*i*Zivjo, jaz sem se odlocila da bi mogoče lahko napisala zgodbo. nočem zdej neki nalagat tako da bom kar prešla k bistvu. Videla bom, če bom po tem 1. delu jo nadaljevala, če ne bo nikomur všeč, tako da...*i* POJDIMO!!! -------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Vstopim v učilnico. Spet zmujam in učiteljica je že zelo nejevoljna, "Chiara, spet zamujaš. Ne morem verjeti kako si lahko to dopustiš! Predstavnica razreda, to je nedopustno! Vpisana si!" Le zavzdihnila sem in se usedla v svojo klop poleg Ane. Ana je moja najnajboljša prijateljica. Leto in pol nazaj se je preselila k nam iz drugega konca države. Ima malo čuden naglas, vendar me to niti ne moti. Za spremembo od mene je zelo klepetava in dobre volje, ki pa je zelo nalezljiva. Nasmehnila se mi je in že začela čebljati: "Hej, končno si prišla! Toliko ti imam za povedat! Veš kaj se mi je zgodilo na poti v šolo?..." V tišini vlečem zvezke iz torbe ter jo poslušam. Le z njeno pomočjo prebrodim vse te ure pouka.
Končno nastopi odmor. Z Ano in še nekaj drugimi dekleti izstopimo iz učilnice biologije. "Hej, punce, ste kaj videle Marka danes?" tiho vprašam. Mark je moj fant. Skupaj sva od septembra, zdaj pa je marec. Lana, njegova sestra odgovori: " Ja, doma je bil. In v šolo je najbrž tudi prišel. Vsaj zgledalo ni, kot da misli ostat doma. Razen če pišejo fiziko." Mark hodi v prvi letnik gimnazije, to pomeni da je leto starejši od mene, vendar mu v šoli ne gre tako dobro kot meni, ki imam 4 oziroma prav dobro za slabo oceno, saj je vendar moja najslabša ocena do zdaj. Njegovo spričevalo je veliko bolj razgibano, ima vse možne ocene. Pa mu vedno komaj uspe zvozit. "Jaz sem ga videla zjutraj, ko se je pred šolo pogovarjal z Manco, pa je takoj ko me je zagledal, prteku in me vprašal kje si," z visokim glasom doda Mija. Mini jo kličemo. Majhna je kot jaz, le da ima še zelo visok glas ter otroške poteze. Ob misli na to, da ga je zanimano, kje sem, se nasmehnem. Res je srčkan.
Po pouku sva zmenjena. Pred mojim treningom jazz baleta in njegovim nogometom. Čakam ga pred telovadnico. Končno prihiti 3minute pozen. "Oprosti," zadihano reče in me poljubi na lice. "Kako si?" vprašam. "V redu, samo nekaj ti moram povedat." "Kaj?" sem že zaskrbljena. "Za en mesec me ne bo."
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
*i*Tako, to je prvi del. Upam, da vam bo všeč.*i* :blush::wave: