Globoko v pragozdu kamor ni še nihče stopil, se dogaja nekaj zelo čarobnega. Tam živijo na videz navadne živali in rastline, vendar med njimi živijo duše, varuhi gozda kot jih imenujejo tam živeče živali. To so živali, ki so sicer nevidne, vendar se lahko fizično pojavijo ko je to potrebno. In tako se je 500 let stara lisičja duša (Nika) med drugimi navadnimi živalimi rada pojavljala. Zanimalo jo je kako izgleda življenje navadnih živalic, vendar je pazila, da se ne bi razkrila kot duša. Nekega dne, se je v sanjah pojavila starešina med dušami, Najo. Nika se je takoj priklonila v znak spoštovanja staremu Naju. "Kaj vas je pripeljalo sem?" vpraša Nika. Najo odgovori "Vidim, da te zanima življenje navadnih živali" je rekel Najo. Potem pa je izginil. Ko se je Nika zbudila je njena bleščeča dlaka postala navadna lisičja dlaka. Začudila se je kako je to mogoče. Ko je šla piti k jezeru je v odsevu vode opazila, da so njene svetleče oči postale navadne rjave lisičje oči. Pomislila je, da imajo s tem povezavo njene sanje in, da je to preizkušnja saj jo je vedno zanimalo življenje navadnih živali. Vendar zdaj je začutila nekaj kar še nikoli ni, Lakoto. Ker gozdne duše ne jejo se bo mogla sama potruditi in uloviti svojo hrano. Ko je zagledala zajčka je kar odhitela, in ga poskušala uloviti, vendar se je med lovom zaletela v drugo lisico (Akiro). "Vidim, da nimaš pojma o lovu* ji reče Akiro. *Kdo sploh si ti? nisem te še videl tukaj.* Nika odgovori, *pa saj še nikoli nisem lovila!* In se potem spomni, da je mogoče izdala svojo skrivnost.

Nekaj pač poskusim ;)
Upam, da vam je všeč!