Ojla!
Dragi PILovec in PILovka, če tole bereš se ti res iskreno opravičujem, da že tako dolgo ni bilo novega dela tele moje zgodbice. Zato danes daljši del in upam, da boste uživali! Zato pa je tukaj link do prejšnega dela za tiste, ki ste malo pozabili.
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/pasje-zivljenje/19
Tako zdaj pa začnimo z novim delom! :)
Solze so mi lile iz oči in mi kot zavesa preprečevale, da bi kaj videla. Ampak, če sem bila iskrena si tudi nisem želela videti čisto ničesar. Razen Lise seveda. Ob misli na to, da Lise ne bom več videla se je tok solz le še povečal. V meni se je večal grozen občutek, da je vsega konec. Še nikoli se nisem počutila tako obupano. Še nikoli...
Najprej sem izgubila Piko zdaj pa še Liso. Nikogar več ni bilo. V tistem trenutku se mi je zdelo, da sem prišla do meje obupanosti. Bilo je preveč vsega. Zavedala sem se, da mi solze in stalne črne misli jemljejo ogromno energije, ki je tako ali tako, takrat nisem imela čisto nič več.
Počasi so mi solze nehale teči. Oči so se mi mencajoče začele zapirati in utrujenost me je premagala. Utonila sem v globok spanec iz katerega se v tistem trenutku nisem hotela prebuditi.
In... zbudila sem se. Zgodilo se je točno to kar si nisem želela, da bi se. Bila sem budna. Nenadoma me je prešinila zamisel. Tudi, če sem budna se bom delala, da spim. Če pa me bosta tista dva človečnjaka želela zbuditi bom samo spala. Tako bom umrla od pomanjkanja vode in hrane in lahko bom zaključila tole svoje nesrečno življenje. Bila sem zadovoljna nad zamisljijo in že sem jo hotela začeti urisnječevati, ko me je zmotil že kar prepoznaven glas. "Si budna? Pravzaprav bi bil že čas, da se zbudiš..." Je rekel tisti človečnjak, ki se mi je predstavil kot Uroš. V njegovem glasu sem začutila rahlo zaskrbljenost. "Upam, da je vse v redu s tabo. Peljal bi te k veterinarju a kaj, ko me nima nihče za peljati. Mami namreč pravi, da si v redu. Ampak nevem ali ima prav." Je rekel in začutila sem, da me je s svojo toplo roko pobožal za ušesi kar sem imela najrajši. A tokrat se nisem zganila. Še zmeraj sem ležala negibno in z zaprtimi očmi. Nato pa sem zaslišala njegove korake kar pomeni, da se je umaknil stran. Verjetno je obupal, sem si zadovoljno mislila. Že sem hotela odpreti oči, da bi se vsaj malo razgledala, ko so njegovi koraki spet začeli odmevati. Jezno sem čakala kaj bo. A tokrat je bil tiho in tudi pobožal me ni, sem pa vseeno čutila njegovo bližino. V moj nos je naenkrat udaril omamen vonj. Trebušček mi je zakrulil. Zdaj sem se šele zavedala ogromne lakote. Bogve koliko časa nisem pojedla niti grižljaja.
*i*"Odpri oči in pojej kar ti ponuja!"*i*
Se je oglasil glas v meni.
*i*"Ne! Razmisli vendar! Kaj pa tvoj načrt?"*i*
Nenadoma sem zaslišala še en glas tokrat malo drugačen.
*i*"Daj no! Lačna si! Kaj pa bo, če malo pokukaš?"*i*
Je spet zatulil prvi glas.
*i*"Boš res poslušala tega hinavca? Razmisli! Malo pa boš že še potrpela! Saj boš kmalu lahko jedla!"*i*
V tistem trenutku sem bila že prepričana da se mi meša. Nujno rabim hrano.
In sem odprla oči. Najprej sem zagledala Uroša. Njegov obraz je iz čemernega in obupanega prerasel v čisto veselje in olajšanost.
"Budna si! Hvala bogu! Na pojej, sigurno si precej sestradana!" Je rekel in mi ponudil roko na kateri je bila (vsaj tako se mi je zdelo) pečena slanina. Strmela sem vanjo in v meni so se prebudili spomini. Ko sem bila še čisto majhna in sem še živela na ulici sem spoznala zelo prijazno gospo, ki sem se ji zasmilila in tako mi je vsak dan ob isti uri v park prinesla pečeno slanino. Le od nekega dne dalje je nikoli več nisem videla v parku. Tudi v njeni hiši ni bilo nikoli več luči, ki bi dajale občutek, da v hiši kdo živi. Tako je nikoli več nisem videla. "Hej, si v redu? Pojej slanino, ali ti mogoče ni všeč? Ti prinesem kaj drugega?" Me je iz razmišljanja zopet spravil zaskrbljen Urošov glas. Nisem si pustila dvakrat reči. Pojedla sem slanino in, ko je Uroš opazil, da sem z užitkom pojedla vse, je zaklical. "Mami, tukajle rabiva še slanine! Nekdo jo ima očitno zelo rad! In ta je pošteno lačen!" Se je zasmejal in tudi mene je prijelo, da bi se nasmehnila. Vsaj lačna ne bom, sem pomislila, in v tistem trenutku je moj nasmeh osvetlil sobo.
Tako pa ste prebrali že 20. del moje zgodbe. Kako se vam zdi? Upam da vam je bil del všeč in res bom vesela če stisnete kakšen like ali pa v komentarju kaj pohvalite ali pokritizirate.
Lepo se imejte in uživajte še teh nekaj dni ki so ostali od počitnic!
Dragi PILovec in PILovka, če tole bereš se ti res iskreno opravičujem, da že tako dolgo ni bilo novega dela tele moje zgodbice. Zato danes daljši del in upam, da boste uživali! Zato pa je tukaj link do prejšnega dela za tiste, ki ste malo pozabili.
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/pasje-zivljenje/19
Tako zdaj pa začnimo z novim delom! :)
Solze so mi lile iz oči in mi kot zavesa preprečevale, da bi kaj videla. Ampak, če sem bila iskrena si tudi nisem želela videti čisto ničesar. Razen Lise seveda. Ob misli na to, da Lise ne bom več videla se je tok solz le še povečal. V meni se je večal grozen občutek, da je vsega konec. Še nikoli se nisem počutila tako obupano. Še nikoli...
Najprej sem izgubila Piko zdaj pa še Liso. Nikogar več ni bilo. V tistem trenutku se mi je zdelo, da sem prišla do meje obupanosti. Bilo je preveč vsega. Zavedala sem se, da mi solze in stalne črne misli jemljejo ogromno energije, ki je tako ali tako, takrat nisem imela čisto nič več.
Počasi so mi solze nehale teči. Oči so se mi mencajoče začele zapirati in utrujenost me je premagala. Utonila sem v globok spanec iz katerega se v tistem trenutku nisem hotela prebuditi.
In... zbudila sem se. Zgodilo se je točno to kar si nisem želela, da bi se. Bila sem budna. Nenadoma me je prešinila zamisel. Tudi, če sem budna se bom delala, da spim. Če pa me bosta tista dva človečnjaka želela zbuditi bom samo spala. Tako bom umrla od pomanjkanja vode in hrane in lahko bom zaključila tole svoje nesrečno življenje. Bila sem zadovoljna nad zamisljijo in že sem jo hotela začeti urisnječevati, ko me je zmotil že kar prepoznaven glas. "Si budna? Pravzaprav bi bil že čas, da se zbudiš..." Je rekel tisti človečnjak, ki se mi je predstavil kot Uroš. V njegovem glasu sem začutila rahlo zaskrbljenost. "Upam, da je vse v redu s tabo. Peljal bi te k veterinarju a kaj, ko me nima nihče za peljati. Mami namreč pravi, da si v redu. Ampak nevem ali ima prav." Je rekel in začutila sem, da me je s svojo toplo roko pobožal za ušesi kar sem imela najrajši. A tokrat se nisem zganila. Še zmeraj sem ležala negibno in z zaprtimi očmi. Nato pa sem zaslišala njegove korake kar pomeni, da se je umaknil stran. Verjetno je obupal, sem si zadovoljno mislila. Že sem hotela odpreti oči, da bi se vsaj malo razgledala, ko so njegovi koraki spet začeli odmevati. Jezno sem čakala kaj bo. A tokrat je bil tiho in tudi pobožal me ni, sem pa vseeno čutila njegovo bližino. V moj nos je naenkrat udaril omamen vonj. Trebušček mi je zakrulil. Zdaj sem se šele zavedala ogromne lakote. Bogve koliko časa nisem pojedla niti grižljaja.
*i*"Odpri oči in pojej kar ti ponuja!"*i*
Se je oglasil glas v meni.
*i*"Ne! Razmisli vendar! Kaj pa tvoj načrt?"*i*
Nenadoma sem zaslišala še en glas tokrat malo drugačen.
*i*"Daj no! Lačna si! Kaj pa bo, če malo pokukaš?"*i*
Je spet zatulil prvi glas.
*i*"Boš res poslušala tega hinavca? Razmisli! Malo pa boš že še potrpela! Saj boš kmalu lahko jedla!"*i*
V tistem trenutku sem bila že prepričana da se mi meša. Nujno rabim hrano.
In sem odprla oči. Najprej sem zagledala Uroša. Njegov obraz je iz čemernega in obupanega prerasel v čisto veselje in olajšanost.
"Budna si! Hvala bogu! Na pojej, sigurno si precej sestradana!" Je rekel in mi ponudil roko na kateri je bila (vsaj tako se mi je zdelo) pečena slanina. Strmela sem vanjo in v meni so se prebudili spomini. Ko sem bila še čisto majhna in sem še živela na ulici sem spoznala zelo prijazno gospo, ki sem se ji zasmilila in tako mi je vsak dan ob isti uri v park prinesla pečeno slanino. Le od nekega dne dalje je nikoli več nisem videla v parku. Tudi v njeni hiši ni bilo nikoli več luči, ki bi dajale občutek, da v hiši kdo živi. Tako je nikoli več nisem videla. "Hej, si v redu? Pojej slanino, ali ti mogoče ni všeč? Ti prinesem kaj drugega?" Me je iz razmišljanja zopet spravil zaskrbljen Urošov glas. Nisem si pustila dvakrat reči. Pojedla sem slanino in, ko je Uroš opazil, da sem z užitkom pojedla vse, je zaklical. "Mami, tukajle rabiva še slanine! Nekdo jo ima očitno zelo rad! In ta je pošteno lačen!" Se je zasmejal in tudi mene je prijelo, da bi se nasmehnila. Vsaj lačna ne bom, sem pomislila, in v tistem trenutku je moj nasmeh osvetlil sobo.
Tako pa ste prebrali že 20. del moje zgodbe. Kako se vam zdi? Upam da vam je bil del všeč in res bom vesela če stisnete kakšen like ali pa v komentarju kaj pohvalite ali pokritizirate.
Lepo se imejte in uživajte še teh nekaj dni ki so ostali od počitnic!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
suer zgodba !!!!!
komaj čakam na naslednji del ker je tvoje pisanje res super.:dog::dog2:
PS: imaš moj :heart:
komaj čakam na naslednji del ker je tvoje pisanje res super.:dog::dog2:
PS: imaš moj :heart:
0
Hvala ti! Si res super oseba in hvala ker komentiraš vsak moj del zgodbice!❤
Hvala ti za lajk, ogromno mi pomeni!💖
Hvala ti za lajk, ogromno mi pomeni!💖
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Meni je bil zelo všeč. Me pa zanima kdaj se bo zgodba začela malo zaključevati.
Drugače pa super!🥰:blush:
Drugače pa super!🥰:blush:
0
Fen
Hvala ti! Uf zaenkrat se zgodba še ne bo ravno hitro zaključila ampak mislim pa da je že na polovici.
Zato ja... še nekaj boš mogel počakat...😅😅
Zato ja... še nekaj boš mogel počakat...😅😅
Moj odgovor:
13girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prevec glasno,nemorem vec nc
jaz imam zraven moje sobe na desni tv in je ta tv tok mocen da se vse v mojo sobo slisi. Pa tudi jaz imam ADHD in tud ce je majhno sepetanje mene ful mot. in js se zarad tega med nalogo skos jokam k nemorem se zbrat pa recem da dajo bolj potih pa se dejansko v mojo sobo bolj slis kot tja pa tud poducnjake mam zarad tega in js res se zarad tega skos jokam. zdej sem se mozoljev velik dobla,ceprav vsi pravijo da sem lepa vseen nevem. pac stara sem 13 jaz nevem a naj recem da izolacijo v moji sobi nardijo krr jaz res nemorem vec pol se ucit, pa nalog delat, spat:sob: kaj naj? ze tko ponoc rabm kako uro da zaspim zdej pa se vec k mamo ta tv. vcas ko smo mel drugega se nc ni slisal je blo suprr vse sem lah delala v mirum in bolse sem spala nc poducnjakov. sam kok casa traha da dajo to izolacijo pa a to pol grod zgleda? hvala za vse odgovore:sob::heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
niceeeeeeeeeeeee:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
js ...