Med plavanjem ne govoriva. Čutim, kako se mi blato v močvirju lepi na kožuh. Ovijalke se mi ovijajo okoli tac, a se jih otresem in se ne zmenim za bolečino v hrbtu, ki postaja vedno hujša od težkega brata, ki ga nosim. Trudim se premikati čim bolj mirno, saj ne želim, da bi padel v vodo. Res bi ga bilo težko izvleči in to bi spravilo Rhea v nevarnost. Govori mi, če se moram čemu izogniti. Sploh ne veva, kam greva, le upava na konec te smrdljive vode, ki je imava že čez glavo.

»Sploh ni videti, da bo kdaj konec,« tiho reče Rheo, a ne odgovorim. Ne morem se otresti njegovega vprašanja. Takoj, ko ga je izrekel, sem začutil, da so bili vsi moji dvomi resnični. Ne morem biti del te družine. Star sem leto in pol, pa velik kot lasten vamlazar. To ni mogoče. Moja dlaka je črna kot od nikogar v družini. Na nek način pa vseeno upam, da sem le starejši kot bi naj bil in mi tega starša ne priznata. Kaj če sem v resnici star več kot moja brata? Mislim … to bi bilo še preveč mogoče. Ampak, da sem večji od vamlazyre? To mi ni prav, enostavno mi ni. Vedno so mi govorili, da je volk večji od matere šele, ko odraste. Jaz nisem odrasel. Eno leto in pol stari volk ni še niti blizu odraslosti.

»Hej.« Rheo zaplava bliže k meni in se me oplazi s telesom. Kot bi vedel, o čem premišljujem, reče: »Oprosti za vprašanje. Moral bi vedeti, da te bo to samo peljalo v dvome.« V njegovem glasu slišim iskrenost in to me veseli. Vedno ko sta bila z Willhemom skupaj, se ni obnašal tako. Morda si ni niti upal biti, kdor v resnici je. Willhem je bil močnejši.

»Tudi sam sem že razmišljal o tem,« priznam in zavzdihnem. »Ampak zakaj bi starša lagala?«

»To mi ni jasno.« Zdi se, kot da je hoče še nekaj reči, a se ustavi.

»Ampak če res nisem del te družine…« počasi rečem.

»Eliaan…« me poskusi prekiniti, a nadaljujem.

»…kako sem se potem znašel med vami?«

Lahko le čakam, da bo odgovoril, a med nama je le tišina.

***

Postajam nekoliko utrujen, a se poskušam obdržati. Pot v vodi traja že dobro uro. Čas se vleče in zdi se, kot da plavava že kakšen dan ali dva. Nikoli še nisem plaval tako dolgo, saj nisem imel potrebe po tem. Občutek vode med kožuhom mi je na splošno všeč, a močvirska voda je gostejša in zelo lepljiva. V njej plavajo ostudne zelene alge, ki oddajajo vonj, ki se ga še dolgo ne bom znebil. Ob njem mi gre na kihanje.

Rheo že nekaj minut zelo hitro diha in lahko prav čutim, da mu pohajajo moči. Kljub temu, da nima dodatnega tovora na hrbtu, je postal zelo utrujen. Skrbi me zanj, a vem, da se bo obdržal do zadnjega trenutka. »Gre?« vprašam.

»Ja. Tebi?«

»Upam, da se to kaj kmalu konča. Ne bom več dolgo zdržal tukaj.«

Malo še plavava v tišini, potem pa zaslišim, kako se Rheovo dihanje oddalji. Še vedno ga slišim, a je oddaljeno in ne vem, kje in zakaj. »Rheo?« ga pokličem.

Zasliši se glasno udarjanje tac ob vodo. Voda začne škropiti naokoli in zvok prihaja nekaj metrov stran od mene. »Rheo, kje si?« zakličem.

»Nekaj me je prijelo!« zaslišim njegov glas za mano. Obrnem se nazaj in zaplavam proti njemu. Ko sem čisto pri njem, začutim, da se začenja počasi utapljati. V hitrem sopihanju slišim strah in v paniki zacvilim. S telesoma se dotakneva in njegova glava je vedno niže. »Eliaan!« zakriči in brca z močnimi udarci. »Vleče me v globino!«

»Poskusi se jih otresti! Taco potegni iz rastline!« mu zakličem.

»P-poskušam…« zakriči, a nenadoma umolkne. Zavem se, da se je potopil. Od strahu zanj zajamem sapo. Ne vem, kaj naj naredim. Ne morem se potopiti, saj bom izgubil Willhema. Ne morem le čakati, saj vem, kako močne so ovijalke v močvirju. Sam sem se jih komaj otresel. Pa še takrat sem oslepel.

Voda pljuskne in zaslišim njegovo dihanje. Oddahnem si. »Eliaan!« zakriči na ves glas s takšno paniko, da me prav prestraši.

»Si se znebil rastline?« prestrašeno vprašam.

»Eliaan!« spet zakriči in tokrat prav nič tišje. »Ne vidim!«

Srce se mi ustavi za trenutek. Skoraj pozabim plavati. Čutim udarce v prsih, ki so glasnejše od močvirja, pa čeprav je le-to prav nadležno. Ne vem, kaj bi rekel. Je to naša usoda? Da umremo v tej vodi brez konca? Če noben od nas ni sposoben voditi, ne vemo, kam gremo in se ne moremo rešiti.

»Aja, čakaj.«

»Kaj?« Res sem zmeden.

»Samo zaprte oči sem imel. Vse je v najlepšem redu.«

»Rheo!« kriknem. Tako sem se zbal, da me je skoraj pobralo, a on je le imel zaprte oči. Končno si lahko pošteno oddahnem. Celo nasmejim se. Po tem šoku si lahko privoščim malo dobre volje.

»Kaj? Zdaj lahko nadaljujeva p…« Zaslišim, kako se ponovno potopi. Tokrat udarja s tacami tako močno, da lahko vem, da se bori za življenje. Čutim tok vode pod mano, ki se vrtinči nekam v globino. Ni možnosti, da se izvleče.

Eliaan, zaslišim glas v mislih. Skoraj poskočim v vodi, saj me prestraši. Kaj je to? Sem res slišal nekaj reči? Reši ga. Zdaj.

Ne sanja se mi, od kod prihajajo glasovi, a jih brez razmisleka upoštevam. Globoko vdihnem. Pljuča se mi zapolnijo z zadostno količino zraka. Potopim se v močvirje in ne da bi na karkoli pomislil zaplavam nekam v globino. Drsim skozi vodo navpično navzdol. Ne vem, kam. Sploh nimam časa za načrtovanje. Tako ne morem videti. Če bom imel srečo, bom našel brata in ga rešil. Ne vem, kako. Poskusil bom. On je moja edina možnost za preživetje tukaj, zato se bom potrudil.

Desno.

Še nekaj metrov.

Desno.

Po zaslugi glasov trčim v brata, ki lebdi v vodi povsem nepremičen. Z zobmi ga zgrabim za dlako na vratu. Začutim, da se ne bo premaknil, saj ga drži ovijalka. Pregriznem jo, nato pa skupaj z Rheom plavam navzgor.

Moči mi zmanjkuje. Zraka nimam več na zalogi in v pljučih čutim bolečino. S tacami udarjam tako močno, kot lahko, a zaradi tega ne plujem prav nič hitreje. Začne se mi vrteti, a se ne zmenim. Mora mi uspeti. Mora. Mo-

Glavo dvignem iz vode. Oh, kako prijeten je zrak, pa čeprav ima zelo nagnusen vonj. Globoko zadiham, a hkrati močno držim brata z zobmi. Nič manj ne udarjam s tacami, saj me je strah, da bi sprostil energijo, če bi ponehal in ne bi mogel nadaljevati. Plavam stran, stran in čim dlje. Po že tako mokrih licih mi tečejo solze. Celotno telo me boli, a največjo bolečino čutim v srcu. Zdaj sva sama. Končno sva sama. Vem, da ga nisem mogel rešiti, a krivda je le moja. Svet se mi podira pred očmi, skozi katera vidim le črnino. To je zdaj moje življenje; črnina, v kateri ni luči, ki bi svetila in me držala nad tlemi.

Končno trčim v breg in se brez moči zgrudim.



hej :)
tukaj je nov del in tudi konec 2. poglavja. v naslednjem delu bom pisala že 3. poglavje. hvala vsem, ki me spodbujate, še posebej lovebooks<3. hvala tudi Nice girl, LL iz HP in ugh res se opravičujem, pozabla sem vzdevek :/ Hridi? Hreidi? res res sori ker si nisem zapomnila ampak ti hvala ker si komentirala na skoraj vsaki del :)) tudi drugi bralci, hvala vam.
uživajte <3
~dany