Beatrice

Sonce se počasi spušča za obzorje jaz pa razočarano gledam v svoj odsev v ogledalu. Pira me je na koncu prepričala in me oblekla v škrlatno rdečo obleko, ki se mi, tako je vsaj ona rekla, prilega kot ulita. Obleko sem torej prepustila njej, las pa ne. Imela bom spuščene in pika. Tudi nakita ne potrebujem. Počasi odrinem vrata in z Piro, ki mi hodi ob strani ter še z dvema stražarjema, v enem od njiju prepoznam mladega fanta, ki me je spremljal do gradu, odidemo do velike dvorane. V mislih sem odsotna in mislim samo še na Gabriela in krivico, ki mi jo je storil. Tako ne gre več naprej. Ko ga bodo kronali bom za vedno odšla z tega gradu. Nikoli več ga nočem videti. Razen danes. Še en večer. Zadnji. Vstopim v dvorano in zagledam polno množico ljudi. Pira me pospremi do glavne mize. »Tu počakaj,« reče, ko vidi, da se oziram za Diegom in Gabrielom. » Saj bo prišel.« Najbrž misli na Diega.


Diego
Poravnam si črn suknjič, občutek težkega blaga na hrbtu me duši, kot bi nosil celotno breme kraljestva. Pogledam se v ogledalo, a ne prepoznam človeka pred sabo. Mogoče se zato, ker v očeh vidim nekaj, česar sem se vedno bal – strah. Strah pred tem, kar bi moral biti, in tistim, kar sem v resnici. Služabnik za mano me ošine z mrkim pogledom, ki nekaj časa obstoji na meni. Nekaj ve. Danes ne bom kralj. Ne, danes bo kralj Gabriel. Ta beseda ima trpek, skoraj kisli okus. Kralj. Kralj bi moral biti pogumen, odločen, ne pa oseba, ki beži pred svojo preteklostjo. Gabriel si zasluži krono. Zasluži si vse – tudi njo. Jaz si je ne zaslužim. Nikoli si je nisem. Oče bi bil razočaran. Vidim ga pred sabo, vidim njegov hladen, z večno jezo prepojen pogled, ki mi ne odpusti te slabosti. »Pomehkužil si se,« bi rekel. »Tvoje srce ti je nekdo ukradel in zdaj si izgubil vso moč.« Res sem izgubil moč, a to ni moje največje razočaranje, izgubil bom še nekaj drugega-njo. Ne verjamem, da bi ji Gabriel lahko storil kaj takšnega kot mi je povedala, v njegovih očeh sem videl, da jo ima preveč rad.
Vzdihnem in se obrnem proti služabniku, ki sedi v kotu. Moram se nekomu zaupati, kajti v tem svetu ni nikogar, ki bi razumel, kaj to pomeni. »Ne bom kralj,« izgovorim te besede, ki se slišijo tako prazno, a hkrati tako težko, kot kamen, ki pade na dno jezera.
Služabnik zajame sapo, njegov obraz postane brezbarven, a oči... oči se mu zasvetijo. Počasi vstane in stopi bližje. Ne morem umakniti pogleda. »Resno mislite?« vpraša, kot da me preizkuša, kot da preizkuša vse tiste besede, ki so se zapletle v moje misli. Pokimam. Ko se skloni, začutim, da nekaj ni v redu. »Sem vedel…« zašepeta. Njegov obraz se spreminja. Njegov pogled se spremeni v nekaj, kar je znano, a strašljivo. Tisti obraz, ki sem ga poznal iz otroštva –moža brez čustev. Pred sabo zagledam Mrkija. Začutim močan sunek v zatilju in pred očmi se mi nariše tema.

hejj kako smo kej? Še čisto malo pa bo Božič<333 Danes je 20.12 ko tole objavljam in samo sporočim, da sem pomoje danes napisala kakih 10 strani haha tako da me že bolijo prsti. Super ste da še vztrajete pri zgodbi<333 :kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart: