Ryn je nekaj časa po tem, ko se je dokončno zbudila iz kome, v katero jo je spravil dekletov ogenj, nihala med stanji zavesti, ampak po kakšnem tednu se je to nehalo. Prisilila se je, da je ostajala budna še dolgo v noč, ne da bi vedela, zakaj. Mogoče je preprosto hotela nadoknaditi tisti čas, ki ga je preživela napol mrtva, o drugi možnosti pa niti razmišljati ni hotela. Ni je bilo strah. Ni je smelo biti. Leta urjenja so jo naučila, da se ni bala ničesar. Res pa je bilo, da še nikoli ni zapustila območja Ayanov. Poznala ga je do potankosti, zaradi česar ni bilo več ničesar, česar bi se lahko bala. Zunaj… Zunanjega sveta ni poznala. V Ayeli je na svet zunaj njenih sten niso nikoli pripravili. Verjeli so, da če um preprečuje strahu, da bi mu ta prišel do živega, se nikoli ne bodo bali. Ayanski bojevniki tega nikoli niso zanikali, ampak Ryn je zdaj zdaj začela verjeti, da so se tudi oni bali. Vendar Ryn se ni bala dekleta, ki jo je ugrabilo. Bala se je poti in njenega konca. Dekletu je verjela, ko je rekla, da ni želela ubiti njenih sester in verjela je, da tudi nje ne želi ubiti. Preprosto… Dekle ej to moralo storiti. Bilo prisiljeno ubogati tuje ukaze in se ne upirati ubijanju in mučenju. Pogumna je bila. Ne tako kot Ryn. To dekle je videlo svet in ga izkusilo v njegovi najhujši luči, medtem, ko je Ryn uživala v slavi v Ayeli kot najboljša Ayyanska bojevnica. Nikoli se ni zares borila in to je tudi ni motilo. Do zdaj. Prvič je izkusila kako je, ko te nekdo prezira. Seveda so Ryn že prezirali, veliko Ayanom je šla na živce zaradi svoje napihnjenosti, ki jo je povzročala zlagana slava, vendar to dekle jo je preziralo v pravem pomenu besede. Ryn bi lahko stavila, da je vedela za vse: šopirjenje po Ayeli, mišljenje, da je nekaj več od drugih le zaradi naziva, ki si ga je nadela sama. Ryn je bilo nenadoma žal za vse to. Še nikoli ji ni bilo.
V bistvu še nikoli prej ni imela razloga, da bi ji bilo.
"Kaj piše na tvoji tetovaži?"
Dekle se je presenečeno obrnilo k Ryn. Ta ni vedela, kaj je bilo tako presenetljivega. Da je ni prebrala že prej? Da je ni znala prebrati? Da jo je sploh vprašala? Tega zadnjega še sama ni vedela. Dekle se je kratko nasmehnilo, kot bi ji bralo misli.
"Sem mislila, da znaš stare jezike."
Stari jeziki je bilo skupno poimenovanje za staro Ayanščino, Awanščino in Axanščino. Ryn se je namrščila. Kako je dekle vedelo, da jih je znala? Večina starih spisov je bila napisana v starih jezikih, ki ga je imel vsak klan Asellov, zaradi česar je bilo priročno, da si jih znal, čeprav jih večina ni. Rynina mama je vedela, kako zelo Ryn rada bere, zato se je ta na materino željo naučila stare Ayanščino in Axanščino. Sicer se poskušala tudi Awanščino, vendar je bilo zanjo prezapletena. Črke so ji plesale pred očmi in ni jih znala postaviti v pravi vrstni res, saj sploh ni vedela, kakšen je. Sumila je, da so Awani svoj jezik tako zelo zakomplicirali prav zato, ker so se bali, da bodo njihove svete spise brali Ayani, njihovi sovražniki. Ni jim zamerila. V teh spisih je bilo napisano vse o orožju, bojni taktiki in postavitvi legij, ki so jih Awani uporabljali še danes. Če bi se Ayani naučili te spise prebrati, bi jih zlahka premagali. Awani pa so bili prepametni, zato so se naučili pisati tako, da se je Ayanski um pri branju njihovih črk zmedel. Ayani so jih posnemali, vendar je bila njihova stara pisava kljub vsemu prelahko berljiva za Awane.
Ryn ni vedela, zakaj bi Ayreani pisali v katerem od teh jezikov, vendar se je vseeno osredotočila in v nenavadnih črkah na dekletovem obrazu, vratu in rokah prepoznala staro Axanščino.
Aara Kerosery, Ayreana najvišjega rodu, je bila zaprisežena dosmrtni zvestobi loreen kot bojevnica temnega ognja.
"Dosmrtni," je tiho ponovila Ryn. Nikoli se ne bo rešila tega, kar počne. Do smrti, ki bo v najslabšem primeru šele čez okoli pet tisoč let, bo morala ubijati družine, lomiti srca in v ognju sežgati vse, ki se ne bodo strinjali z njo. Aara se je Ryn prvič zasmilila. Dekle je seveda mislilo, da se ji je že, ko je izvedela, kdo je, vendar se ji ni. Takrat so ji Ayreani zveneli kot Ayani, Awani ali Axani. Čisto navadni Aselli. Takrat ni vedela za vsa tiranstva, o katerih se ji je posvetilo kasneje. Zares se ji je zasmilila šele zdaj, ko je videla, v čem bo Aara morala živeti do konca življenja.
Vendar ni opazila, kako se je v Ryninih očeh pojavila žalost. Samo prikimala je in si malo odmaknila lase, kot bi želela, da Ryn bere naprej.
Nekdo, ki se mora skrivati za svobodo in se klanjati Tisti, Ki Ji Je Usojeno Živeti.
"Preostanek je v stari Ayreanščini," je rekla Aara in si s črnimi lasmi spet zakrila vrat in ramena. "Ampak večinoma govori o zvestobi Njej."
Ryn ni ušlo, s kakšnim prezirom je izrekla te besede. "Tisti, Ki Ji Je Usojeno Živeti?"
Aara je prikimala in ubesedila Rynine naslednje misli: "Menda je nekakšna kraljica. In tisti del o tem, da se moramo skrivati za svodobo?" Prhnila je. "Navadne laže. Med mani živijo mnoge cenjene rodbine in ena izmed njih ima sposobnost spreminjanja videza. Lahko se spremenijo v Ayane, Awane ali Axane in živijo med njimi. Oziroma vohunija. Vse so že imele Obred: Leea, Keyla in Cera in zato morajo ubogati loreen, ki jih pošilja na vohunske misije med druge klane. Ostali pa se prav tako nismo primorani skrivati zato, da se drugi ne brigajo za nas. Nekoč sem šla med Awane in nihče ni nič posumil, pa čeprav imam črne lase. Ampak loreen rada pretirava."
Ryn je ugotovila, da se je Aara najbolj razgovorila odkar sta na poti. Očitno je to pomislila tudi ona, saj se je spet posvetila ognju in se obrnila stran od Ryninega presenečenega obraza. S tem je bilo pogovora očitno konec. Ampak Ryn je zanimalo še nekaj.
"Zakaj si mi to pokazala?"
Aara se je spet obrnila k njej, očitno je njeno vprašanje ni presenetilo. V sivih očeh se je zrcalilo nekaj podobnega olajšanju, nekaj, za kar se je zdelo, da Aara čuti prvič, vsaj glede na kamnit izraz na njenem obrazu. Kljub temu, da je vedela, da bo Ryn to vprašala, ni imela pripravljenega odgovora.
"Ker se zdiš vredna zaupanja."
To je bilo to. Aara nič od tega ni povedala nikomur drugemu kot njej, pa čeprav se poznata komaj nekaj tednov. Ker se zdiš vredna zaupanja. Tudi, če tega ne bi poudarila, Ryn ne bi o tem, kar sta govorili, povedala nikomur drugemu. Zaupanje je bil temelj vseh njenih poznanstev, ki pa jih ni bilo veliko. Čeprav je imela Ryn rada pozornost in slavo, je vse zadržala zase. Predvsem zato, ker ni imela nikogar razen Vyre, ki bi mu lahko to povedala.
In zdaj še nje nima več.
Nenadoma jo je popadla jeza. To dekle pred njo ji je ubilo edino osebo na svetu, ki ji je bilo vsaj malo mar zanjo. Ubilo je edino osebo, ki ji je zaupala in s katero je lahko delila čisto vse. Ki ji je lahko povedala o svojih težavah in se je lahko pred njo zjokala, pa je ni obsojala. Šele zdaj je zares ugotovila, da Vyre ni več. Da je ne bo nikoli več videla, slišala njenega smeha, gledala v njene smejoče turkizne oči in letela z njo na Yall. Ni je več brigalo, kam je šla zmajevka. Središče njenega sveta je bilo zdaj samo črnolaso dekle pred njo. In ko se je obrnilo k njej, ji pogledalo v oči, je Ryn izbruhnila.
Ni vedela, kaj ji je kričala v obraz. Ničesar več ni vedela. Ni vedela, ali so jo besede prizadele, niti ni vedela, o čem je kričala. O Vyri? Tysi? Samo kričala je in se šele po dolgem času zavedla, da joka. Pred njo. Morilko. Solz si ni mogla obrisati, niti si jih ni hotela. Naj to dekle vidi, kaj dela ljudem. Kaj dela, ko uboga ukaze človeka, ki sodi samo še v pekel.
Ves čas njenega izbruha je Aara samo sedela pred ognjem, ki ji je odseval v očeh, in jo gledala. Nič na njej ni kazalo, da je razkurjena. Samo sedela je tam. Nič ni naredila. To je Ryn razjezilo tako zelo, da se ji je zameglilo pred očmi. "Kako lahko samo sediš tukaj?! Kako lahko sploh še živiš, ko pa si sama vzela toliko življenj?! Spusti me! Sputi me! SPUSTI ME!" Rynino kričanje se je spremenilo v rjovenje. Jokala je vse močneje in njenih naslednjih besed ni razumela niti sama. Ni vedela, kdaj je utihnila in jo je tiho hlipanje uspavalo.
--
"Še ena noč."
Ryn ni vedela, kje je. Ali sanja? Je to spet eno njenih videnj? Mislila je, da so se nehala. Začela so se pred sto leti, na neko nevihtno noč, ko so strele udarjale v vsako drevo, ki je raslo previsoko. Ryn ni bilo strah, vse dokler ni zaspala. Takrat se je začelo.
Bila je sama sredi neskončne beline, ki ji ni bilo videti konca. Sredi nje je stala v belo oblečena Vyra in se ji smehljala. Takrat jo je opozorila na areno za zmaje, ki ji je grozilo, da se bo podrla zaradi strel. Ryn ni vedela, ali je to res ali ne, ampak ko je Vyra čez minuto privihrala v njeno sobo, ji je povedala. Zraven je jokala, pa še sama ni vedela, zakaj. Ampak Vyra ji je zagotovila, da ni bila zares v njenem videnju, čeprav so njene oči govorile drugače. V njih je Ryn lahko zelo razločno videla laž. To jo je presenetilo še bolj od samega videnja. Vyra ni nikoli lagala. Vyra je vedno govorila po resnici. Tisto je bila njena prva in edina laž, ki je Ryn tako prestrašila, da ji nikoli več ni povedala za nobeno videnje. Vedno je sama poskrbela, da se ni uresničilo, pa čeprav se je zdelo, da je bila Vyra na kraju videnja vedno pred njo. Zdaj ne bo mogla biti nikoli več.
"Še ena noč."
Vyra je bila spet pred njo. V svileno beli obleki, ki je segala do tal, je izgledala kot angel, samo brez kril. Ryn ni hotela verjeti, da je prava. Da je živa. Ni si hotela dati upanja.
"Še ena noč."
"Kaj to pomeni?" je Ryn zaklicala v belino, čeprav je vedela, da ji Vyra ne bo odgovorila. Lahko je samo prikimavala, odkimavala in ponavljala prerokbo - še ena noč.
Vyra jo je žalostno pogledala. "Še ena noč."
Ta pogled. Imela ga je, preden je umrla. Kako bi ga lahko pozabila.
"Ali to pomeni, da imam še eno noč življenja?" Ryn se je glas zatresel, ko jo je Vyra pogledala še bolj žalostno.
In prikimala.
"Je ta noč danes?"
Vyrina podoba je že bledela, ko je Ryn ujela žalosten nasmeh in premik glave gor in dol.
--
Ni se mogla premikati. Obsidianske verige so že tako zavirale njeno gibanje, vendar po vsakem videnju je Ryn postala tako šibka, da tudi po več ur ni mogla vstati iz postelje. In ravno zdaj si tega ni mogla privoščiti. Kaj, če ima Vyra prav? Do sedaj je vedno imela, ni bilo enega videnja, ko bi se zmotila. Danes je njena zadnja noč. Ryn se je zazrla v daljavo, v gore, obsijane z mesečino, ki je metala dolge sence v dolino pod njimi. Sonce je že zdavnaj zašlo, zdaj pa je bilo nebo posuto z stotinami zvezd. Vyra jo je že zdavnaj naučila, da najsvetlejše štiri zvezde kažejo proti štirim kraljestvom: Narrowu, Maelwu, Nyxu in Azarelli. Ena izmed teh zvezd je bila točno nad njo, svetla kot še nikoli doslej. Spraševala se je, ali celo vesolje ve, da bo danes umrla. Zvezdni utrinki so kot dež padali proti zemlji, kot bi nebo jokalo. Ko bi vsaj lahko ta prizor shranila za vse večne čase.
Nenadoma pa je na rami začutila tujo roko. Mogoče, če bi bila pri močeh, bi se poskusila upirati, tako pa je samo ležala na mrzlih tleh, dokler ni zaslišala rezkega Aarinega glasu: "V jamo. Takoj."
Ryn je začutila, da se ji je nekaj odvalilo od telesa in nenadoma se je počutila svobodno. Ne priklenjeno pri tleh, temveč pri vetru. Šele zdaj se je zavedla, kakšen vpliv je imel obsidian nanjo. Obsidian… Pogledala je črne verige na kamenju. Aara jih je stopila.
"Si gluha? Če ne želiš umreti, se spokaj v jamo," je rekla jezno, skoraj prestrašeno. Ryn, še vedno na tleh, pa jo je samo gledala. Ni mogla vstati, kljub teži, ki se ji je odvalila na tla. Videnje ji je pobralo preveč moči. Ampak… Nekaj na Aari ji je govorilo, da je bolje, da se potrudi in vstane. Nekaj je bilo narobe. Še ena noč. Ryn je šele zdaj uvidela. To je bilo to. Tukaj se njena pot konča. Zdaj bo umrla. Prerokbi smrti se ne da izogniti, pa čeprav je bila Ryn prva, ki je videla ozvezdje Smrti in je bila še živa.
Aara ji je še nekaj rekla, vendar Ryn ni vedela, kaj. V glavi ji je bučalo, vendar je kljub temu v Aarinih besedah zaznala velik in očiten strah. Jo je res skrbelo zanjo? Je samo potrebovala, da preživi, da je njena loreen ne bi pokončala? Kljub vsemu naporu in ognju v njenih usahlih mišicah se je premaknila in se splazila do ognja. Ni se spraševala, kaj se dogaja, saj je vedela. Danes bo umrla, ne glede na to, kaj se zgodi. Ne glede na to, ali se skrije ali ne. Lahko pade z gore in preživi, pa jo bo smrt vseeno našla.
In kmalu je ugotovila, kaj smrt je.
Pred Aaro je skočilo bitje, za katero Ryn ni mogla ugotoviti, ali je živo ali ne. Ni imelo telesa. Tisto, kar bi telo lahko bilo, je bila tema, ki se je vrtinčila v močnem vetru, ki je nastal takoj, ko se je bitje pojavilo. Ni imelo obraza. Visoko je bilo toliko kot Aara in Ryn skupaj, kar ga je delalo še toliko bolj zastrašujočega. Ko se je pojavil, je bilo, kot bi ves zvok ugasnil. Ptice so nehale peti. Reka, ki se jo je prej medlo slišalo, je zdaj utihnila. Ogenj je nehal prasketati. Bilo je, kot bi zrak postal težji, kot na vroč poletni dan. Vendar bil je hladen.
Bitje je nenadoma premaknilo črnino, ki bi bila lahko roka, in se dotaknilo Aarinega levega senca. Tih za tem se je bitje razblinilo v nič, smrtno tišino pa je presekal Aarin krik.
V bistvu še nikoli prej ni imela razloga, da bi ji bilo.
"Kaj piše na tvoji tetovaži?"
Dekle se je presenečeno obrnilo k Ryn. Ta ni vedela, kaj je bilo tako presenetljivega. Da je ni prebrala že prej? Da je ni znala prebrati? Da jo je sploh vprašala? Tega zadnjega še sama ni vedela. Dekle se je kratko nasmehnilo, kot bi ji bralo misli.
"Sem mislila, da znaš stare jezike."
Stari jeziki je bilo skupno poimenovanje za staro Ayanščino, Awanščino in Axanščino. Ryn se je namrščila. Kako je dekle vedelo, da jih je znala? Večina starih spisov je bila napisana v starih jezikih, ki ga je imel vsak klan Asellov, zaradi česar je bilo priročno, da si jih znal, čeprav jih večina ni. Rynina mama je vedela, kako zelo Ryn rada bere, zato se je ta na materino željo naučila stare Ayanščino in Axanščino. Sicer se poskušala tudi Awanščino, vendar je bilo zanjo prezapletena. Črke so ji plesale pred očmi in ni jih znala postaviti v pravi vrstni res, saj sploh ni vedela, kakšen je. Sumila je, da so Awani svoj jezik tako zelo zakomplicirali prav zato, ker so se bali, da bodo njihove svete spise brali Ayani, njihovi sovražniki. Ni jim zamerila. V teh spisih je bilo napisano vse o orožju, bojni taktiki in postavitvi legij, ki so jih Awani uporabljali še danes. Če bi se Ayani naučili te spise prebrati, bi jih zlahka premagali. Awani pa so bili prepametni, zato so se naučili pisati tako, da se je Ayanski um pri branju njihovih črk zmedel. Ayani so jih posnemali, vendar je bila njihova stara pisava kljub vsemu prelahko berljiva za Awane.
Ryn ni vedela, zakaj bi Ayreani pisali v katerem od teh jezikov, vendar se je vseeno osredotočila in v nenavadnih črkah na dekletovem obrazu, vratu in rokah prepoznala staro Axanščino.
Aara Kerosery, Ayreana najvišjega rodu, je bila zaprisežena dosmrtni zvestobi loreen kot bojevnica temnega ognja.
"Dosmrtni," je tiho ponovila Ryn. Nikoli se ne bo rešila tega, kar počne. Do smrti, ki bo v najslabšem primeru šele čez okoli pet tisoč let, bo morala ubijati družine, lomiti srca in v ognju sežgati vse, ki se ne bodo strinjali z njo. Aara se je Ryn prvič zasmilila. Dekle je seveda mislilo, da se ji je že, ko je izvedela, kdo je, vendar se ji ni. Takrat so ji Ayreani zveneli kot Ayani, Awani ali Axani. Čisto navadni Aselli. Takrat ni vedela za vsa tiranstva, o katerih se ji je posvetilo kasneje. Zares se ji je zasmilila šele zdaj, ko je videla, v čem bo Aara morala živeti do konca življenja.
Vendar ni opazila, kako se je v Ryninih očeh pojavila žalost. Samo prikimala je in si malo odmaknila lase, kot bi želela, da Ryn bere naprej.
Nekdo, ki se mora skrivati za svobodo in se klanjati Tisti, Ki Ji Je Usojeno Živeti.
"Preostanek je v stari Ayreanščini," je rekla Aara in si s črnimi lasmi spet zakrila vrat in ramena. "Ampak večinoma govori o zvestobi Njej."
Ryn ni ušlo, s kakšnim prezirom je izrekla te besede. "Tisti, Ki Ji Je Usojeno Živeti?"
Aara je prikimala in ubesedila Rynine naslednje misli: "Menda je nekakšna kraljica. In tisti del o tem, da se moramo skrivati za svodobo?" Prhnila je. "Navadne laže. Med mani živijo mnoge cenjene rodbine in ena izmed njih ima sposobnost spreminjanja videza. Lahko se spremenijo v Ayane, Awane ali Axane in živijo med njimi. Oziroma vohunija. Vse so že imele Obred: Leea, Keyla in Cera in zato morajo ubogati loreen, ki jih pošilja na vohunske misije med druge klane. Ostali pa se prav tako nismo primorani skrivati zato, da se drugi ne brigajo za nas. Nekoč sem šla med Awane in nihče ni nič posumil, pa čeprav imam črne lase. Ampak loreen rada pretirava."
Ryn je ugotovila, da se je Aara najbolj razgovorila odkar sta na poti. Očitno je to pomislila tudi ona, saj se je spet posvetila ognju in se obrnila stran od Ryninega presenečenega obraza. S tem je bilo pogovora očitno konec. Ampak Ryn je zanimalo še nekaj.
"Zakaj si mi to pokazala?"
Aara se je spet obrnila k njej, očitno je njeno vprašanje ni presenetilo. V sivih očeh se je zrcalilo nekaj podobnega olajšanju, nekaj, za kar se je zdelo, da Aara čuti prvič, vsaj glede na kamnit izraz na njenem obrazu. Kljub temu, da je vedela, da bo Ryn to vprašala, ni imela pripravljenega odgovora.
"Ker se zdiš vredna zaupanja."
To je bilo to. Aara nič od tega ni povedala nikomur drugemu kot njej, pa čeprav se poznata komaj nekaj tednov. Ker se zdiš vredna zaupanja. Tudi, če tega ne bi poudarila, Ryn ne bi o tem, kar sta govorili, povedala nikomur drugemu. Zaupanje je bil temelj vseh njenih poznanstev, ki pa jih ni bilo veliko. Čeprav je imela Ryn rada pozornost in slavo, je vse zadržala zase. Predvsem zato, ker ni imela nikogar razen Vyre, ki bi mu lahko to povedala.
In zdaj še nje nima več.
Nenadoma jo je popadla jeza. To dekle pred njo ji je ubilo edino osebo na svetu, ki ji je bilo vsaj malo mar zanjo. Ubilo je edino osebo, ki ji je zaupala in s katero je lahko delila čisto vse. Ki ji je lahko povedala o svojih težavah in se je lahko pred njo zjokala, pa je ni obsojala. Šele zdaj je zares ugotovila, da Vyre ni več. Da je ne bo nikoli več videla, slišala njenega smeha, gledala v njene smejoče turkizne oči in letela z njo na Yall. Ni je več brigalo, kam je šla zmajevka. Središče njenega sveta je bilo zdaj samo črnolaso dekle pred njo. In ko se je obrnilo k njej, ji pogledalo v oči, je Ryn izbruhnila.
Ni vedela, kaj ji je kričala v obraz. Ničesar več ni vedela. Ni vedela, ali so jo besede prizadele, niti ni vedela, o čem je kričala. O Vyri? Tysi? Samo kričala je in se šele po dolgem času zavedla, da joka. Pred njo. Morilko. Solz si ni mogla obrisati, niti si jih ni hotela. Naj to dekle vidi, kaj dela ljudem. Kaj dela, ko uboga ukaze človeka, ki sodi samo še v pekel.
Ves čas njenega izbruha je Aara samo sedela pred ognjem, ki ji je odseval v očeh, in jo gledala. Nič na njej ni kazalo, da je razkurjena. Samo sedela je tam. Nič ni naredila. To je Ryn razjezilo tako zelo, da se ji je zameglilo pred očmi. "Kako lahko samo sediš tukaj?! Kako lahko sploh še živiš, ko pa si sama vzela toliko življenj?! Spusti me! Sputi me! SPUSTI ME!" Rynino kričanje se je spremenilo v rjovenje. Jokala je vse močneje in njenih naslednjih besed ni razumela niti sama. Ni vedela, kdaj je utihnila in jo je tiho hlipanje uspavalo.
--
"Še ena noč."
Ryn ni vedela, kje je. Ali sanja? Je to spet eno njenih videnj? Mislila je, da so se nehala. Začela so se pred sto leti, na neko nevihtno noč, ko so strele udarjale v vsako drevo, ki je raslo previsoko. Ryn ni bilo strah, vse dokler ni zaspala. Takrat se je začelo.
Bila je sama sredi neskončne beline, ki ji ni bilo videti konca. Sredi nje je stala v belo oblečena Vyra in se ji smehljala. Takrat jo je opozorila na areno za zmaje, ki ji je grozilo, da se bo podrla zaradi strel. Ryn ni vedela, ali je to res ali ne, ampak ko je Vyra čez minuto privihrala v njeno sobo, ji je povedala. Zraven je jokala, pa še sama ni vedela, zakaj. Ampak Vyra ji je zagotovila, da ni bila zares v njenem videnju, čeprav so njene oči govorile drugače. V njih je Ryn lahko zelo razločno videla laž. To jo je presenetilo še bolj od samega videnja. Vyra ni nikoli lagala. Vyra je vedno govorila po resnici. Tisto je bila njena prva in edina laž, ki je Ryn tako prestrašila, da ji nikoli več ni povedala za nobeno videnje. Vedno je sama poskrbela, da se ni uresničilo, pa čeprav se je zdelo, da je bila Vyra na kraju videnja vedno pred njo. Zdaj ne bo mogla biti nikoli več.
"Še ena noč."
Vyra je bila spet pred njo. V svileno beli obleki, ki je segala do tal, je izgledala kot angel, samo brez kril. Ryn ni hotela verjeti, da je prava. Da je živa. Ni si hotela dati upanja.
"Še ena noč."
"Kaj to pomeni?" je Ryn zaklicala v belino, čeprav je vedela, da ji Vyra ne bo odgovorila. Lahko je samo prikimavala, odkimavala in ponavljala prerokbo - še ena noč.
Vyra jo je žalostno pogledala. "Še ena noč."
Ta pogled. Imela ga je, preden je umrla. Kako bi ga lahko pozabila.
"Ali to pomeni, da imam še eno noč življenja?" Ryn se je glas zatresel, ko jo je Vyra pogledala še bolj žalostno.
In prikimala.
"Je ta noč danes?"
Vyrina podoba je že bledela, ko je Ryn ujela žalosten nasmeh in premik glave gor in dol.
--
Ni se mogla premikati. Obsidianske verige so že tako zavirale njeno gibanje, vendar po vsakem videnju je Ryn postala tako šibka, da tudi po več ur ni mogla vstati iz postelje. In ravno zdaj si tega ni mogla privoščiti. Kaj, če ima Vyra prav? Do sedaj je vedno imela, ni bilo enega videnja, ko bi se zmotila. Danes je njena zadnja noč. Ryn se je zazrla v daljavo, v gore, obsijane z mesečino, ki je metala dolge sence v dolino pod njimi. Sonce je že zdavnaj zašlo, zdaj pa je bilo nebo posuto z stotinami zvezd. Vyra jo je že zdavnaj naučila, da najsvetlejše štiri zvezde kažejo proti štirim kraljestvom: Narrowu, Maelwu, Nyxu in Azarelli. Ena izmed teh zvezd je bila točno nad njo, svetla kot še nikoli doslej. Spraševala se je, ali celo vesolje ve, da bo danes umrla. Zvezdni utrinki so kot dež padali proti zemlji, kot bi nebo jokalo. Ko bi vsaj lahko ta prizor shranila za vse večne čase.
Nenadoma pa je na rami začutila tujo roko. Mogoče, če bi bila pri močeh, bi se poskusila upirati, tako pa je samo ležala na mrzlih tleh, dokler ni zaslišala rezkega Aarinega glasu: "V jamo. Takoj."
Ryn je začutila, da se ji je nekaj odvalilo od telesa in nenadoma se je počutila svobodno. Ne priklenjeno pri tleh, temveč pri vetru. Šele zdaj se je zavedla, kakšen vpliv je imel obsidian nanjo. Obsidian… Pogledala je črne verige na kamenju. Aara jih je stopila.
"Si gluha? Če ne želiš umreti, se spokaj v jamo," je rekla jezno, skoraj prestrašeno. Ryn, še vedno na tleh, pa jo je samo gledala. Ni mogla vstati, kljub teži, ki se ji je odvalila na tla. Videnje ji je pobralo preveč moči. Ampak… Nekaj na Aari ji je govorilo, da je bolje, da se potrudi in vstane. Nekaj je bilo narobe. Še ena noč. Ryn je šele zdaj uvidela. To je bilo to. Tukaj se njena pot konča. Zdaj bo umrla. Prerokbi smrti se ne da izogniti, pa čeprav je bila Ryn prva, ki je videla ozvezdje Smrti in je bila še živa.
Aara ji je še nekaj rekla, vendar Ryn ni vedela, kaj. V glavi ji je bučalo, vendar je kljub temu v Aarinih besedah zaznala velik in očiten strah. Jo je res skrbelo zanjo? Je samo potrebovala, da preživi, da je njena loreen ne bi pokončala? Kljub vsemu naporu in ognju v njenih usahlih mišicah se je premaknila in se splazila do ognja. Ni se spraševala, kaj se dogaja, saj je vedela. Danes bo umrla, ne glede na to, kaj se zgodi. Ne glede na to, ali se skrije ali ne. Lahko pade z gore in preživi, pa jo bo smrt vseeno našla.
In kmalu je ugotovila, kaj smrt je.
Pred Aaro je skočilo bitje, za katero Ryn ni mogla ugotoviti, ali je živo ali ne. Ni imelo telesa. Tisto, kar bi telo lahko bilo, je bila tema, ki se je vrtinčila v močnem vetru, ki je nastal takoj, ko se je bitje pojavilo. Ni imelo obraza. Visoko je bilo toliko kot Aara in Ryn skupaj, kar ga je delalo še toliko bolj zastrašujočega. Ko se je pojavil, je bilo, kot bi ves zvok ugasnil. Ptice so nehale peti. Reka, ki se jo je prej medlo slišalo, je zdaj utihnila. Ogenj je nehal prasketati. Bilo je, kot bi zrak postal težji, kot na vroč poletni dan. Vendar bil je hladen.
Bitje je nenadoma premaknilo črnino, ki bi bila lahko roka, in se dotaknilo Aarinega levega senca. Tih za tem se je bitje razblinilo v nič, smrtno tišino pa je presekal Aarin krik.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow! TO SEM ČAKALA!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Noro!Wuhuuuuu!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Tvoja torta:kissing_heart:
Noro!Wuhuuuuu!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Tvoja torta:kissing_heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
I love it!!!:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
cankarjevo tekmovanje
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
cankarjevo tekmovanje
a kdo ve približno do kdaj bojo objauljeni neuradni rezultati cankarjevga, pa do kdaj najkasnej bojo uradni??
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
sooooooooooooooooooooooooooooo cute:hugging::hugging::kissing_heart::kissing_heart::heart_