Pisalnica
NIKA VIDMAR
"Peter, si ok?" ga vprašam. Prikima. "Kakšno srečo smo imeli," reče Urban. "Ja, ampak zdaj moramo drugam," reče Vid. "Kam?" vprašam. Eva skomigne. "Samo pojdimo," rečem. "Tu ne moremo ostati." Hodimo naprej po ulici, kjer ni prometa. Nenadoma se Ana ustavi. "Kaj je, Ana?" vpraša Peter. "Ima še kdo občutek, da nas nekdo opazuje?" vpraša ona. "AAAARGHH!" zakriči Eva, in vsi se ozremo k njej. Ne dovolj hitro, saj ko pogledam k njej, je tam, kjer je še pred sekundo stala, ni več. "Eva?!" zavpijem. "EVA?!" Hitro se teleportiram tja, kjer sem jo zaznala, naslednjo sekundo pa me že nekdo zgrabi za ovratnik. Zmanjkuje mi sape, medtem ko gledam, kje je. Počasi se mi temni pred očm... In nato me napadalec kar naenkrat spusti, tako da padem na tla. Oziram se okrog sebe. V majhnem prostoru sem, pred sabo pa zagledam Urbana, ki se mlati s tistim tipom. Pogledam nazaj in vidim Evo, ki je zvezana, zato pohitim in jo osvobodim. "Urban!" zakričim, "gremo! Takoj!" Napadalec prime pa ga prime za ovratnik in ga zabriše ob zid. Urban pade na tla in tam negibno obleži. "Pa kaj ti je!" zatulim nanj, "Tudi on je živ človek, ne pa igračka!" Napadalec si da masko dol z obraza in zdaj vidim, kdo je... Brat od tiste Kattie! "Ti!" zavpije Eva. Nato pa v sobo posije sončni žarek... In vidim Kattie, ki debilno zija v nas.
KATTIE DONN
"Erric, kaj hudiča se dogaja tu?" ga vprašam. "Par demonov sem ujel," se mi nasmehne. Čeljust se mi pobesi. "Oni ne delajo za Blackmana!" zarenčim. "Dokaz?" me pogleda. "Cepec!" zatuli Nika. "Zakaj bi delali za Blackmana?! Mi hočemo le preživeti, kar nam angeli močno otežujete!" "Mi nismo angeli, Nika," mirno reče Erric. "Zakaj ste nas potem ujeli?!" zakriči Eva. "Ker delate za Blackmana!" zavpije Angelina, ki stoji za mano. Fant, ki je prej ležal na tleh, se zbudi iz nezavesti. "Kaj se dogaja?" vpraša zmedeno. "Ti bumbarji mislijo, da delamo za Blackmana! In to samo za to, ker smo demoni!" zavpije Nika v odgovor. Urban vstane. "Pa dobro, mi smo le najstniki," reče. "In Blackman ima vohune, ki so najstniki," reče Angelina. Nika se zažene vanjo, Erric pa jo zgrabi za rame in jo pritisne k steni. "Spusti jo!" zatuli Eva in se preobrazi v formo demona, in svoja ostra zoba zapiči v Errricovo roko. Erric od bolečine zakriči, tisti trije pa se teleportirajo tja, od koder so prišli. "Erric, si ok?" zavpije Angelina. Erric pokima. Jaz pa le obstojim tam, tako prizadeta, da bolj ne bi mogla biti.
NIKA VIDMAR
"Dobro si ga, Eva!" vzkliknem. "Hvala," se mi nasmehne. "Kaj se je pravzaprav zgodilo?" vpraša Peter. Hodimo po ulici, spet vsi skupaj. Eva jim opiše, kaj se je zgodilo. "In potem smo se teleportirali nazaj sem," konča svojo pripoved. Pridemo do razpotja. "Kam zdaj?" vpraša Ana.
***********************************************************************************************************
Nov del, upam, da vam bo všeč!
"Peter, si ok?" ga vprašam. Prikima. "Kakšno srečo smo imeli," reče Urban. "Ja, ampak zdaj moramo drugam," reče Vid. "Kam?" vprašam. Eva skomigne. "Samo pojdimo," rečem. "Tu ne moremo ostati." Hodimo naprej po ulici, kjer ni prometa. Nenadoma se Ana ustavi. "Kaj je, Ana?" vpraša Peter. "Ima še kdo občutek, da nas nekdo opazuje?" vpraša ona. "AAAARGHH!" zakriči Eva, in vsi se ozremo k njej. Ne dovolj hitro, saj ko pogledam k njej, je tam, kjer je še pred sekundo stala, ni več. "Eva?!" zavpijem. "EVA?!" Hitro se teleportiram tja, kjer sem jo zaznala, naslednjo sekundo pa me že nekdo zgrabi za ovratnik. Zmanjkuje mi sape, medtem ko gledam, kje je. Počasi se mi temni pred očm... In nato me napadalec kar naenkrat spusti, tako da padem na tla. Oziram se okrog sebe. V majhnem prostoru sem, pred sabo pa zagledam Urbana, ki se mlati s tistim tipom. Pogledam nazaj in vidim Evo, ki je zvezana, zato pohitim in jo osvobodim. "Urban!" zakričim, "gremo! Takoj!" Napadalec prime pa ga prime za ovratnik in ga zabriše ob zid. Urban pade na tla in tam negibno obleži. "Pa kaj ti je!" zatulim nanj, "Tudi on je živ človek, ne pa igračka!" Napadalec si da masko dol z obraza in zdaj vidim, kdo je... Brat od tiste Kattie! "Ti!" zavpije Eva. Nato pa v sobo posije sončni žarek... In vidim Kattie, ki debilno zija v nas.
KATTIE DONN
"Erric, kaj hudiča se dogaja tu?" ga vprašam. "Par demonov sem ujel," se mi nasmehne. Čeljust se mi pobesi. "Oni ne delajo za Blackmana!" zarenčim. "Dokaz?" me pogleda. "Cepec!" zatuli Nika. "Zakaj bi delali za Blackmana?! Mi hočemo le preživeti, kar nam angeli močno otežujete!" "Mi nismo angeli, Nika," mirno reče Erric. "Zakaj ste nas potem ujeli?!" zakriči Eva. "Ker delate za Blackmana!" zavpije Angelina, ki stoji za mano. Fant, ki je prej ležal na tleh, se zbudi iz nezavesti. "Kaj se dogaja?" vpraša zmedeno. "Ti bumbarji mislijo, da delamo za Blackmana! In to samo za to, ker smo demoni!" zavpije Nika v odgovor. Urban vstane. "Pa dobro, mi smo le najstniki," reče. "In Blackman ima vohune, ki so najstniki," reče Angelina. Nika se zažene vanjo, Erric pa jo zgrabi za rame in jo pritisne k steni. "Spusti jo!" zatuli Eva in se preobrazi v formo demona, in svoja ostra zoba zapiči v Errricovo roko. Erric od bolečine zakriči, tisti trije pa se teleportirajo tja, od koder so prišli. "Erric, si ok?" zavpije Angelina. Erric pokima. Jaz pa le obstojim tam, tako prizadeta, da bolj ne bi mogla biti.
NIKA VIDMAR
"Dobro si ga, Eva!" vzkliknem. "Hvala," se mi nasmehne. "Kaj se je pravzaprav zgodilo?" vpraša Peter. Hodimo po ulici, spet vsi skupaj. Eva jim opiše, kaj se je zgodilo. "In potem smo se teleportirali nazaj sem," konča svojo pripoved. Pridemo do razpotja. "Kam zdaj?" vpraša Ana.
***********************************************************************************************************
Nov del, upam, da vam bo všeč!
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
