Pozdravljeni! Žal mi je, da ni bilo prej novega dela, ampak imam ogromno dejavnosti, zato novega dela ne bo vsak mesec, ampak takrat, ko bom utegnila. Mimogrede: hvala za komentar, se bom potrudila, da bo bolj razumljiva in bom raje pisala v pretekliku(razen med sanjami in dobesednim navedkom). No, tu je novi del, upam, da vam bo všeč.









Tečem skozi gozd. Bežim. Ampak pred čem? Saj sploh ne vem... Strah me je. Tema me obdaja. Sama sem. Čisto sama...
"Luna! Ljubica, zbudi se in pridi na zajtrk!" me je zbudil mamin klic. Sanje so bile. Samo neumne sanje... Naenkrat sem presenečeno ugotovila, da mi je Scarlett sedela na trebuhu in me zaskrbljeno gledala.
"Nič mi ni Scarlett. Samo sanje so bile. Vse je OK. Zdaj grem na zajtrk in po možnosti ti prinesem nekaj hrane..."
To je ni pomirilo, ampak me je spustila v kuhinjo.
Na zajtrku mi je mami rekla, kar sem najmanj pričakovala: "Ali si v redu? Bleda si. No, kakorkoli, danes sem izvedela, da sem na srečelovu zadela let v Argentino... za dva. Kar pomeni, da vi ne morete zraven. Let je že naslednji teden, sami ne morete biti, in vajina babica in dedi sta na Hrvaškem. Torej imamo dve možnosti : da greste na kakšen tabor ali da vas čuvata teta Felicia in stric Michael. Sama se nagibam k drugi možnosti, ker so vsi tabori zelo dragi ali pa v njih ni nobenega mesta. poleg tega pa imasta Felicia in Michael še štiri otroke: Anne, Stello, Lucasa in Liama. Vsi so približno vaše starosti. Poleg tega pa vsi skupaj živijo blizu gozda, v katarem bi se lahko otroci igrali... No, kaj mislite?" je pogledala nas in očija. "Res sem vedno hotel v Argentino... In glede na naš položaj bi bilo super, če bosta Michael in Felicia pazila na otroke... Pa še gozd... To bi bilo super! Otroci so tako ali tako potrebni družbe! " je rekel oči. Zadnje je bilo res. Razen Scarlett nisem imela prijateljev in če bi se uspela sestričnama in bratrancema predstaviti preden bi to namesto mene naredila brata ( ne bi mogla našteti vseh laži, ki bi jih napletla o meni! ), bi jm morda lahko bila celo všeč! In gozd... V glavi sem imela že najmanj deset stvari, ki bi jih lahko počeli... "Torej je zmenjeno! Otroci grejo k Feliciji! O tem sem se z njo že pogovarjala in zamisel ji je bila všeč... Joj, takoj jo moram poklicati, da kasneje ne pozabim!" me je iz razmišljanja prebudila mami, saj se je pogovor med mojim sanjarjenjem nadaljeval. Joj, komaj čakam, da gremo tja!
Čez šest dni je bilo že vse zmenjeno. Mi smo k stricu in teti odšli en dan prej, da sta se mami in oči v miru pripravila za na pot.
Proti teti in stricu smo se odpravili z avtom. Pot je bila dolga, med vožnjo smo imeli tudi postanek za malico. Čez tri ure in pol pa smo končno zagledali aš cilj in teto, ki nam je mahala iz dvorišča.
Usta so se mi razlezla v nasmeh. Bila je točno takšna, kot sem si jo predstavljala ( videla sem jo namreč prvič ): svetli, skodrani lasje, speti v figo, prijazen nasmeh, rahlo obilna, predvsem pa dobrodušna. Očitno nas je zagledala sredi peke, saj so bile njene roke zamazane z moko. Všeč mi je bila že na prvi pogled. Ah, še vedno imamo dvajset metrov! Kdaj bomo končno prispeli?!







To je zaenkrat vse, se( upam ) beremo kmalu! Adijo!