Aloha!,
:sparkles: NOVO poglavje! :sparkles:
Ginny. Knjiga. Neville. In dve senci, ki ju nihče ni pričakoval...
Kaj se zgodi, ko se magija pelina preplete s pozabljeno grožnjo? :fog::books:

Poglavje 5: Pelin in pepel
Živa knjižnica je bila tiha že tri dni.

Ginny ni spala. Ne zares. Knjiga v njenih rokah je bila hladna, kot da bi izgubila glas. Vsakič, ko jo je odprla, so bile strani prazne ali zmečkane, kot da se magija vanje noče več zapisati.

Harry je vztrajal, da bo našel sled. A vsi uroki so odpovedali. Hermionin lokacijski čar – nič. Rdeča nit za sledenje Ronu – raztrgana v trenutku.

Potem je prišel Neville.

»Ne bom dolgo,« je rekel tiho. »Prinesel sem... nekaj nenavadnega.«

Iz rjave vrečke je previdno potegnil steklen zvonček. V njem je rasla rastlina, ki je videti kot pelin, a listi so bili skoraj prozorni. Vsak je utripal s šibko sivo svetlobo.

»Senca pelina,« je rekel. »Rasla je samo enkrat doslej. Po bitki v Oddelku skrivnosti. Danes sem jo našel v svojem rastlinjaku. Sredi ničesar.«

Ginny je vstala. Njena dlan je nehote stisnila knjigo.

»Zakaj si jo prinesel sem?«

Neville je zmajal z glavo. »Ne vem. Zdelo se mi je... prav.«

Ko je postavil zvonček na mizo poleg knjige, se je zgodilo nekaj, česar nihče ni pričakoval. Knjiga se je odprla. Sama. Listi so se zavrteli kot vihar, nato obstali.

Pojavil se je zapis, s črkami, ki so žarele kot pepel v vetru:

»Senca ne sprašuje, kje si. Samo čaka, da pozabiš, kdo si.«

V istem trenutku je zrak postal težji. Knjiga je zažarela v oranžno-rdeči svetlobi, kakršna je žarela v dvorani kamna. A zdaj je bil žar bolj hladen. Kot luč, ki se odbija od kovine pogreba.

Iz knjige so se začele dvigovati silhuete. Najprej megla. Potem oblike. Dve.

Ginny je obstala. Oči so ji postale steklene.

Hermiona. Ron.

Njune podobe sta lebdele nad knjigo kot dim, nejasni, raztrgani. A dovolj resnične, da je Ginny zakričala.

Harry je dvignil palico. »Accio resnica!«

A knjiga se je zaprla s treskom.

Iz tišine se je zaslišal glas. Star, zlomljen, kot da prihaja iz groba samega časa:

»Ne iščite telesa, kjer ni več duše. In ne kliči resnice, ki še ni pripravljena biti znana.«

Neville je za nekaj korakov stopil nazaj. Njegove oči so bile velike. »Ta rastlina... je odpira vrata. Ne fizična. Spominska. Magična.«

Ginny je tiho šepnila: »Vrata senc.«

Nihče ni rekel ničesar več. Samo knjiga je še enkrat sama od sebe zapisala vrstico:

»Če jih hočeš nazaj, moraš iti naprej. V temo, kjer ni imena.«