»Sovražim zajce.« zanergam, ko se zvlečem domov.
»Pa povej česa ti ne sovražiš.« se iz kuhinje oglasi moja sestra, ne ve za mojo službo in roko na srce je niti ne zanima. Ne odgovorim ji in izginem v sobo.
V omari imam skrivni prehod, ki vodi do zbirališča naše mreže. Odkrevsam vanj in si s stenami pomagam loviti ravnotežje. Ost je z vsakim premikom globje v nogi. Sopiham kot lokomotiva in v nogi me peklensko boli. Princ se je s prijatelji potem odpravil naprej, jaz pa sem komaj zadrževala krik.
»Zares sovražim zajce.« sem še enkrat zamrmrala skozi stisnjene zobe.
»No, no, saj bo jutri dovolj časa, da jih vse postre…« izza vogala se je pojavil vilinec z dolgini temnimi lasmi in ostro našpičenimi ušesi, ki sem mu jih grozno zavidala. »Kaj si tokrat počela Relindis?«
»Zajec je kriv.« sem odsekala in odšepala mimo. »Če mi ne nameravaš pomagati izgini, ker nimam namena prenašati samovšečnih bebcev.«
»Hej, obljubim, da ti bom pomagal iztrebiti zajčjo zalego v našem gozdu, samo ne jezi se name.« ob tem sem le zavila z očmi.
»Nikoli ne sklepaj obljube z vilincem.« ga opomnim.
»S tabo že ne.« odvrne in me podpre.

Kmalu prideva do večjega prostora, kjer je velika lesena okrogla miza iz nje pa se dviga 3D izrezljan zemljevid vilinske dežele.
»Relindis?« iz svojega kabineta pomoli glavo vilinka z do pasu dolgini zavozlanimi belimi lasmi. Njena koža je malodane prozorna, oči pa tako svetlo modre, da jih komaj razločiš od beločnic. Njena oprava je prav sivkaste barve in edino kar na njej izstopa je rjav pas za katerim visi daljše bodalo. Izgleda kakor duh, a njen karakter je pravo nasprotje videnemu.
»Hej Sifi!«
»A do nje si pa prijazna al kaj?« se bedasto namršči vilinec, ki me je pospremil.
»Utihni Ilian.« mu zabrusim. »Sifi, bi lahko poklicala Leono? Znala bi poskrbeti za mojo nogo.«
»Prav, takoj sem nazaj.«

Zagrizem v kos blaga namesto, da bi na vse grlo zakričala. Leona, starejša vilinka s sivimi lasmi, ki mi je kot mama, svoj nož potisne v mojo nogo. Ost tiči precej globoko in ima majcene zareze, ki preprečujejo, da bi jo z lahkoto izpulil. Leona si zato pomaga z nožem. Končno ji uspe potegniti kos srebra ven, nato pa rano očisti in zašije.
»Zdaj pa boš vse lepo razložila.«
Na kratko jim povem svojo različico zgodbe, ki ne vključuje princa. Morda so to moji sodelavci ali somorilci ali karkoli, ne zaupam jim povsem. V vilinskem svetu nikomur ne zaupam. Po moji krvi se namreč pretaka človeška kri mojega očeta, zaradi katere imam navadno bež polt in manj našpičena ušesa. Po mami sem na srečo podedovala svetlikajoče črno vijolične oči in lase, ter vilinska čutila.
»Ola! Uganite kaj! Dobili smo novo naročilo.« v prostor urno priskaklja Pasily in njena kopita zvonko udarjajo ob tla. Ko nas zagleda se čudno namršči, a to ne pokvari njenega razpoloženja.
»In? Je dobro?« vpraša Sifi.
»Še kar. Relindis, tebe bom poslala. Jutri zvečer na paradi.«
»Prav, kdo pa je žrtev?«
»Manjše postave, kratki temnorjavi lasje, eno uho nima mečice. Pomagali ga bomo poiskati.«