Hej!
Ste kdaj mislili, da so vaši starši normalni? Pač, da razumejo da odraščaš in te včasih pustijo pri miru. In potem greš na počitnice brez njih in se ti na pragu zjokajo! Mislim, resno?! Saj ponavadi je vse v redu. Takšna je moja mama. Samo, da me objema v povečanih količinah že 2 dni prej. No, da ne zabluzim... Tukaj je nov del!
***
Nik
Sobota, 22. junij
Z Juretom sediva na klopci in gledava v telefone. On si cel navdušen dopisuje z Nino. Jaz je ne poznam, ampak bi lahko rekli, da vem dobesedno vse o njej.
Ima dolge, ravne rjave lase in rjave oči. Lahko bi rekli, da je precej divja in skoraj, da magnet za težave. No, je res, da si je v večini primerov sama kriva.
Menda, da je zelo »seksi«, kot to imenuje Jure. Ampak onadva sta samo prijatelja. Taka res dobra. Spoznala sta se v kampu in sta tam ves čas skupaj. Dejansko sta si zelo podobna. Samo po značaju.
Potem, vem, da obožuje karaoke, čeprav ni dobra pevka. Če se popravim, obupna pevka je, zato jo je menda, tako zabavno poslušati. Velikokrat sploh ne pozna besedila in začne samo še nekaj mrmrati in vreščati. Obožuje tudi igro Resnica ali iziv. In, če poslušate Jureta, se za vsakega, ki od nje izbere iziv, slabo konča. Enkrat je moral eden sredi noči skočiti v ledeno reko. Za cel naslednji teden je obležal v postelji.
Lahko bi tudi rekla, da je »ta glavna« v kampu. Vsi jo poznajo, vsi jo poslušajo in poskušajo biti njeni prijatelji. Veliko fantov, hoče tudi z njo hoditi, a se fantov izogiba, kot, da so kuga. Jure je izjema.
»Hej, tudi letos bo z njo šla Sabina!« Jure me dregne in pokaže na Ninino sporočilo. Čez sekundo se spodaj pojavi še fotografija, in predvidevam, da je Sabina. Očitno ni bila slikana na merno, ker bi drugače veliko lepše pozirala.
Ima kratke lase in na nosu okrogla očala. Izgleda mirna in potrpežljiva, pa tudi nekoliko zadržana. Čisto nasprotje Nine! Ni mi jasno, kako sta sploh prijateljici. Ampak očitno je res: nasprotja se privlačijo!
Mogoče hitro delam zaključke, ampak ne zdi se mi podobna Nini.
Jure me ponovno dregne s komolcem in vpraša: »No, kaj misliš?« Gledam v sliko in rečem: »No, saj izgleda prijazna in vse, ampak ne vem, če je zame. Preveč, zadržana izgleda.« »Ah, to imaš pa kar prav. Bova pa še iskala!« Sam pri sebi se nasmehnem in odložim telefon. »Zakaj pa mi sploh hočeš najti punco? Mislim, brez zamere ali kaj, ampak saj imam samo 15.« Zasmeje se in tudi sam odloži telefon na klop. »In kaj, misliš, da je 15 premalo? Saj ti nočem najti ene s katero se boš poročil! Rabiš tudi kaj vaje, no. Daj sprosti se.« Roke je raztegnil nazaj na klopco in nadaljeval: »Poglej, v kampu je veliko potencialnih punc. Katera te bo že hotela. Aja, pa ti je mama dovolila, da greš?« Ups, tukaj pridemo do problema. Ta bo težka. Niti vprašal je še nisem. Ponavadi govorim resnico, ampak iz mene je prišlo samo: »Ja, itak.«
Veselo se nasmehne in mi da petko. »To, stari!« Zavpije. In tukaj se je več ali manj pogovor končal.
2 uri kasneje
Stal sem pred spalnico mojih staršev, da mamo končno vprašam. V načrtu je bilo, da jo tudi prepričam in bil sem pripravljen na karkoli. Cene, prevoz, varstvo… Imel sem tudi razloge zakaj bi moral iti in zakaj si želim. V žepu sem imel še nekaj laži, da jo bom lažje prepričal. Samo par majhnih laži, ki bi jih uporabil v skrajni sili.
Torej, sem globoko vdihnil in potrkal. Ker ni bilo odgovora, sem vstopil. Mama je imela na sredi sobe raztegnjeno likalno desko, tiho pela neke stare popevke in migala v ritmu glasbe. Poleg deske je velika pletena košara z čistimi oblačili.
»Mama! Mama!« Sem zakričal, ampak ona še vedno ni slišala. Nekoliko jezno sem stopil do nje in ji povlekel slušalke z ušes. »Hej,« je napol zavpila, ampak, ko me je opazila nadaljevala z njenim značilnim nežnim glasom: »ti si. Oprosti, da te nisem slišala. Si kaj hotel, ljubček?« Še enkrat sem vdihnil in vprašal: »Bi se lahko pogovorila?« Pokimala je in slušalke položila na predalnik. Usedel sem se na posteljo in ona se je usedla poleg mene.
»No, kaj je? Zveniš zelo resno.« Vem, da se je hotela pošaliti, zato sem se prisiljeno nasmehnil, ampak mame prepoznajo vse. »Je kaj narobe, srček?« Ja, med drugim je narobe, da me še vedno kličeš »srček« in »ljubček«, ampak trenutno ni bil to namen.
»No, dobil sem eno drugo idejo za počitnice.« Globoko sem vdihnil. »Rad bi šel v kamp. In je čez 2 tedna.« Izdihnil sem in bil vesel, da sem to končno povedal.
Vem, da se nekaterim to zdi mala malica, ampak pri mojih starših je to, kot da bi premaknil goro. Moje ideje niso bile nikoli v njunem skrbno načrtovanem načrtu. Po njuno moram biti odličen v šoli in to vsako leto, hoditi z njima na počitnice do 25 leta in se potem preseliti v Ameriko. Vmes moram seveda iti še na medicinsko fakulteto in jo končati, kot najboljši učenec. Nikoli mi sicer tega nista v obraz rekla, ampak tako si to predstavljam.
Sicer nista stroga ali zelo zahtevna. Dejansko je strog samo oče. On hoče, da uspem v šoli, mama pa, da hodim z njo na vse počitnice. V moji glavi to pomeni, da ne smem odrasti. Če se hočem dobiti z prijatelji jima moram to napovedati 2 tedna v naprej, da vidita ali imam kaj in, če bo to škodovalo njunemu načrtu.
Imam sicer tudi brata Nikolo, ki je super, prijazen, zabaven, ampak uporniški. Zato zanj nimata načrta, ker sta nad njim že obupala. Pogosto dobiva slabe ocene, žura celo noč in spi cel dan. Pogosto še pri kosilu ni buden. Sicer se trudi v šoli in hoče tudi sam uspeti, ampak ima prenizke cilje za očeta. Zato je zanju samo še »potrata časa«. Mama ga ima rada in ga spoštuje, oče pa ga večino časa gleda, kot, da je smet.
Mama nato vstane, sede, spet ustane in nazaj sede. Prime se za čelo in nato preveri še mojega. »Mama, v redu sem. Nisem bolan.« Ji razdraženo rečem. Parkrat odpre usta in jih takoj zapre. Izgled, kot, da oponaša ribo.
»Ja, am-am-ampak kako pa to? Kako, da moj ljubi pišek mišek noče več z mano na počitnice?« Zavzdihnem. »Mama, star sem 15 ne pa 10! Počitnice z vama so malo dolgočasne in sramotne.« Na obrazu ji piše, da je razočarana. Nad nama se razvleče neprijetna tišina, ki ji naredim konec. »Saj ne, da nisem nikoli užival, samo zdaj sem že res malo prestar.« Končno je dojela, da gre za res in, da bi bilo pametno, če kaj reče. »Ja, ampak kaj pa vodna igrala in kolesarjenje? V tem si vedno užival. Res ni nobenega drugega kampa? Kakšen drug datum?« Zdaj sem že res razjarjen in tečno ji rečem: »Ne, mama! Hočem iti na tega, ta datum za 3 tedne!« Utihnem in mama tiho smrkne. Mogoče sem bil res prestrog. Nadaljujem z nežnejšim tonom, da ne bi mame še bolj prizadel: »Takrat gre tudi Jure in res bi rad preživel 3 tedne svoboden.« Nisem jo ravno prepričal, zato sem dodal: » Menda imajo tudi astronavtski program in potrebujejo reševalce iz vode. Super priložnost za vajo!« Delovalo je. Nasmehnila se je in videti bolj zadovoljna. »Prav, lahko boš šel. Kasneje mi boš povedal še podrobnosti, ampak imam pogoj.« V mojem glasu se ne čuti več jeze, samo veliko radovednosti: »Kakšen?« Nasmehne se in reče: »Šla bosta skupaj z Nikolo.«
Prav, to ne bi smel biti problem. Brata sem imel rad. In ga še vedno imam, da se razumemmo!