Pisalnica
Beatrice
Sonce se počasi spušča za obzorje jaz pa razočarano gledam v svoj odsev v ogledalu. Pira me je na koncu prepričala in me oblekla v škrlatno rdečo obleko, ki se mi, tako je vsaj ona rekla, prilega kot ulita. Obleko sem torej prepustila njej, las pa ne. Imela bom spuščene in pika. Tudi nakita ne potrebujem. Počasi odrinem vrata in z Piro, ki mi hodi ob strani ter še z dvema stražarjema, v enem od njiju prepoznam mladega fanta, ki me je spremljal do gradu, odidemo do velike dvorane. V mislih sem odsotna in mislim samo še na Gabriela in krivico, ki mi jo je storil. Tako ne gre več naprej. Ko ga bodo kronali bom za vedno odšla z tega gradu. Nikoli več ga nočem videti. Razen danes. Še en večer. Zadnji. Vstopim v dvorano in zagledam polno množico ljudi. Pira me pospremi do glavne mize. »Tu počakaj,« reče, ko vidi, da se oziram za Diegom in Gabrielom. » Saj bo prišel.« Najbrž misli na Diega.
Diego
Poravnam si črn suknjič, občutek težkega blaga na hrbtu me duši, kot bi nosil celotno breme kraljestva. Pogledam se v ogledalo, a ne prepoznam človeka pred sabo. Mogoče se zato, ker v očeh vidim nekaj, česar sem se vedno bal – strah. Strah pred tem, kar bi moral biti, in tistim, kar sem v resnici. Služabnik za mano me ošine z mrkim pogledom, ki nekaj časa obstoji na meni. Nekaj ve. Danes ne bom kralj. Ne, danes bo kralj Gabriel. Ta beseda ima trpek, skoraj kisli okus. Kralj. Kralj bi moral biti pogumen, odločen, ne pa oseba, ki beži pred svojo preteklostjo. Gabriel si zasluži krono. Zasluži si vse – tudi njo. Jaz si je ne zaslužim. Nikoli si je nisem. Oče bi bil razočaran. Vidim ga pred sabo, vidim njegov hladen, z večno jezo prepojen pogled, ki mi ne odpusti te slabosti. »Pomehkužil si se,« bi rekel. »Tvoje srce ti je nekdo ukradel in zdaj si izgubil vso moč.« Res sem izgubil moč, a to ni moje največje razočaranje, izgubil bom še nekaj drugega-njo. Ne verjamem, da bi ji Gabriel lahko storil kaj takšnega kot mi je povedala, v njegovih očeh sem videl, da jo ima preveč rad.
Vzdihnem in se obrnem proti služabniku, ki sedi v kotu. Moram se nekomu zaupati, kajti v tem svetu ni nikogar, ki bi razumel, kaj to pomeni. »Ne bom kralj,« izgovorim te besede, ki se slišijo tako prazno, a hkrati tako težko, kot kamen, ki pade na dno jezera.
Služabnik zajame sapo, njegov obraz postane brezbarven, a oči... oči se mu zasvetijo. Počasi vstane in stopi bližje. Ne morem umakniti pogleda. »Resno mislite?« vpraša, kot da me preizkuša, kot da preizkuša vse tiste besede, ki so se zapletle v moje misli. Pokimam. Ko se skloni, začutim, da nekaj ni v redu. »Sem vedel…« zašepeta. Njegov obraz se spreminja. Njegov pogled se spremeni v nekaj, kar je znano, a strašljivo. Tisti obraz, ki sem ga poznal iz otroštva –moža brez čustev. Pred sabo zagledam Mrkija. Začutim močan sunek v zatilju in pred očmi se mi nariše tema.
hejj kako smo kej? Še čisto malo pa bo Božič<333 Danes je 20.12 ko tole objavljam in samo sporočim, da sem pomoje danes napisala kakih 10 strani haha tako da me že bolijo prsti. Super ste da še vztrajete pri zgodbi<333 :kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
Sonce se počasi spušča za obzorje jaz pa razočarano gledam v svoj odsev v ogledalu. Pira me je na koncu prepričala in me oblekla v škrlatno rdečo obleko, ki se mi, tako je vsaj ona rekla, prilega kot ulita. Obleko sem torej prepustila njej, las pa ne. Imela bom spuščene in pika. Tudi nakita ne potrebujem. Počasi odrinem vrata in z Piro, ki mi hodi ob strani ter še z dvema stražarjema, v enem od njiju prepoznam mladega fanta, ki me je spremljal do gradu, odidemo do velike dvorane. V mislih sem odsotna in mislim samo še na Gabriela in krivico, ki mi jo je storil. Tako ne gre več naprej. Ko ga bodo kronali bom za vedno odšla z tega gradu. Nikoli več ga nočem videti. Razen danes. Še en večer. Zadnji. Vstopim v dvorano in zagledam polno množico ljudi. Pira me pospremi do glavne mize. »Tu počakaj,« reče, ko vidi, da se oziram za Diegom in Gabrielom. » Saj bo prišel.« Najbrž misli na Diega.
Diego
Poravnam si črn suknjič, občutek težkega blaga na hrbtu me duši, kot bi nosil celotno breme kraljestva. Pogledam se v ogledalo, a ne prepoznam človeka pred sabo. Mogoče se zato, ker v očeh vidim nekaj, česar sem se vedno bal – strah. Strah pred tem, kar bi moral biti, in tistim, kar sem v resnici. Služabnik za mano me ošine z mrkim pogledom, ki nekaj časa obstoji na meni. Nekaj ve. Danes ne bom kralj. Ne, danes bo kralj Gabriel. Ta beseda ima trpek, skoraj kisli okus. Kralj. Kralj bi moral biti pogumen, odločen, ne pa oseba, ki beži pred svojo preteklostjo. Gabriel si zasluži krono. Zasluži si vse – tudi njo. Jaz si je ne zaslužim. Nikoli si je nisem. Oče bi bil razočaran. Vidim ga pred sabo, vidim njegov hladen, z večno jezo prepojen pogled, ki mi ne odpusti te slabosti. »Pomehkužil si se,« bi rekel. »Tvoje srce ti je nekdo ukradel in zdaj si izgubil vso moč.« Res sem izgubil moč, a to ni moje največje razočaranje, izgubil bom še nekaj drugega-njo. Ne verjamem, da bi ji Gabriel lahko storil kaj takšnega kot mi je povedala, v njegovih očeh sem videl, da jo ima preveč rad.
Vzdihnem in se obrnem proti služabniku, ki sedi v kotu. Moram se nekomu zaupati, kajti v tem svetu ni nikogar, ki bi razumel, kaj to pomeni. »Ne bom kralj,« izgovorim te besede, ki se slišijo tako prazno, a hkrati tako težko, kot kamen, ki pade na dno jezera.
Služabnik zajame sapo, njegov obraz postane brezbarven, a oči... oči se mu zasvetijo. Počasi vstane in stopi bližje. Ne morem umakniti pogleda. »Resno mislite?« vpraša, kot da me preizkuša, kot da preizkuša vse tiste besede, ki so se zapletle v moje misli. Pokimam. Ko se skloni, začutim, da nekaj ni v redu. »Sem vedel…« zašepeta. Njegov obraz se spreminja. Njegov pogled se spremeni v nekaj, kar je znano, a strašljivo. Tisti obraz, ki sem ga poznal iz otroštva –moža brez čustev. Pred sabo zagledam Mrkija. Začutim močan sunek v zatilju in pred očmi se mi nariše tema.
hejj kako smo kej? Še čisto malo pa bo Božič<333 Danes je 20.12 ko tole objavljam in samo sporočim, da sem pomoje danes napisala kakih 10 strani haha tako da me že bolijo prsti. Super ste da še vztrajete pri zgodbi<333 :kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ne morem verjeti, da še nimaš komentarjev, ker je zgodba super.
2
Beatrice neprijavljena
Hvalaaaaaaa ti sonček in lepo praznuj božič🥰🥰🥰
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jz tok sovražim tega Mrkija I swear da če ne bo umrl, ga bom jz šla lastnoročno ubit (po tem ka ugotovim kk pridt v tvojo zgodbo:joy::sweat_smile: ne sej ne). Pač jz tk lovam to tvojo zgdbo ampak mislem da ti to že veš.:heart::heart::heart::heart::heart:
1
Ja vem ampak hvala da si to še enkrat povedala sonček. Drgac pa mam v sobi portal do zgodbe sam tok če želiš..... 😁
Moj odgovor:
nObOdy
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
SOS prijatelji
Zdravo, prosim odgovori ker rabim pomoč.:sob:
Na začetku tega šolskega leta sem se zelo dobro ujela z tremi puncami, postale smo najboljse prijateljice. Po novem letu pa so se zacele obnašati zelo čudno, bile so zelo nesramne do mene, ce se je zgodilo kaj slabega so krivile mene. In ker sem jaz oseba ki se bo vedno postavila zase sem jim to rekla in se z njimi skregala. Čez kakšne tri dni so se mi opravičile in bilo je spet vse normalno. Dokler se nismo v šoli v naravi spet skregale ker je z nami v sobi bila se ena punca ( moja prijateljica in daljna sorodnica).Ona mi je začela zelo ukazovati, rekla je da zaradi mene nismo dobile ocene pospravljene sobe 10 ampak 9,8. In moje "najboljse peijateljice so se strinjale. Pa nisem bila kriva samo jaz. Potem smo se spet opravičile in vse je bilo dobro. Po poti ko smo se peljali iz šole v naravi smo se imele super veliko smo se pogovarjale. Šola v naravi je bila od ponedeljka do petka. Ko sem naslednji teden prisla v šolo so se tam same pogovarjale in imela sem občutek da govorijo o meni.Ena izmed njih me je večkrat grdo pogledala. Potem sem eni punci napisala zakaj so jezne na mene. Rekla je da niso samo da se jaz vedno skregam.Potem sem se zacela druziti z mojimi sosošolkami in ni se mi zdelo kot da me nebi marale. Potem so mi enkrat mimogrede povedale da jim grem na zivce. To je bilo tako nepreičakovano. Ker sem z temi puncami hodila domov, joh cakala po šoli. Potem sta k meni prisli dve punci in mi povedali da njima negrem na živce in da sem jaz njima vredu . Rekle sta tudi da so te punce( njune prijateljice) to rekle za vso njihovo grupo. Ampak da me onidve ne sovražita ampak sta to samo rekli da se nebi skregali z njuno najboljšo prijateljico, s katero sem btw hodla domov in se z njo veliko pogovarjala in smejala. Potem sta mi rekli da se one ze od počitnic pogovarjajo kako se be znebit in da sem tecna. Vem tudi katera punca bi si naj to zmislila, in zdi se mi najbolj verjetno da je bila ona ker se nikoli nisva družili ker mi ni bila všeč. Nisva pa se sovražili včasih sva se tudi kaj pogovarjali. In ona nima razloga da me sovrazi jaz ga pa imam. Bila je z mojim bivšim fantom kak teden potem ko me je pustil.Ampak ji nisem zamerila, ker jo je itak zdaj on pustil in mi je vseeno za to. Zdaj jo tako sovražim ker je vse obrnila proti meni in zdaj več nimam niti enega prijatelja v šoli.Razen teh dveh ki se itak ne moreta družiti z mano. Prosim pomagajte kako naj se poirim ce vem da ko bom sla v solo bom videla toto punco ki jo sovrazim iz dna srca.? Rajši bi umrla kot da jo še enkrat vidim. Najraje bi nekaj rekla o njen ampak nocem bit nesramna ker jaz nisem kot ona, in jaz tega nebi mogla nikomur tega narediti brez da bi se sekirala in se na koncu opravičila.
Ps:Te punce ki so mi rekle da jim grem na živce se vedno več družijo z mojimi bivšimi najboljšimi prijateljicami.
Na začetku tega šolskega leta sem se zelo dobro ujela z tremi puncami, postale smo najboljse prijateljice. Po novem letu pa so se zacele obnašati zelo čudno, bile so zelo nesramne do mene, ce se je zgodilo kaj slabega so krivile mene. In ker sem jaz oseba ki se bo vedno postavila zase sem jim to rekla in se z njimi skregala. Čez kakšne tri dni so se mi opravičile in bilo je spet vse normalno. Dokler se nismo v šoli v naravi spet skregale ker je z nami v sobi bila se ena punca ( moja prijateljica in daljna sorodnica).Ona mi je začela zelo ukazovati, rekla je da zaradi mene nismo dobile ocene pospravljene sobe 10 ampak 9,8. In moje "najboljse peijateljice so se strinjale. Pa nisem bila kriva samo jaz. Potem smo se spet opravičile in vse je bilo dobro. Po poti ko smo se peljali iz šole v naravi smo se imele super veliko smo se pogovarjale. Šola v naravi je bila od ponedeljka do petka. Ko sem naslednji teden prisla v šolo so se tam same pogovarjale in imela sem občutek da govorijo o meni.Ena izmed njih me je večkrat grdo pogledala. Potem sem eni punci napisala zakaj so jezne na mene. Rekla je da niso samo da se jaz vedno skregam.Potem sem se zacela druziti z mojimi sosošolkami in ni se mi zdelo kot da me nebi marale. Potem so mi enkrat mimogrede povedale da jim grem na zivce. To je bilo tako nepreičakovano. Ker sem z temi puncami hodila domov, joh cakala po šoli. Potem sta k meni prisli dve punci in mi povedali da njima negrem na živce in da sem jaz njima vredu . Rekle sta tudi da so te punce( njune prijateljice) to rekle za vso njihovo grupo. Ampak da me onidve ne sovražita ampak sta to samo rekli da se nebi skregali z njuno najboljšo prijateljico, s katero sem btw hodla domov in se z njo veliko pogovarjala in smejala. Potem sta mi rekli da se one ze od počitnic pogovarjajo kako se be znebit in da sem tecna. Vem tudi katera punca bi si naj to zmislila, in zdi se mi najbolj verjetno da je bila ona ker se nikoli nisva družili ker mi ni bila všeč. Nisva pa se sovražili včasih sva se tudi kaj pogovarjali. In ona nima razloga da me sovrazi jaz ga pa imam. Bila je z mojim bivšim fantom kak teden potem ko me je pustil.Ampak ji nisem zamerila, ker jo je itak zdaj on pustil in mi je vseeno za to. Zdaj jo tako sovražim ker je vse obrnila proti meni in zdaj več nimam niti enega prijatelja v šoli.Razen teh dveh ki se itak ne moreta družiti z mano. Prosim pomagajte kako naj se poirim ce vem da ko bom sla v solo bom videla toto punco ki jo sovrazim iz dna srca.? Rajši bi umrla kot da jo še enkrat vidim. Najraje bi nekaj rekla o njen ampak nocem bit nesramna ker jaz nisem kot ona, in jaz tega nebi mogla nikomur tega narediti brez da bi se sekirala in se na koncu opravičila.
Ps:Te punce ki so mi rekle da jim grem na živce se vedno več družijo z mojimi bivšimi najboljšimi prijateljicami.
Vprašanje
Kaj bi raje za darilo ob naročnini za Pil?
Beležko, takšno, kot je bila pretekla leta.
(56)
Velik stenski poster s Šnofijem in Pepco, kjer bi bil napisan tudi šolski koledar po dnevih.
(68)
