Hej!
Danes je spet še en del! Jutri grem na kamp, zato vam ga tudi predstavim malo hitreje. Definitivno pa upam, da bo tam v redu! Po pravici, sem v kamp šla samo enkrat in še to v 3. razredu. Nekaj stvari se je definitivno spremenilo! Uglavnem, uživajte, komentirajte in mogoče pustite kakšen lajk! Hvala!
***
Nina
Sobota, 29. junij
Sabina je poklicala dvigalo, ampak nikakor ni prišlo. Po vsej verjetnosti se Mark spet ljubčka na vhodu v dvigalo. Ne more tega početi nikjer drugje?! Mogoče v njegovem stanovanju ali vsaj na hodniku?!
Povabi jo domov, pogovarjata se in, ko že namerava oditi se komaj poljubita. Ne zna malo pohiteti? Saj sta skupaj že 3 mesece! To je za njegova razmerja še presenetljivo dolgo.
Končno le pride dvigalo in v njem je ženska. Stara okoli 20 let in vsa živčna. Nekako tudi navdušena, vesela. Takoj pa sem opazila, da je imela razmazano šminko. Kot sem si mislila! Izstopila je in naju na hitro pozdravila ter na pol stekla do izhoda. S Sabino sva skomignili in vstopili. Za sabo sem povlekla še njen kovček.
»Torej, katera oblačila so ti še všeč?« Pomislila je. »Tudi tiste kopalke, ki si mi jih izbrala so zelo lepe, čeprav sem še vedno malo skeptična glede njih.« Včasih mogoče res preveč vsiljujem.
Do najvišjega nadstropja, v katerem je njeno stanovanje je razlagala o oblačilih. Mislim, da je bil to še najin najdaljši pogovor o kopalkah, majicah in hlačah, izven trgovin. Ker v trgovini se pač moraš pogovarjati o oblačilih!
Vstopili sva v njeno stanovanje in videla sem Lariso na drugi strani sobe. Ležala je na kavču in gledala TV. Leno naju je pogledala, zamrmrala »Živijo« in gledala naprej. Ni si bila podobna. Po navadi je vesela, navdušena in energična. Zdaj je izgledala kot moja babi, ki samo leži in se ji skoraj ne da premakniti. Sabino sem presenečeno pogledala, ampak je samo skomignila in rekla: »Ne poznaš je tako dobro kot jaz. Pogosto je taka.« Iz rok mi je vzela kovček in pohitela po stopnicah za vogalom. Še vedno sem bila presenečena, da se za trenutek nisem premaknila. Hitro sem ugotovila, da me čaka na začetku stopnic. Hitro sem se premaknila in pohitela za njo po stopnicah.
Prva je vstopila v sobo in kovček elegantno odložila na tla. Sploh se nisem več čudila nad njeno urejeno in pospravljeno sobo. Nikjer nisem zagledala niti pikice prahu ali oblačilo na tleh. Vedno je tako urejeno. Zleknila sem se na posteljo, a se hitro spet dvignila. Sem sva prišli iz drugih razlogov.
Sabina je že iskala oblačila v omari. Ven je potegnila vsa oblačila, ki sva jih zadnjič nakupili. Iz kovčka je dala ven vsa oblačila in jih počasi začela zlagati. Gledala sem jo in ugotovila, da mi je dolgčas.
Ne bom ji pomagala, ker vem, da ima drugačen sistem in bi ji vse samo pokvarila. Torej sem se odločila, da vklopim glasbo. Pripravila sem zvočnik in naštimala njeno najljubšo pesem. Kmalu je v sobo pritekla še Larisa in sva plesali. Zdaj si je bila že bolj podobna. Vesela, energična, nasmejana in na splošno normalna 4 letnica. Sabina naju je vsake toliko časa pogledala in se zasmejala, ter si mrmrala melodijo. Še naprej je vneto zlagala majice. Poiskala sem mikrofon (ki ne dela več) in pripravila naslednjo pesem.
Ko jo najdem, je ne vklopim takoj. Pogledam Sabino in čez trenutek tišine dvigne glavo. Prijazno jo pogledam in ji namenim nežen nasmešek, ter začnem: »Naslednja pesem je za najbolj prijazno, pametno, mirno in na čitano osebo, ki jo poznam. Ta je zate Sabina.« Preostalo sem govorila svojemu odsevu v ogledalu, čez Sabinino glavo. Ko sem izrekla zadnjo poved pa sem jo gledala globoko v oči.
Stopim do telefona in vklopim. Začne se z začetnimi toni, nato pa začnem peti: »We sign our cards and letters BFF.« V kotu očesa ji zaznam malo solzo. »You've got a million ways to make me laugh.« Zasmeje se in še jaz se ji nasmehnem »You're lookin' out for me, you've got my back. It's so good to have you around. You know the secrets I could never tell. And when I'm quiet you break through my shell. Don't feel the need to do a rebel yell.« Hitro vstane in vzame drugi mikrofon, ki sem ga pustila na postelji. Pomembna informacija: tudi ta ne dela! »Cause you keep my feet on the ground.«
Pred mano začne z svojim angelskim, nedolžnim, milim glasom: »You're a true friend. You're here till the end. You pull me aside. When something ain't right. Talk with me now and into the night. 'Til it's alright again.« Skupaj zapojeva: »You're a true friend.« Zasmejeva se in obe hkrati začneva jokati. Ponavadi nisem čustvena, ampak dajte no! To je bilo čustveno! Objemava se in si jokava v rami. Vrževa se na posteljo in vmes zapojeva še kakšen verz, ki se ga spomniva.
Zapojem še zadnji refren in na koncu naredim baletni obrat. Ponesreči z nogo zadanem v Sabinino omaro in se zvrnem po tleh. Zelo ne elegantno, če mene vprašate. Ko sem se lovila z rokami sem z levo še rahlo oplazila konec postelje in obležala na tleh.
Larisa se najprej zadržuje potem pa praskne v smeh. Poberem se in odšepam do postelje. Stegnem se, da bi jo požgečkala, pa me hitro porine nazaj. Usedla sem se nekoliko preveč na konec postelje in uganite kaj se zgodi! Itak, da padem! Prevrnem se naravnost na hrbet in glava mi ob tla udari takoj za tem. »Av!« Zavpijem. Sabina pride okoli postelje do mene in me zaskrbljeno pogleda. Skloni se in mi dvigne glavo. Vse me boli. Tudi deli telesa, ki se niso tako močno udarili. Potipa me ravno po mestu na glavi, kjer me najbolj boli in izpustim še en glasen: »Av!«. Glavo mi prestrašena takoj spusti na tla. Še enkrat se udarim. Sabina si pokrije usta. Pobožam se po glavi in se začnem smejati. Sabina se mi pridruži do takrat pa okoli pride še Larisa. »Nikoli več ne pridem sem!« zavpijem in si smeje božam glavo. Sabina pogleda Lariso in ji nasmejana reče: »Nič ji ni.« Larisa si oddahne.
Oprostite, ampak ravnokar sem se 3-krat udarila v glavo! Seveda, če sem prav štela.