*b*I. Poglavje*b*


EVELYN

S prsti sem zdrsela po starodavnih runah, vklesanih v zid. Vedela sem, kaj piše. Že tolikokrat sem šla tu mimo, že tolikokrat to prebrala, da sem vedela. A težava ni bila v tem. Nisem razumela besed. Znala sem jih prevesti v jezik ljudi, a so bile napisane preveč metaforično, da bi lahko razumela njihov dobesedni pomen. To sem se trudila razvozlati že… Kaj pa vem. Morda nekaj let? Dni? Ur? Mogoče sekund? Kakor vem, sem to iskala, odkar sem pristala tu. In, kdaj je bilo to, tega tudi nisem vedela. Čas tu je tekel drugače kot je tekel tam zgoraj, pri ljudeh. Podzemlje je bilo že od vsega začetka drugače.


NICK

Veselo sem preskočil stol in stekel po stopnicah navzgor. Na tla sem zbil eno od nič hudega slutečih deklet iz prvega letnika.
»Hej!« je zarenčala, ko sva se pobrala, in me agresivno pogledala. Zarežal sem se ji in jo zapeljivo pogledal.
»Oprosti.« Spet sem se zarežal in ji pomežiknil. Zavila je z očmi.
»Kreten,« je zamrmrala in se obrnila nazaj k svoji omarici. Potem je vame priletela še ena oseba, ki sem je bil za spremembo zares vesel.
»Zamudila bova!« Lars me je porinil naprej po hodniku.
»Vem.«
Stekla sva do učilnice zmajeuka (bolj bi lahko rekli, da sva prišla v hlev za zmaje). In uganite, kaj. Uspelo nama je. Nisva zamudila. Prišla sva tik preden je učiteljica vstopila v razred-hlev. Hitro sem stekel k svoji zmajevki Pearl. Lars je pobožal Moria, svojega sivega zmaja.
*i*»Hej, punca. Te še lepo hranijo?«*i* sem jo vprašal v mislih in jo pobožal po smrčku.
*i*»Kje si se obiral? Že cel dan čakam,«*i* je odvrnila. *i*»In, ja. Tosti stražatji nosijo dobro meso.«*i* Začela se je sliniti. Potem me je polizala.
»Pearl! Nehaj!« sem ji rekel na glas. Potem sem se zasmejal. Pogladil sem njene bež-rožnate svetleče luske. Ni bila ravno zmajevka, ki bi jo hotel fant, a mene barva ni motila. Pearline luske so bile še ponoči veličastne.

Kot vsi ostali svojim zmajem, sem Pearl na hrbet namestil sedlo. Nejevoljno je zastokala in rahlo razširila krila. Pobožal sem jo pod brado. Zaprla je oči in zapredla (kakor zmaj sploh lahko zaprede).
*i*»Boš povabil Clare na božični ples?«*i* je vprašala, ko sem zlezel nanjo. Skomignil sem.
*i*»Kaj pa vem.«*i* Poravnal sem sedlo.
*i*»Nima smisla, da bi se bal zavrnitve, če ti vseeno lahko reče ja.«*i* Pearl je glavo obrnila tako, da me je videla.
»Dobro, dobro! Vidim, da ste vsi na svojih zmajih! V lepi vrsti pojdite ven! Takrat vam dam nadaljna navodila! Gremo, gremo! Lepa vrsta!« nas je nagnala profesorica Lawrence.
»Pridi, Pearl.« Potrepljal sem jo po vratu in za ostalimi sva se odpravila ven.


EVELYN

Okrogla soba v kateri sem stala, že odkar sem padla sem, je bila gromozanska. Razsvetljevale so jo bakle, ki očitno niso nikoli ugasnile. Iz nje je vodilo šest predorov. Preizkusila sem vse, a sem se večinoma vrnila nazaj sem. Zdelo se je, da podzemlje ni hotelo, da pobegnem. Nič od tega v resnici ni imelo smisla. Še najmanj pa rune. Napisane so bila v starodavnem jeziku, ki sem ga razumela. A večkrat ko sem jih prebrala, manj smisla so imele.

Po nekaj dneh – urah? Sekundah? Letih? – sem izgubila občutek za čas. Tu spodaj nisem videla, kdaj je sonce vzšlo in kdaj zašlo. Moja ročna ura je takoj odpovedala, očitno je bil podzemski čas prezahteven za ure s površja. Že večkrat sem poskušala izračunati, koliko časa sem bila tu. Ampak na kakšni podlagi? S čim naj bi sploh računala? Tako sem obupala in še naprej tavala po rovih. Nekajkrat sem s svojo močjo telekineze skušala dvigniti ali premakniti stene, a ni bilo tako enostavno. Poskušala sem najti še kako živo bitje v bližini, a se je zdelo, da je vse narejeno iz kamna skozi katerega moje misli niso zmogle. Bila sem povsem izolirana od sveta.

~

hehe, nova zgodba. sam povem, da Evelyn ubistvu ni ena izmed glavnih junakov, sam pač v temu delu je zravn ker so te dogodki v podzemlju pomembni.
bye moji cukrčki
lysm
loly