Hejla! Oprostite, ker že prej nisem objavila novega dela. Imela sem veliko dela s šolo. Upam, da vam bo všeč! Komentirajte! Rada vas imam!


Prebudi me sestrino petje. Ubistvu tega nemorem imenovati petje, ker se sliši kot zvok kosilnice zmešan z vreščečo srako. Nejevoljno vstanem (no, pravzaprav padem iz postelje, a ne spuščajmo se v podrobnosti). Zdrsnem v mehke ter puhaste copate in padem po tleh. Z ubijalskim glasom zakličem:”Lucas! Nehaj mi lepiti copate na tla! Ubila te bom!” (seveda ga ne bi zares ubila, sama še pištole ne znam držati, prej bi z njo zadela sebe...) Razburjena se odpravim do vrat. Še prej pogledam na uro in panična ugotovim, da je že 7:40. Stečem v kuhinjo in prisežem, da na prav vsakem koraku (no malo pretiravam, a razumite me, da pač v taki družini ne morem razmišljati trezno) skoraj padem. Za zajtrk si vzamem jabolko, ter odhitim v šolo. Na poti ljudje gledajo za mano ter se prikrito spogledujejo med seboj. Pogledam se v bližnji izložbi in ugotovim, da sem v PIŽAMI! Z olašanjem ugotovim, da imam vsaj športno opremo, v šoli se bom preoblekla vanjo. Ko pridem do šole ugotovim, da so vrata zaklenjena. Pogledam na telefon in vidim, da je SOBOTA! Imam 10 neodgovorjenih klicov (vredu spet pretiravam, imam jih 5 ampak ali vi ne bi, če bi se vam zgodilo vse to?) od moje tete. Zabrni mi telefon. Telefon me je opomnil, da moram, danes paziti svojo sestrično. “Zdaj mi to poveš!” zakričim ter jezno brcnem v zid. "Auč! Resno! ZARES SOVRAŽIM ŠOLO! Ko sem v bližini tega groznega kraja se mi VEDNO zgodi kaj slabega!" sama sebi naglas rečem.


Ko pridem domov me na mizi pričaka listek:


Anastazia, danes ti kuhaš. V trgovino pojdi pred 9 uro zjutraj, saj se zaradi praznika potem zaprejo. Pripravi neke testenine in NE naročiti hrane iz kakšne restavracije. Poljubček,
Mami


Pogledam na uro in vidim da je 9:07. "Ah, saj je vseeno...bom pač še enkrat pobirala nogavice izza pomivalnega stroja." si rečem. Naročim kitajsko. “Spet bom dobila minus pri neopravljenih obveznostih!” se zjezim sama nase. Grem v svojo sobo in vzamem dnevnik. Napišem vse, četudi sem imela občutek, da se to ne bo dobro končalo…Prebudi me sestrino petje. Ubistvu tega nemorem imenovati petje, ker se sliši kot zvok kosilnice zmešan z vreščečo srako. Nejevoljno vstanem (no, pravzaprav padem iz postelje, a ne spuščajmo se v podrobnosti). Zdrsnem v mehke ter puhaste copate in padem po tleh. Z ubijalskim glasom zakličem:”Lucas! Nehaj mi lepiti copate na tla! Ubila te bom!” (seveda ga ne bi zares ubila, sama še pištole ne znam držati, prej bi z njo zadela sebe...) Razburjena se odpravim do vrat. Še prej pogledam na uro in panična ugotovim, da je že 7:40. Stečem v kuhinjo in prisežem, da na prav vsakem koraku (no malo pretiravam, a razumite me, da pač v taki družini ne morem razmišljati trezno) skoraj padem. Za zajtrk si vzamem jabolko, ter odhitim v šolo. Na poti ljudje gledajo za mano ter se prikrito spogledujejo med seboj. Pogledam se v bližnji izložbi in ugotovim, da sem v PIŽAMI! Z olašanjem ugotovim, da imam vsaj športno opremo, v šoli se bom preoblekla vanjo. Ko pridem do šole ugotovim, da so vrata zaklenjena. Pogledam na telefon in vidim, da je SOBOTA! Imam 10 neodgovorjenih klicov (vredu spet pretiravam, imam jih 5 ampak ali vi ne bi, če bi se vam zgodilo vse to?) od moje tete. Zabrni mi telefon. Telefon me je opomnil, da moram, danes paziti svojo sestrično. “Zdaj mi to poveš!” zakričim ter jezno brcnem v zid. "Auč! Resno! ZARES SOVRAŽIM ŠOLO! Ko sem v bližini tega groznega kraja se mi VEDNO zgodi kaj slabega!" sama sebi naglas rečem.


Ko pridem domov me na mizi pričaka listek:


Anastazia, danes ti kuhaš. V trgovino pojdi pred 9 uro zjutraj, saj se zaradi praznika potem zaprejo. Pripravi neke testenine in NE naročiti hrane iz kakšne restavracije. Poljubček,
Mami


Pogledam na uro in vidim da je 9:07. "Ah, saj je vseeno...bom pač še enkrat pobirala nogavice izza pomivalnega stroja." si rečem. Naročim kitajsko. “Spet bom dobila minus pri neopravljenih obveznostih!” se zjezim sama nase. Grem v svojo sobo in vzamem dnevnik. Napišem vse, četudi sem imela občutek, da se to ne bo dobro končalo…