Samo reklame. Reklame in svetlo-modra ovojnica. Zastal mi je dih. Je to to? Ne, pismo nebi moglo tako hitro dobiti. Kaj je notri? Reklame so mi kar same padle iz rok. Nisam mogla čakati. Sunčoma sem odprla ovojnico. V njej se je v krvavo-rdeči barvi svetlikal napis:
*i*To je prvo, in zadnje sporočilo.*i*

Torej vodo. Vedo, da sem poslala sporočilo.Če bom še enega, bo to zadnje pismo. Dali so mi priložnost. Lahko izberem smrt, in pošljem še eno sporočilo, ali pa življenje z strahovi.

Z tal sem pobrala reklame. Zaprla sem nabiralnik. Počasi sem odprla vhodna vrata. Sezula sem čevlje in se sesedla na stol. V ušesih mi je počilo, kot zvok pistole. Le moje misli. Po licu se mi je spustila ena kapljica. Prvič po tem času jokam - vedo in ubili me bodo. Konec je. Konec je,” sem zašepetala. “Konec je,” sem ponovila, le da sem tokrat zakričala.
Pogledala sem po praznem prostoru. Ja, to sem jaz, Sarah Smith. Nihče drug, ali bom le nekdo, ki bo nepremično ležal in gledal v neznano.

Pogledala sem na uro. 17:48. Imam še dovolj časa za premislek? Najverjetneje ne. To je to. Najbolje da zadnje ure življenja preživim srečno. Srečno in brez skrbi.

Zapela sem si matricek. Obula in oknila jakno.

Snapchat: Theo
Jaz: Hej!
Prideš v mesto?
Theo: Ok. Se vid?
Nasmehnila sem se. Nekdo, ki ga imam rada.
Zavila sem po ozki poti. Kakšnih dvajset metrov stran je stal, in mi pomahal. Znova sem se nasmehnila.

“Hej,” je rekel in odgovorila sem mu enako.
Nežno me je poljubil.
“Sarah? Si v redu? Izgledaš nekam… čudno.”
Prikimala sem, čeprav nisem bila. Nesme vedeti. Čeprav je on, nesme vedeti. Dovolj.

Nesmem razmišljati o tem. Lahko se zgodi nat. vam. Moram se. Lahko spijem, kolikor želim. Vseeno je. Vsi bodo naliti. Jaz pa mrtva.

Pri pultu, sem naročila pivo. Nato še enega in še enega. Bilo me je v trebuhu. Theo se me je še trdneje oprijel. Dovolj, sem si rekla. Sklonil se je k meni in mi nekaj zašepetal. Glede po bezdah, sklepam da je tudi on nalit.

hej aori za tok kratek del. ne morm kr nwki steka. bie