Še nikoli nisem bila v cerkvi. Njena notranjost je drugačna, kot sem si jo predstavljala. Predvsem vonj je drugačen. Podoben je kot v knjižnici, vendar ... hm, to se bo slišalalo čudno: vonj v knjižnici je mogočnejši. Mislim, da bi morala delati na izražanju. Ampak če dobro pomislim, mogočnejši niti ni tako slaba beseda. Hm, torej: vonj v knjižnici je pravzaprav vonj po knjigah, listih in tiskarski barvi. Knjige povezujemo z branjem in slednje z znanjem. In če se še naredim pametno: nam et ipsa scientia potestas est - tudi samo znanje je moč. Morda pa moja filozofija niti ni tako obupna.

S pogledom zdrsnem preko fresk, slik in drugih poslikav, mimo (na pogled trdih) klopc, orgel nad vrati, vse do nekega privzignjenega prostopa s kipom v ozadju. Zdrznem se. Zakaj imajo kip mrtvega pribitega na križ? Kdo bi se kaj takega sploh spomnil? Začutim kako mi mravljinici lezejo po hrbtenici.
McQueen je opazil moj pogled in me nekoliko začudeno vpraša: "Prvič v cerkvi?"
Pokimam. Nekoliko se prestopim in z glavo pomignem proti kipu: "Kaj je to? Mislim, eee.... kdo je to?"
"Jezus Kristus. Sin od boga in začetnik krščanske vere."
"Zakaj pa je ... na križu?"
"Tako je umrl. Tistim, ki so bili na oblasti, ni bilo všeč, da se je razglašal za sina boga, ali nekaj takega. Zato so ga pribili na križ in je tako tudi umrl." Ko razlaga, je popolnoma miren, kot da bi govoril nekaj vsakdanjega, splošno znanega.
"Ne razumem ..." rečem in se zazrem v okrvavljene dlani "zakaj bi nekdo nekoga pribil na križ. Enostavno ... čudno je."
"Tega raje ne reci g. Normanu Clarku," nekoliko se ozre okoli sebe "Če se tebi to zdi nenavadno, je to njihova vera. In treba jo je spoštovati. Pa čeprav se tudi meni (iskreno povedano) nekatere krščanske resnice zdijo nekoliko pretirane. Pa to zdaj sploh ni pomembno."
Njegov obraz se spremeni in me z nasmeškom (prisežem, da se mi bo enkrat utrgalo zaradi njega (nasmeška mislim, ne policista)) vpraša: "Torej ... Kako dobro znaš igrati?"
"Em... ne preveč dobro, se mi zdi. Zakaj?" zmedeno izjavim.
"Dobro," je še kar optimističen.

Vrata na levi se odprejo in Norman Clarke (prepoznam ga iz slike v mapi) obotavljoče zakoraka proti kipu. Na majhno, z belim prtom pogrnjeno mizo odloži majhen kup knjig, se ozre proti pozlačenemu križu in začne nekaj mrmrati. Mislim, da naju sploh ni opazil. Čez minuto ali dve se zave, da ni sam in se opravičujoče odpravi proti nama.
"Oprostite, oprostite ... prosim ne zamerite mi moje malomarnosti cenjeni gospod in mlada gospodična, nisem Vas opazil ..."
Mlada gospodična? Ali je on pri pravi? S podobno vljudnostjo mu McQueen odzdravi, jaz pa ga nekoliko neposrečeno posnemam. Počutim se prav čudaško. Ko končamo z vljudnimi frazami, naju Clarke pobara po najinem namenu prihoda v ta "sveti kraj" (ali nekaj takega, njegovi izrazi me samo medejo). Kriminalist se zresni. Zdaj mu ne bi noben pripisal igrivega nasmeška, ki je zanj tako značilen.
"Stvar je v tem, da ... (nekoliko pomolči za dvig dramatičnosti) ... da mi je preminula žena."
KAJ?! Okej, to bi skoraj rekla naglas. Zberem se in začnem igrati svojo vlogo. Počasi se mi že svita v kakšen neprijeten položaj me je porinil moj spremljevalec.


Iz župnikovih ust se izvije lahen 'o', ki mu sledi poplava besed o nebesih in bogu in še polno drugih besed, ki jih absolutno ne razumem. Pri tem mu bledikaste oči begajo od enega do drugega. Mislim, da se vsako sekundo v cerkvi počutim bolj butasto.
McQueen se s hripavim glasom (presneto dober igralec je) postopoma vključuje v valovito morje krščanskih resnic in podobnih ... hm, kaj pa vem, 90% izrečenih besed ne razumem (tiste, ki pa jih razumem, so le kakšeni 'in', 'oh', 'bodite močni', ki mi nič ne pomenijo).
Iz razmišljanja me prebudi Clarke, ki naju povabi v nek drug prostor. Zmedeno se mu nasmehnem, kar verjetno razume kot žalosten nasmeh. Počasi se odpravimo po razmajanih stopnicah, ki po vsej verjetnosti vodijo na vrh stolpa z zvonikom. Slednjega sem opazila že iz avtomobila in moram reči, da že od daleč ni izgledal ravno nov.

*

Prav sem imela. Zvon je zarjavel in zagotovo že več let ni v uporabi. Duhovnik (ali je župnik in duhovnik eno in isto, ali je Clarke oboje (duhovnik IN župnik)?) plitko diha in se z rokami upira na kolena. Jaz in policist sva v nasprotju z njim v brezhibni kondiciji in nama vzpon ni delal težav. Ko Clarke (končno) pride do sape, dvigne pogled in nama z iztegnjejo roko pokaže zastarelo pokopališče za cerkvijo. Priznam, da je razgled precej veličasten. Nizka lesena ograja znotraj katere so sivkaste nagrobne plošče neurejeno raztrešene. Med njimi so speljane nič manj prašne poti. Vse skupaj pa je prerasla brada plevela in obtelal dolgčas (mislim, na tem počivališču se res nič ne dogaja).
"Tu bo lahko telo vajine žene in mati počivalo, medtem ko bo duša spokojna v nebesih ..." spregovori Clarke.
"Da ..." zamrmra kriminalist v brado "... da, tako si je vedno želela ..."
Še enkrat preletim prizor pod nami. Presenečeno ugotovim, da mi po levem licu zdrsne debela solza.
"Ah... ne skrbita, kmalu bosta spet z njo ..." se s čudnim prizvokom oglasi Clarke.

V naslednjem trenutku s hrbtom navzdol padam proti makedamskim tlem. Zakrilim z rokami in se z desnico ujamem za ozko izboklino. KAJ se dogaja?!

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Živjo,
včeraj sem ugotovila, da že en mesec in tri dni nisem nič objavila ... Hja, ko nekdo napiše 'se kmalu beremo' ponavadi ne misli čez en mesec (in tri dni). No, bil je že skrajni čas, da se usedem za računalnik in kaj napišem. Ker ste tako dolgo čakali, je ta del nekoliko daljši (in upam vsaj malo zanimiv (saj konec je še kar ok, ampak do tam moraš prebrati 'ta fejst dolgočasen esej o totalnem nerazumevanju in zmedenosti glavne junakinje')).


Lepo se imejte in srečno tretarjem (saj tudi vi pišete?), šestarjem in devetarjem na preostalih NPZjih (ter morebitnim piscem mature )!



Seznam oseb:
Clara Roger: glavna junakinja
Jonny McQueen: kriminalist, lažno ime Sam Thomson
***
James Kelly: odgovorni na gradbišču za veleblagovnico
Norman Clarke: župnik

Salvador McEfferty: bogat poslovnež elektronskih naprav
Samantha Goldengate: žena Salvadorja McEffertyja
Phoebe Halliwell: mlada novinarka
Johnathan Brooks: stari knjižničar
***
Pabrina Carpenter: starejša sestra Samanthe Goldengate, znanka Jamesa Kellya
Carpenter: prejšni mož Pabrine Carpenter, umrl v letalsi nesreči
Goldengate: prejšni mož Samanthe Goldengate