Šepet v vejah 6. poglavje:sunglasses::sunglasses:
Ginny in Luna sta že zdavnaj izginili v temi hodnika, ko se je pod starodavno korenino drevesa zaslišal nov šum – tihi koraki, odločeni, a previdni. Čarobna svetloba na konici palice je počasi osvetlila star prehod.
Harry.
Obraz mu je bil zaskrbljen, pogled osredotočen. Sledil je sledem Ginny, začaranim iskalnim črkam, ki so bile skoraj nevidne, a njemu – ki jo je poznal tako dobro – so bile jasne kot dan.
Srce mu je močno udarilo, ko je vstopil v dvorano.
Za trenutek se je ustavil. Občutek, kot da je prestopil prag med svetovoma. Kamni so šepetali, zrak je bil gost, skoraj težak od črne magije. V središču pa...
»Ne...« je izdavil.
Hermiona in Ron. Vsak ob svojem stebru. Njuni obrazi bledi, skoraj brezizražni, a telesi sta dihala. Živa sta bila. A ujeti.
Harry je stekel k njima. Pokleknil ob Hermiono, v očeh panika, ki jo je skušal zatreti.
»Hermiona... kaj so ti naredili? Ron... slišita me? Tukaj sem. Tukaj sem.«
Odziva ni bilo. Okovi okoli njunih zapestij in gležnjev so se zalesketali v njegovi svetlobi – nenaravno, srhljivo. Ko jih je poskušal dotakniti, ga je stresla črna iskra in ga vrgla nekaj korakov nazaj.
»Protego! Finite! Reducto!«
Uroki so le odbijali, ne da bi pustili sled. Kot da bi verige bile iz magije same.
Harry je zavpil – ne iz jeze, temveč iz brezupa. V glavi mu je odmeval isti stavek, ki ga je že prej zaslišal, ko se je približeval dvorani:
»Tisti, ki jih veže senca, jih lahko reši le plamen.«
In kot da bi ga prostor slišal, se je runa nad Hermioninim stebrom na kratko zaiskrila. Le enkrat. Nato ugasnila.
Harry je stisnil pesti. Vedel je, da tega ne bo rešil z močjo ali urokoma. To je bilo nekaj starejšega, globljega.
Takrat pa...
Zaznal je gibanje. Nekaj v temi dvorane. Obrnil se, palica pripravljena.
»Kdo je tu? Pokaži se!«
Nič.
Le tih šepet je napolnil zrak, brez glasu, brez telesa:
»Prepozno prihajaš, Potter. A vseeno... prav na čas.«
In potem tišina.
Harry je bil sam. Z edino gotovostjo: Ron in Hermiona sta ujeta. In nekdo – ali nekaj – jih opazuje.
__________________________________________________________________________________
Kdo zdaj ogroža naše junake? Izvete v naslednjem poglavju...
Ginny in Luna sta že zdavnaj izginili v temi hodnika, ko se je pod starodavno korenino drevesa zaslišal nov šum – tihi koraki, odločeni, a previdni. Čarobna svetloba na konici palice je počasi osvetlila star prehod.
Harry.
Obraz mu je bil zaskrbljen, pogled osredotočen. Sledil je sledem Ginny, začaranim iskalnim črkam, ki so bile skoraj nevidne, a njemu – ki jo je poznal tako dobro – so bile jasne kot dan.
Srce mu je močno udarilo, ko je vstopil v dvorano.
Za trenutek se je ustavil. Občutek, kot da je prestopil prag med svetovoma. Kamni so šepetali, zrak je bil gost, skoraj težak od črne magije. V središču pa...
»Ne...« je izdavil.
Hermiona in Ron. Vsak ob svojem stebru. Njuni obrazi bledi, skoraj brezizražni, a telesi sta dihala. Živa sta bila. A ujeti.
Harry je stekel k njima. Pokleknil ob Hermiono, v očeh panika, ki jo je skušal zatreti.
»Hermiona... kaj so ti naredili? Ron... slišita me? Tukaj sem. Tukaj sem.«
Odziva ni bilo. Okovi okoli njunih zapestij in gležnjev so se zalesketali v njegovi svetlobi – nenaravno, srhljivo. Ko jih je poskušal dotakniti, ga je stresla črna iskra in ga vrgla nekaj korakov nazaj.
»Protego! Finite! Reducto!«
Uroki so le odbijali, ne da bi pustili sled. Kot da bi verige bile iz magije same.
Harry je zavpil – ne iz jeze, temveč iz brezupa. V glavi mu je odmeval isti stavek, ki ga je že prej zaslišal, ko se je približeval dvorani:
»Tisti, ki jih veže senca, jih lahko reši le plamen.«
In kot da bi ga prostor slišal, se je runa nad Hermioninim stebrom na kratko zaiskrila. Le enkrat. Nato ugasnila.
Harry je stisnil pesti. Vedel je, da tega ne bo rešil z močjo ali urokoma. To je bilo nekaj starejšega, globljega.
Takrat pa...
Zaznal je gibanje. Nekaj v temi dvorane. Obrnil se, palica pripravljena.
»Kdo je tu? Pokaži se!«
Nič.
Le tih šepet je napolnil zrak, brez glasu, brez telesa:
»Prepozno prihajaš, Potter. A vseeno... prav na čas.«
In potem tišina.
Harry je bil sam. Z edino gotovostjo: Ron in Hermiona sta ujeta. In nekdo – ali nekaj – jih opazuje.
__________________________________________________________________________________
Kdo zdaj ogroža naše junake? Izvete v naslednjem poglavju...
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
lepo <3333
0
Moj odgovor:
ihatemyparents
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
mommy issues
moja mami me ves čas kopira in če ji kej ni všeč me sam začne guilt trippat in ne sam mene, tko vse okol nje....in kr hoče me obrnt prot ljudem k jih ona nemara. in enkrat sm ji povedala, da ful sovražm ko to dela in zdej kuha mulo in se mi tko ful prisiljeno smeji v faco medtem ko mi daje neka randomass stroga pravila, ker upa da bom kao neki spoznala kok je ona dobra do mene, in jst ne morm več žvet s temu ker ona vse spremeni v svoj nek osebni šov. in itak da ljudje vedno padejo na njene fore, ker v javnosti ima pa itak ta perfect mom act.
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(53)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(74)
Nič posebnega , že vse vem.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Super!
In slastno.
A lahko slike tudi ...



Pisalnica