Zdravo! Kako ste? Mi je zelo žal, da novega dela ni bilo v januarju, ampak imam veliko obveznosti. Mimogrede: hvala za komentarje pri mojih objavah, sem jih bila zelo vesela! Če imate pa ideje za imena, pa, prosim pohitite, sprejemam moška in ženska imena! Točno: ta zgodba se dogaja v nekem drugem času, saj je tam poletje, tu pa zima (da ne boste zmedeni). No, zdaj je novi del tu, upam, da vam bo všeč!





Torej, tako je moje življenje. Vem, ni najbolje, ampak baje se "dobro z dobrim povrne", zato sem potrpežljiva in se sprašujem in upam, da ta stavek drži.
Potem pa se je vščeraj zgodilo nekaj čisto nepričakovanega...
Kot ponavadi sem se zbudila zgodaj zjutraj. To je moj najljubši del dneva, saj moja brata in starši še spijo. Ura je približno petnajst minut do šest zjutraj. Super! Pri nas ob takem času ravno začnejo peti ptice, vse je tako lepo, vsa narava se prebuja...
Odkradla sem se ven, k reki. S sabo vzamem pribor za pisanje in risanje ter moja besedila pesmi, ki si jih prepišem ali sprintam. Ko hodim do reke grem mimo prelepih dreves in grmičkov. Prepevam si med preskakovanjem korenin. Pesem, ki jo pojem, se imenuje Wake up iz serije Juie and the phantoms. Ko pridem do reke si še vedno prepevam isto pesem. Na bregu si poiščem udoben kotiček in na štor odložim svoje stvari. Že doma sem se potiho opela, vse pesmi v mapi znam na pamet, zato lahko pišem in rišem brez gledanja v besedila. Čez kalšnih trideset minut zaslišim glasove. "Sunila mi je kokoš, mrcina mala." "Kako pa veš, da je bila ona?" "Videl sem jo!" "In si ji sledil do sem? Kaj pa narediva z njo?" "Hmm. Ne vem čisto..." "Koliko kokoši je zadavila? Po mojem jo morava pravilno kaznovati! Samo tvoje kokoši ležejo taka jajca! Če jih ne bo to ni dobro za tvoj posel in našo prehrano!"
Ozrla sem se in videla dva jezna moža, eden od njiju pa je v roki držal majceno in preplašeno lisičko. Brez pomišljanja sem stopila do njiju in jima rekla "Oprostite gospod, ta lisica je moja. Le za trenutek sem jo izpustila iz oči, pa se mi je izmuznila..." Takoj, ko sem to rekla sta možakarja zazijala od začudenja,lisička pa jme je pogledala in (kako čudno,) zdelo se je, da me razume in da je ugotovila, kakšen je moj načrt, zato me je pametno gledala in me poslušala, saj je očitno vedela, da jo lahko še najmanjša napaka stane življenja. Iz sanjarjenja me je zdramil moški z lisico v roki, ko me je naenkrat jezno ogovoril: "Ta beštija je tvoja???!!! Sunila mi je dve kokoši!" "Zelo mi je žal za škodo, gospod, ampak zanjo ni kriva lisica. Kriva je moja nepozornost, ona ima naravni nagon, če bi bila jaz bolj pozorna mi ona ne bi ušla..." "Ko imaš v skrbi takšno žival se ji namenš pozornosti!" "Žal mi je, gospod. Vam lahko kako poplačam škodo?" Čez čas se je moški začel odtajati. "Ne, nič hudega ni, bila je nesreča. Prav, če je ta stvar res tvoja, ti jo vračam." "Hvala, gospod, zelo prijazno od vas." Na srečo ni vprašal po lisičkinem imenu ali starosti...
Lisičko sem vzela domov, saj je bila preplašena in je imela poškodovano tačko. Sodeč po tem, da nima ovratnice, sklepam, da nima lastnika. Ne vem še, če jo bom obdržala ali ne, bo pa nekaj časa živela pri meni in nekako jo moram klicati. Ampak tudi ona se mora na to ime oglašati. Vem, da zveni čudno, ampak meni se zdi, da se živali oglašajo samo na imena, ki so jim všeč. Torej sem jo posedla na preprogo in ji začela jasno izgovarjati imena. Najprej me ni niti pogledala, potem pa... "Ivy,Stella, Skye, Hera, Freya, Scarlett-" pri imenu Scarlett me je lisička pogledala in zamahnila s tačko. "Scarlett? To ti je všeč?" Lisička se je vstala in se podrgnila obme. "Torej te bom klicala Scarlett. Pa še takšen lep škrlaten kožišček imaš, da si bo to lahko zapomniti..." To je torej urejeno.
Po enem tednu je bila Scarlettina tačka že ozdravljena in je lahko veselo tekala po moji sobi. Seveda sem jo vsak dan vzela s sabo ven. Nisem potrebovala povodca. Scarlett se je vedno zadrževala v moji bližini in vsakič, ko jo pokličem zmerom pride k meni. Seveda sem en dan po tem, ko sem jo dobila izobesila plakate, da bi izvedela, če jo kdo pogreša, ampak glede na to, da se ni nihče oglasil očitno nima lastnika. Zdaj sva najboljši prijateljici in sva nerazdružljivi. Moje življenje počasi dobiva smisel. Bi lahko sploh bilo še boljše?





To je zaenkrat to, upam, da vam je bilo všeč, se beremo (verjetno) spet marca! Uživajte v počitnicah, adijo!