ne potrebujejo pomoči, kar me ne moti. Sam nadaljujem svojo pesem. Delčki magije, ki je bila ustvarjena s prejšnjo pesmijo, še vedno poplesujejo po zraku, a so vedno šibkejši. Počasi se razblinijo, kakor se razblini snežinka, ko pade na dlan.
Začnem z novim ustvarjanjem magije. Spet se zasliši moja žgoleča pesem, prepletena z nitmi, ki popestrijo melodijo in uravnajo ritem. Tako je zvok prijetnejši za uho. Z mojo pesmijo se niti ptičje ščebetanje ne more primerjati. Magija spet leti naokoli, se vrtinči, valovi, poplesuje, se obrača, poskakuje, hiti, skratka; prizor je enkraten, ki ga ne more posnemati prav nič obstoječega. Svojo magijo vidim le jaz.
Zaprem oči, a kar čutim, da so pogledi spet umerjeni vame. Ljudi vedno zanima moj talent, še posebej tujce. Kdor prvič sliši moje petje ali igranje, najverjetneje prvič uživa v glasbeni umetnosti.
Preneham z ustvarjanjem in pogledam ljudi, ki stojijo na mestu kot kamen. Bolščijo vame, da je že nekoliko nadležno. *i* Kdo so vendar ti nevljudneži? *i*
A blišč njihovih očes se mi ne zdi kaj preveč začuden ali občudujoč. *i* Moja magija še nikoli ni tako vplivala na poslušalce. *i* Po navadi so zelo očarani in radovedni, nikdar pa takole presunjeni – na slab način, mislim. *i* Kaj se vendar dogaja? *i*
Še bolj nenavadno je, da stojijo na mestu in se ne upajo zganiti. Kot da bi jih moja glasba prestrašila. *i* Sem jih tako očaral, da jih je prevzelo? *i* Zagotovo ne, saj se bi potem vsaj premikali. *i* Pa kaj je z njimi? *i*
Vstanem in jih zaskrbljeno pogledam. Pomirjevalno se jim nasmehnem in nagnem glavo na stran. »Jo vidite?« vprašam.
Morda pa je magija postala vidna ljudem. A zdi se mi, da to ni najboljše. Kljub tej misli se mi zdi čudno, da bi to prestrašilo te nedolžne tujce. *i* Se mar bojijo magije? *i*
Dekle tresoče dvigne roko in pokaže proti meni. »M-m-m…« izdavi in se pomakne nazaj. To naredijo tudi ostali, jaz pa le začudeno stojim na mestu. *i* Je mislila magijo? *i*
Dekle nenadoma zacvili in vsi se poženejo v beg.
*i* Trenutki tišine… *i*
Sunkovito se obrnem nazaj in skoraj omedlim zaradi nenadne ugotovitve. Pred mano stoji renčeča kosmata zver, pokrita s črno dlako. Oči se ji svetijo v krvavo rdečem odtenku. Zobje so še trenutno skriti, a kremplji na tacah so videti nekoliko ostri. *i* Medved, *i* pomislim.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Prebili ste se skozi prvi del moje zgodbe! Seveda pa preberite še prolog, če še niste. Vse vam bi bolj jasno. :)
Za prolog sem dobila komentarje, da preveč opisujem (en komentar). Zelo mi je bilo všeč, da se je nekaj oseb potrudilo in napisalo menje, čeprav mogoče kritiko. Bolje kot le: odlična zgodba! (Kar na nek način sploh ni res, saj sem komaj začetnica.)
Še kakšen nasvet bi mi zelo koristil. ;) Hvala vsem.
Daenerys
Deklica se sramežljivo zasmeji, ko vidi moje otečeno oko. Z boso nogo podrsa po tleh in nevede naredi še večji oblak prahu. Jaz pa gledam njene temne kodre, ki ji ležijo na ramenih, delno pokritih z modro popackano obleko. Blato na robu krila se ji svetlika na soncu, dodaten učinek umazanije pa naredi prah, ki ji obleko obarva na peščeno. Da bi bil prizor še bolj ljubek, se ji zatrese ustnica.
Šele zdaj se zberem in se spomnim, da me je nekaj prosila. Nasmehnem se ji, a odkimam.
»Magije se ne sme tratiti,« ji povem. »Na rog igram le enkrat na dan, da ohranim pomlad. Razumeš?«
Pokima. Morda je užaljena, a povedal sem resnico. »Razumem,« pritrdi in steče stran.
Gledam za njo, ko lahkotno dviguje stopalca. Obleka ji poplesuje v vetru in valovi, kakor valovi morje. Tudi morje je podobno magiji. Valovi in valovi, valovi pa tudi magija. Kljub temu, da morje od sebe ne oddaja glasbe, mi je všeč njegov zvok treskov valov ob skale. Ob tem razmišljanju si zaželim, da bi odšel k obali.
Ob tem postanem popolnoma zasanjan in ne morem si pomagati, da si ne bi zapel. Stisnem ustnice in magijo popeljem do njih. Čutim jo, kako navdušeno hiti od grla do kotičkov ustnic. Obožujem ta občutek. Trenutek za tem se mi iz ust prikaže magija, ki jo vidim le jaz. Ne znam ji določiti barve, ne oblike. Opišem jo lahko le kot nekaj čarobnega. Spremeni se v melodijo, z razmigano dinamiko in poskočnim ritmom.
Poleti više in više ter oddaja žvižganje, ki sem ga oblikoval jaz. Njeni toni so pesem, ki se ji pridruži ples magije.
Ta čarobnost je tisti moj talent. Talent, ki sem ga podedoval po starem očetu, vsaj tako pravijo.
Zaslišim šumenje okoli sebe in za trenutek me zmoti, glasba se ustavi. Obrnem glavo.
Zagledam skupino ljudi, ki hodi skozi listnato goščavo. Prebijajo se skozi grmovje, trnje in visoke travne bilke. Stokajoč opletajo z rokami, da bi odmaknili veje.
»Vam pomagam?« zakličem in pomaham v pozdrav. Vsi pogledi se usmerijo vame. Dva odrasla moška, starka in dekle približno mojih let.
»Hvala,« odvrne moški in prebijajo se dalje. Očitno ne potrebujejo pomoči, kar me ne moti. Sam nadaljujem svojo pesem. Delčki magije, ki je bila ustvarjena s prejšnjo pesmijo, še vedno poplesujejo po zraku, a so vedno šibkejši. Počasi se razblinijo, kakor se razblini snežinka, ko pade na dlan.
Začnem z novim ustvarjanjem magije. Spet se zasliši moja žgoleča pesem, prepletena z nitmi, ki popestrijo melodijo in uravnajo ritem. Tako je zvok prijetnejši za uho. Z mojo pesmijo se niti ptičje ščebetanje ne more primerjati. Magija spet leti naokoli, se vrtinči, valovi, poplesuje, se obrača, poskakuje, hiti, skratka; prizor je enkraten, ki ga ne more posnemati prav nič obstoječega. Svojo magijo vidim le jaz.
Zaprem oči, a kar čutim, da so pogledi spet umerjeni vame. Ljudi vedno zanima moj talent, še posebej tujce. Kdor prvič sliši moje petje ali igranje, najverjetneje prvič uživa v glasbeni umetnosti.
Preneham z ustvarjanjem in pogledam ljudi, ki stojijo na mestu kot kamen. Bolščijo vame, da je že nekoliko nadležno. *i* Kdo so vendar ti nevljudneži? *i*
A blišč njihovih očes se mi ne zdi kaj preveč začuden ali občudujoč. *i* Moja magija še nikoli ni tako vplivala na poslušalce. *i* Po navadi so zelo očarani in radovedni, nikdar pa takole presunjeni – na slab način, mislim. *i* Kaj se vendar dogaja? *i*
Še bolj nenavadno je, da stojijo na mestu in se ne upajo zganiti. Kot da bi jih moja glasba prestrašila. *i* Sem jih tako očaral, da jih je prevzelo? *i* Zagotovo ne, saj se bi potem vsaj premikali. *i* Pa kaj je z njimi? *i*
Vstanem in jih zaskrbljeno pogledam. Pomirjevalno se jim nasmehnem in nagnem glavo na stran. »Jo vidite?« vprašam.
Morda pa je magija postala vidna ljudem. A zdi se mi, da to ni najboljše. Kljub tej misli se mi zdi čudno, da bi to prestrašilo te nedolžne tujce. *i* Se mar bojijo magije? *i*
Dekle tresoče dvigne roko in pokaže proti meni. »M-m-m…« izdavi in se pomakne nazaj. To naredijo tudi ostali, jaz pa le začudeno stojim na mestu. *i* Je mislila magijo? *i*
Dekle nenadoma zacvili in vsi se poženejo v beg.
*i* Trenutki tišine… *i*
Sunkovito se obrnem nazaj in skoraj omedlim zaradi nenadne ugotovitve. Pred mano stoji renčeča kosmata zver, pokrita s črno dlako. Oči se ji svetijo v krvavo rdečem odtenku. Zobje so še trenutno skriti, a kremplji na tacah so videti nekoliko ostri. *i* Medved, *i* pomislim.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Prebili ste se skozi prvi del moje zgodbe! Seveda pa preberite še prolog, če še niste. Vse vam bi bolj jasno. :)
Za prolog sem dobila komentarje, da preveč opisujem (en komentar). Zelo mi je bilo všeč, da se je nekaj oseb potrudilo in napisalo menje, čeprav mogoče kritiko. Bolje kot le: odlična zgodba! (Kar na nek način sploh ni res, saj sem komaj začetnica.)
Še kakšen nasvet bi mi zelo koristil. ;) Hvala vsem.
Daenerys
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hojla!
Hvala za sporočilo v kotičku. Drugače spremljam tvoje objave, ampak se mi je tale del izmuznil. :slight_smile:
Vem, da nekateri ne marajo ali celo ''sovražijo'' preveč opisovanja, ampak zame je to pomirljivo. Jaz osebno ne maram, da nekdo hiti z dogajanjem in samo želi priti do ''zanimivega'' dela. Potem ta del ni nujno tako presenetljiv oz. se bralca ne dotakne. Res cenim, da si vedno vzameš čas in podrobno opišeš dogajanje. Konec me je iskreno povedano (no, napisano :joy:) presenetil, čeprav ''se je le prikazal medved''. Še tako običajen in vsakdanji dogodek znaš spremeniti v ''katastrofo'', ki jo občuti tudi bralec. (Okej, zdaj pa je dovolj teh ''narekovajev'' ... :unamused:) Opis deklice me je pozitivno presenetil, saj se je njena pojava skladala z okoljem. Prav čakala sem na poved o s peskom umazane obleke, ker nečesa takega enostavno ne moreš izpustiti. Na splošno imam večinoma pohvale.
Zdaj pa še nekaj predlogov:
1) Ponavadi imamo zatečeno oko, ko nas nekdo udari, nas piči žival (čebela, sršen ...) ali imamo alergijo. Popolnoma možno, da ima glavni junak tako oko zaradi peska, vendar ni ravno pogosto. Morda bi bilo bolje, da bi imel osolzene oči? Ne vem, to je le moje mnenje.
2) To je sicer bolj vprašanje kot mnenje ali predlog. Ali je glavni junak na jasi sredi gozda? Nisem čisto prepričana, ker peska ni ravno nad drevesi, ljudje / tujci pa so se prebijali skozi gosto rastje. Ali se je medtem premaknil? Ali pa ima morda tako dober vid? :thinking:
3) Dobro razmisli, kaj boš naredila z medvedom, saj gozdne živali navadno ne napadejo brez razloga. Mislim, da medvedke napadejo le, ko branijo svoje mladiče.
4) Piši v takem stilu, ki ti najbolj ustreza! Če rada opisuješ, opisuj. Če bi se rada preizkusila v dinamiki med liki, se posveti prememu govoru. Odločitev je le in samo tvoja! Jaz spremljam v vsakem primeru.:blush:
Lepe praznike! Upam, da ti je zajček kaj dobrega prinesel. :slight_smile::rabbit::bouquet:
Clara :spider:
Hvala za sporočilo v kotičku. Drugače spremljam tvoje objave, ampak se mi je tale del izmuznil. :slight_smile:
Vem, da nekateri ne marajo ali celo ''sovražijo'' preveč opisovanja, ampak zame je to pomirljivo. Jaz osebno ne maram, da nekdo hiti z dogajanjem in samo želi priti do ''zanimivega'' dela. Potem ta del ni nujno tako presenetljiv oz. se bralca ne dotakne. Res cenim, da si vedno vzameš čas in podrobno opišeš dogajanje. Konec me je iskreno povedano (no, napisano :joy:) presenetil, čeprav ''se je le prikazal medved''. Še tako običajen in vsakdanji dogodek znaš spremeniti v ''katastrofo'', ki jo občuti tudi bralec. (Okej, zdaj pa je dovolj teh ''narekovajev'' ... :unamused:) Opis deklice me je pozitivno presenetil, saj se je njena pojava skladala z okoljem. Prav čakala sem na poved o s peskom umazane obleke, ker nečesa takega enostavno ne moreš izpustiti. Na splošno imam večinoma pohvale.
Zdaj pa še nekaj predlogov:
1) Ponavadi imamo zatečeno oko, ko nas nekdo udari, nas piči žival (čebela, sršen ...) ali imamo alergijo. Popolnoma možno, da ima glavni junak tako oko zaradi peska, vendar ni ravno pogosto. Morda bi bilo bolje, da bi imel osolzene oči? Ne vem, to je le moje mnenje.
2) To je sicer bolj vprašanje kot mnenje ali predlog. Ali je glavni junak na jasi sredi gozda? Nisem čisto prepričana, ker peska ni ravno nad drevesi, ljudje / tujci pa so se prebijali skozi gosto rastje. Ali se je medtem premaknil? Ali pa ima morda tako dober vid? :thinking:
3) Dobro razmisli, kaj boš naredila z medvedom, saj gozdne živali navadno ne napadejo brez razloga. Mislim, da medvedke napadejo le, ko branijo svoje mladiče.
4) Piši v takem stilu, ki ti najbolj ustreza! Če rada opisuješ, opisuj. Če bi se rada preizkusila v dinamiki med liki, se posveti prememu govoru. Odločitev je le in samo tvoja! Jaz spremljam v vsakem primeru.:blush:
Lepe praznike! Upam, da ti je zajček kaj dobrega prinesel. :slight_smile::rabbit::bouquet:
Clara :spider:
1
.png "Druščina 6")
Ello, Clara! Lepo, da si se odzvala na sporočilo v kotičku. Hvala za vse pohvale, ampak bolje da pohitim k tistemu "slabšemu" delu. xD
1.) Wow, na to sploh nisem pomislila. Otečenost... imaš prav, to je ponavadi pri pikih insektov. Pri pesku bi pa tudi jaz rekla, da se ti oči osolzijo. Zanimivo, da tega nisem opazila. xD Hvala! Bom previdnejša v nadaljevanju.
2.) Še ena stvar, na katero bi morala bolj paziti. Vem, da bralci tega ne morete vedeti, ampak lahko ti tukaj razložim. Torej, on JE na gozdni jasi. Ampak po njej se vije pešcena pot. Saj razumeš? On se ni premaknil, že od začetka je bil na jasi, po kateri je peljala peščena pot. Okej, priznam, morala bi bolj opisati. :/ A vendar na nek način... bralec si včasih vse predstavlja malo po svoje. Lahko si na primer predstavlja, da se je fant prestavil od peščene poti, pa do jase. Med tem sanjanjem. Torej na nek način ni povsem važno. Okej, je, ampak... haj upam, da razumeš. Včasih res ni narobe, če si kaj predstavljamo drugače, kot je res. :) Ali pa... lahko se bi izvedelo šele v naslednjih delih. Kot veš, v številnih knjigah si na začetku zmeden in skoraj obupaš med branjem... nato pa se prikaže nekaj, kar te popelje do jasne slike vsega prej nerazumljivega. ;)
3.) Hah, le kako sem lahko pozabila? Ampak vse se da urediti, kajne? Boš že videla, kaj bo... xD
4.) Spet imaš prav. Treba se je le sprostiti med pisanjem. Jaz se sprostim, ko le nakladam in nakladam (kot na primer zdajle xD). Morda mi je včasih uspelo vse napisati malo hitreje, ampak ljudje se spreminjamo. ;)
Tudi tebi želim lepe praznike! In hvala za še en čudovit komentar.
1.) Wow, na to sploh nisem pomislila. Otečenost... imaš prav, to je ponavadi pri pikih insektov. Pri pesku bi pa tudi jaz rekla, da se ti oči osolzijo. Zanimivo, da tega nisem opazila. xD Hvala! Bom previdnejša v nadaljevanju.
2.) Še ena stvar, na katero bi morala bolj paziti. Vem, da bralci tega ne morete vedeti, ampak lahko ti tukaj razložim. Torej, on JE na gozdni jasi. Ampak po njej se vije pešcena pot. Saj razumeš? On se ni premaknil, že od začetka je bil na jasi, po kateri je peljala peščena pot. Okej, priznam, morala bi bolj opisati. :/ A vendar na nek način... bralec si včasih vse predstavlja malo po svoje. Lahko si na primer predstavlja, da se je fant prestavil od peščene poti, pa do jase. Med tem sanjanjem. Torej na nek način ni povsem važno. Okej, je, ampak... haj upam, da razumeš. Včasih res ni narobe, če si kaj predstavljamo drugače, kot je res. :) Ali pa... lahko se bi izvedelo šele v naslednjih delih. Kot veš, v številnih knjigah si na začetku zmeden in skoraj obupaš med branjem... nato pa se prikaže nekaj, kar te popelje do jasne slike vsega prej nerazumljivega. ;)
3.) Hah, le kako sem lahko pozabila? Ampak vse se da urediti, kajne? Boš že videla, kaj bo... xD
4.) Spet imaš prav. Treba se je le sprostiti med pisanjem. Jaz se sprostim, ko le nakladam in nakladam (kot na primer zdajle xD). Morda mi je včasih uspelo vse napisati malo hitreje, ampak ljudje se spreminjamo. ;)
Tudi tebi želim lepe praznike! In hvala za še en čudovit komentar.
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Daenerys, zelo sem jezna.
Ja, glede tvojega obnašanja gospodična! Naj se to ne ponovi! Danes za kazen ne smeš več bit tako dobra pisateljica.
Oh, mogoče malo pre kruta kazen... ne smem ti prepovedat da si dobra pisateljica ker to bi bila potem polomija xD
Veš zakaj sem jezna?
Nisi me obvestila ob prihodu novega dela! Od zdaj naprej prosim upoštevaj pravilo, da tvoji pozdravateljici pošlješ obvestilo:pensive:
Jaz to berem... 4 dni pozneje?! Res sem razočarana nad tabo.
Okej zdej naprej brez heca :joy::joy::innocent::innocent:
Zgodba je fenomenalna. Sem mislila da boljše kot prolog ne more bit ampak si me presenetila :D
Ubistvu je Clara napisala res obsežen komentar in se strinjam z njo glede pohval, moram pa rečt da sploh nisem opazla, da nisem vedla od kje pesek xD Medveda pa nisem pričakovala ._. sm se js skori ustrasla xD
Pač res zelo dobro pišeš in težko vrjamem da si začetnica:relieved:
Večino tega kar pa si o tvoji zgodbi mislim že veš: ne vrjamem ti da mas tok dobro domišljijo in da tok dobre zgodbe sama spišeš :innocent:
Res wow.
Prosim res obveščaj me če ne bom komi čez mesec vidla ko kej objaviš xDD
Lyy,
GG
Ja, glede tvojega obnašanja gospodična! Naj se to ne ponovi! Danes za kazen ne smeš več bit tako dobra pisateljica.
Oh, mogoče malo pre kruta kazen... ne smem ti prepovedat da si dobra pisateljica ker to bi bila potem polomija xD
Veš zakaj sem jezna?
Nisi me obvestila ob prihodu novega dela! Od zdaj naprej prosim upoštevaj pravilo, da tvoji pozdravateljici pošlješ obvestilo:pensive:
Jaz to berem... 4 dni pozneje?! Res sem razočarana nad tabo.
Okej zdej naprej brez heca :joy::joy::innocent::innocent:
Zgodba je fenomenalna. Sem mislila da boljše kot prolog ne more bit ampak si me presenetila :D
Ubistvu je Clara napisala res obsežen komentar in se strinjam z njo glede pohval, moram pa rečt da sploh nisem opazla, da nisem vedla od kje pesek xD Medveda pa nisem pričakovala ._. sm se js skori ustrasla xD
Pač res zelo dobro pišeš in težko vrjamem da si začetnica:relieved:
Večino tega kar pa si o tvoji zgodbi mislim že veš: ne vrjamem ti da mas tok dobro domišljijo in da tok dobre zgodbe sama spišeš :innocent:
Res wow.
Prosim res obveščaj me če ne bom komi čez mesec vidla ko kej objaviš xDD
Lyy,
GG
1
Ello, Ginny! xD
Upsiiii, saj res... le zakaj me ni nihce spomnil, da te moram obvestiti? xD Soriii, si bom zapomnila za drugič.
Oke, pa greva na te tvoje pohvalice.
Boljše kot prolog? Wow, super zame, ker sem mislila, da se tale prvi del samo vleče in vleče... jah, Clara je napisala res zakon komentar. In pesek... hah. xD Glede medveda pa... super, da te je presenetil, saj je bil to moj namen. ;)
Oh, ne verjameš mi, da sem sama napisala. Ojojjjj, zdaj pa res ne vem, kako bom lahko dalje pisala, ce bom imela tisti majcken občutek, ki pravi: "pa saj ti ne bodo verjeli, da si sama pisala!!!"
Hah, seveda te bom obveščala, saj sem res komaj čakala na tvoj komentar. Pa tudi za druge zgodbice pride obvestilce v tvoj kotiček, ne skrbi. <3
Upsiiii, saj res... le zakaj me ni nihce spomnil, da te moram obvestiti? xD Soriii, si bom zapomnila za drugič.
Oke, pa greva na te tvoje pohvalice.
Boljše kot prolog? Wow, super zame, ker sem mislila, da se tale prvi del samo vleče in vleče... jah, Clara je napisala res zakon komentar. In pesek... hah. xD Glede medveda pa... super, da te je presenetil, saj je bil to moj namen. ;)
Oh, ne verjameš mi, da sem sama napisala. Ojojjjj, zdaj pa res ne vem, kako bom lahko dalje pisala, ce bom imela tisti majcken občutek, ki pravi: "pa saj ti ne bodo verjeli, da si sama pisala!!!"
Hah, seveda te bom obveščala, saj sem res komaj čakala na tvoj komentar. Pa tudi za druge zgodbice pride obvestilce v tvoj kotiček, ne skrbi. <3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Oj Dany!!!
Šele po 17ih dneh to berem ._.
Ahhhh, dej prosim obvečaj me, da ne bom kar 17 dni v zaostanku okej?
Hvala :)
Pač kako? Kako ti lahko uspe napisat tako dobro zgodbo?
1) Jaz sem na začetku mislila da je bila tam lisica, ne medved, ahahhaaha (sicer še nisem videla lisice s črno dlako ampak xD.... nikoli ne veš :D), tako da bi lahko morda dodala nekaj v smislu: "Nad mano je bila 2 meterska renčeča zver z rjavim kožuhom, ki me je grozeče opazovala z očmi krvavo rdečega odtenka. Zobje so bili zaenkrat še skriti, ampak kremplji so izgledali nekoliko ostri...". Samo moje mnenje, ne vzemi k srcu, ahahhaha (ker človek ne loči lisice od medveda lmao).
2) Pa tisto s peskom, prav imaš vsak si po svoje zamisli ne? Sam nekako je bolj malo verjetno, da najdeš sredi lepega pomladnega gozdička potko iz peska, hehe.
3) Ful mi je všeč da lepo opisuješ. Bralec lepo ve kaj se dogaja, kje se dogaja, kakšni so občutki, malenkosti...
Love it. Pač meni to ne uspeva najbolj, vedno se mi zdi, da premalo opisujem, hah.
4) Lahko rečem sam da obožujem tebe in tvoje pisanje oz. zgodbe!
*i*I'll Allways Love You*i*
*i*--Morrigan Vran*i*
{^~^}
Šele po 17ih dneh to berem ._.
Ahhhh, dej prosim obvečaj me, da ne bom kar 17 dni v zaostanku okej?
Hvala :)
Pač kako? Kako ti lahko uspe napisat tako dobro zgodbo?
1) Jaz sem na začetku mislila da je bila tam lisica, ne medved, ahahhaaha (sicer še nisem videla lisice s črno dlako ampak xD.... nikoli ne veš :D), tako da bi lahko morda dodala nekaj v smislu: "Nad mano je bila 2 meterska renčeča zver z rjavim kožuhom, ki me je grozeče opazovala z očmi krvavo rdečega odtenka. Zobje so bili zaenkrat še skriti, ampak kremplji so izgledali nekoliko ostri...". Samo moje mnenje, ne vzemi k srcu, ahahhaha (ker človek ne loči lisice od medveda lmao).
2) Pa tisto s peskom, prav imaš vsak si po svoje zamisli ne? Sam nekako je bolj malo verjetno, da najdeš sredi lepega pomladnega gozdička potko iz peska, hehe.
3) Ful mi je všeč da lepo opisuješ. Bralec lepo ve kaj se dogaja, kje se dogaja, kakšni so občutki, malenkosti...
Love it. Pač meni to ne uspeva najbolj, vedno se mi zdi, da premalo opisujem, hah.
4) Lahko rečem sam da obožujem tebe in tvoje pisanje oz. zgodbe!
*i*I'll Allways Love You*i*
*i*--Morrigan Vran*i*
{^~^}
0
Hvala, Morrigan!!!
Vsi nasveti so super in seveda pohvale. ;)
Tisto z medvedom pa sem sama nameravala narediti, da se izve zanj šele na koncu. To je kot nekakšen preobrat. ;)
Vsi nasveti so super in seveda pohvale. ;)
Tisto z medvedom pa sem sama nameravala narediti, da se izve zanj šele na koncu. To je kot nekakšen preobrat. ;)
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Zamenjala me je
Ojla,
js se grozn počutm. Moja zlo dobra frendica (A) se je začela ful velik družt z najino sošolko (B). Pač prej sva se midve z A velik družle pa to sam zdej pa se skos onidve družta, mene ma pa bl za zravn. Ne morm se z njima pogovarjat, ker mata svoje fore in svoje teme o kerih se pogovarjata js pa nevem za kaj se gre. Pa ful velikrat se dobita po šoli mene pa nikol ne povabta zravn. Dobivata se dokaj blizu mene, pač je neki hoje ampak moj dom je prbl. na pol poti iz šole do tam in onidve to vesta (sam js grem loh peš do doma, do tja pa je treba z busom). Večkrat sm probala namignt, da sm js tm blizu ko sta/smo se pogovarjale o tem pa me nikol ne povabta zravn. A živi na drugem koncu mesta, B pa je iz druzga kraja, torej sm js najbližje izmed ns. Zdej sta začele še s skupnim projektom h keremu me (itak) tud nista povable in tko se bosta zdej še bl zbližale. Ko je enkrat ena druga frendica mela zabavo, sta se skupi prpeljale in sta skupi šle nazaj (starši od B so peljal še A do doma), men nista to niti omenle. Res sta si zmeri bližje, A pa je bla moja edina frendica, s kero sm se loh bl deep pogovarjala, z drugimi se ne morm (sm probala, pa ne gre). Res nevem, kaj naredit.
js se grozn počutm. Moja zlo dobra frendica (A) se je začela ful velik družt z najino sošolko (B). Pač prej sva se midve z A velik družle pa to sam zdej pa se skos onidve družta, mene ma pa bl za zravn. Ne morm se z njima pogovarjat, ker mata svoje fore in svoje teme o kerih se pogovarjata js pa nevem za kaj se gre. Pa ful velikrat se dobita po šoli mene pa nikol ne povabta zravn. Dobivata se dokaj blizu mene, pač je neki hoje ampak moj dom je prbl. na pol poti iz šole do tam in onidve to vesta (sam js grem loh peš do doma, do tja pa je treba z busom). Večkrat sm probala namignt, da sm js tm blizu ko sta/smo se pogovarjale o tem pa me nikol ne povabta zravn. A živi na drugem koncu mesta, B pa je iz druzga kraja, torej sm js najbližje izmed ns. Zdej sta začele še s skupnim projektom h keremu me (itak) tud nista povable in tko se bosta zdej še bl zbližale. Ko je enkrat ena druga frendica mela zabavo, sta se skupi prpeljale in sta skupi šle nazaj (starši od B so peljal še A do doma), men nista to niti omenle. Res sta si zmeri bližje, A pa je bla moja edina frendica, s kero sm se loh bl deep pogovarjala, z drugimi se ne morm (sm probala, pa ne gre). Res nevem, kaj naredit.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(132)
Ni mi všeč.
(35)
