3. poglavje

Njegove prste čutim med kratkim črnim kožuhom, ki mi prekriva telo. Dotiki so nežni in skrbni, s katerimi mi izkazuje čustva. Z njimi lahko začutim, kakšne volje je. Danes iz njega seva energija sreče, ki v moje telo vliva tople žarke prav iz njegovega srca. Ko ležim na prijetnem jutranjem soncu, me boža za ušesi in po hrbtu. Toplina njegovega telesa me pomiri in počutim se varno. Trava me žgečka po trebuhu in lahko slišim fantovo tiho dihanje.

Ko ga pogledam, ima na obrazu komaj opazen nasmeh. Vem, da je namenjen meni, zato mu ga vrnem. Najina pogleda se stakneta in v njegovih očeh zagledam lasten odsev. On v mojih vidi svojega. Rjave oči se mu svetijo in v njih pleše drobna iskrica. Opazujem jo, dokler fant ne umakne pogleda in svojo glavo položi name. Sam glavo počasi položim na od rose vlažna tla in ga opazujem s kotičkom očesa. Uleže se na travo s svojo glavo na mojem kosmatem hrbtu in zatisne oči. Počakam, dokler se njegovo dihanje povsem ne umiri, potem pa še sam umaknem pogled z njega in kmalu zadremam.

Zbudi me njegov premik, a ugotovim, da se je le prevalil v spanju. Glava mu zdaj počiva na tleh, lase pa ima razmršene čez obraz. Rjavi prameni mu prekrivajo oči, kar mi ni všeč. Rad skrbno pazim na njih. Počasi vstanem in se pretegnem. Zazeham, potem pa se počasi in nerodno premaknem do njegovega obraza. Sklonim glavo čisto do njegovih ust, da lahko čutim in voham njegovo sapo. S smrčkom se dotaknem njegovih ustnic in zatisnem oči. Želim si, da bi ga lahko poljubil. A to bi ga zbudilo.

Nežno mu z jezikom umaknem lase iz obraza. Vsi dotiki so zelo previdni, saj ga ne želim zbuditi. Rad ga vidim spečega. Potem ga še nekaj minut le gledam v obraz in se čudim njegovi lepoti. Opazujem njegove črne trepalnice. Njegove rjave lase s svetlejšimi prameni. Njegove svetle ustnice, rahlo odprte. Kako je narava lahko zbrala toliko moči, da je ustvarila tega fanta? Vse na njem izgleda tako popolno. Želim si, da bi bil on. Želim si imeti življenje človeka.

Začutim žejo, zato se počasi sprehodim do potoka nekaj metrov stran. Hladna voda se spušča po okroglih kamenčkih in me škropi v obraz. Grlo si osvežim z nekaj požirki, se obliznem in se le zagledam v potok. Prikazuje mi podobo. Moj odsev. Majhnega volkca s črnim gostim kožuhom, ki je še kratek, saj je volk mlad. Star je le pol leta in v njegovi glavi se nahajajo le misli nagajive zverinice. Podenje po travnikih in igranje s fantom. Koliko je fant star? Izgleda mlad. Mlad deček. Po mojem mojih let.

Gledam svoje zelene oči, temne kot iglice na smreki. Fant pravi, da so kot voda iz bližnjega ribnika. Tisti ribnik imam rad. Fantu je tudi všeč.


Dlje kot gledam, bolj si želim, da bi bil kot fant. Da se ne bi na tem svetu pojavil kot kosmata žival, ampak človek. Da bi tudi sam imel lepe oči s črnimi trepalnicami in lase, ki bi mi prekrivali obraz. S fantom bi lahko počela stvari, značilne za ljudi. Skupaj bi bosa tekla po rosni travi in se držala za roke kot dva otroka. A na žalost sem ujet v tem telesu. Črni volk, ki živi s človekom. Fant je rekel, da imam srečo, da me niso ljudje ubili. Pravi, da so volki nevarni in ubijajo živali.

»Elinork!« zaslišim fantov glas in pogledam nazaj. Sedi na travi in si mane oči. Zazeha in še enkrat pokliče moje ime. Zalajam s svojim visokim laježem in stečem do njega.

»Oh, Elinork, kako si že velik. Sploh nisem opazil,« reče z nasmehom in me pogladi po glavi. Nasmehnem se in mu rečem, da je sam tudi že zelo zrasel, čeprav vem, da me ne razume. Sliši le sopihanje in vidi moje oči, s katerimi mu to povem. »Kaj praviš na sprehod v gozd?« vpraša in jaz navdušeno pokimam.

Zaslišim korake in govorjenje dveh moških, ki postaja vedno glasnejše. V daljavi zagledam dva možakarja, ki hitro prihajata v to smer in mislim, da sta namenjena prav k nama. Skrijem se za fanta in zacvilim. Fant me pogleda in z njegovim dotikom začutim hitro bitje srca. Ko panika zagrabi njega, tudi sam postanem nemiren. Nenadoma se skloni k meni in me poljubi. Na smrček. Od začudenja ga zmedeno pogledam naravnost v oči, a so te zaprte. Zacvilim, potem pa zagledam drobno solzo na njegovem licu. Poližem jo. »Vse bo v redu, Elinork,« mi reče in v njegovem govoru slišim jok.

Moška sta zdaj nad fantom. Primeta ga za ramena in potisneta na tla. Jezno zalajam in se začnem umikati nazaj. Kaj se dogaja? Zakaj je fant žalosten? Kaj hočeta ta gospoda? Eden od moških me poskusi zgrabiti, a se izmaknem in stečem k fantu. Prestrašeno ga pogledam. Njegove mokre oči me poskušajo umiriti. To me naredi le še bolj prestrašenega. »Vse bo v redu,« zahlipa.

Zalajam, ko me prav nič nežna in topla roka zgrabi in dvigne v zrak. Želim ugrizniti in brcati, a mi močen prijem to preprečuje. »Elinork, v redu je! V redu! Umiri se!« slišim fanta in z laježem odvrnem, da ni v redu. »Eli! V redu je!«

Moški me odnaša, jaz pa cvilim za milost in kličem fanta, da bi me rešil. A on se ne zgane. Opazuje me iz razdalje in mi zagotavlja, da bo v redu. »Eli!« slišim njegove klice. »Eli…«

»Eli…«

Zbudim se iz nemirnih sanj in ugotovim, da imam povsem solzne oči. Pričakoval sem, da bom zdaj videl svet, a pričaka me le temina. Očitno lahko vidim le v sanjah. Kako lepo.

Zavoham brata in počasi dvignem glavo. Začutim neznosno bolečino, zato jo spet položim na vlažno zemljo. V trebuhu ni le bolečina od dolgega plavanja, a tudi zvijanje od lakote. Ne morem se spomniti, kdaj sem nazadnje kaj dal v usta. Zavzdihnem. Sanje so me rahlo zmedle. Spomnim se, da sem pred dolgimi meseci sanjal o tem fantu, a še vedno ne vem, kdo je. Zakaj se mi pojavlja v sanjah, pa vem še manj. A tako hitro kot so sanje prišle, tako hitro jih tudi pozabim, saj je končno čas, da se osredotočim na resničnost.

»Eli?« Rheotov glas je slišati, kot da je name čakal dolge ure in komaj verjame, da sem živ. Najbrž tako tudi je.

»Hej,« odgovorim in takoj ugotovim, da se v mojem glasu sliši neskončen obup in žalost. »Khm, hej,« ponovim z malo več življenja. Začutim bratovo sapo, nato pa njegov jezik na mojem obrazu. Liže me tako hitro in ljubeče, da se skoraj vprašam, če je to res on. Slišim hlipanje in kako zadržuje solze. Ko me končno neha umivati, se uleže čisto zraven mene in glavo položi na moje tace, pod mojo glavo. Tiho zajoka in razločim lahko le besede »živ si, vsaj ti.«