(pripoveduje: Alfred)

Policist, ki me je pospremil do velikih črnih vrat, se je poslovil in odšel nazaj v jedilnico. S tresočimi rokami sem potrkal na vrata. Kmalu za tem je vrata odprla mlada gospodična, ki me je pospremila do sedeža v čakalnici. Zatem se je usedla na stol za delovnim mestom. Začela je pisati nekaj na računalniku. A zvok tipk me je samo še bolj vznemiril. Stol na katerem sem sedel je bil kar udoben. Najverjetneje je bila čakalnica nova, saj je bilo lepše vzdušje, kakor v drugih zaporniških prostorih. Nisem dolgo čakal na sprejem v sobo policistov višjega položaja, saj mi je po nekaj minutah gospodična odprla še druga vrata za vstop v pisarno policije. Počasi sem se prestrašeno sprehodil do stola, pred katerim je stala pisarniška miza. Nasproti mene pa je sedel visok policist. Ko sem sedel, sem slišal, kako so se za mano zaprla vrata. Prestrašeno sem policista pogledal v oči. Ta pa me je vprašal, zakaj sem tukaj. Odgovoril sem mu in razložil, zakaj so me po krivem obtožili. Pokimal je z glavo in mi rekel, da mi verjame, vendar potrebujem dokaze, drugače me ne bo mogel izpustiti. Globoko sem mislil, kaj bi lahko dokazalo mojo nedolžnost. Nato pa sem se spomnil, da ima oče v hiši skrite kamere. To sem tudi na glas povedal policistu. Ta pa mi je rekel: "To bi šlo, če bi imeli dostop do njegovih kamer." Tako sem bil srečen, da sem bil v svojem otroštvu tako radoveden, saj sem geslo za dostop do kamere znal na pamet. Policist je nato odprl prenosni račinalnik, ki je ves ta čas stal na mizi. Na namizju računalnika je odprl aplikacijo za opazovanje okolice s skritimi kamerami in me prosil za geslo. Tega je vtipkal v računalnik in kmalu za tem sva lahko spremljala dogajanje na kamerah. Nazaj je prevrtel posnetek, do takrat ko sem prišel v stanovanje. Tam sva se ustavila in pričela gledati dogodek. Bilo je drugače, kot sem se spominjal. Na posnetku sem odšel v kuhinjo in vzel nož iz predalnika. Nato sem na posnetku stekel v kopalnico in tam je stal moj oče živ in zdrav, a nato... v posnetku
sem bil tisti, ki je očetu iztrgal oči in mu razparal trebuh, jaz! Bil sem šokiran, solze so mi zalile oči, prepričan sem bil, da tega nisem naredil. Ampak če sem jaz bil tisti, ki je poškodoval očeta, sem bil najverjetneje tudi jaz ta, ki je sinu iztrgal oko. Strmel sem v zaslon, tresel sem se in jokal. Policist je ugasnil računalnik in odšel iz sobe. Še vedno sem strmel v črn zaslon. Nikoli se nisem zavedal, da bi imel disociativno motnjo identitete. Vedno sem bil normalen. Grozno sem se počutil. Policist se je čez nekaj časa vrnil z okrepitvami in prislilnim jopičem. Ko me je oblačil vanj, se nisem upiral, saj niti nisem imel moči. Vedel sem, da me bodo odpeljali v umobolnico. Če bi mi kdo lahko pomagal, bi mi lahko samo tam. Odpeljali so me v moj novi dom, kjer bom preživel ostanek življenja.
KONEC!