V ogledalo je zrla 20 - letna ženska. Nanašala si je temno rdečo šminko. Nosila je dolgo srebrno obleko in po hrbtu so se ji vili dolgi, temni lasje. Popravila si je ogrlico in se ocenila v ogledalu.

Dovolj prepričljivo je.

Zavzdihnila je in pograbila z obleko ujemajočo torbico.

***
Samantha je počasi stopila v ulico, kjer je neonski napis Wild Cat mežikal v ritmu glasbe. Zrak je dišal po dimu, pijači in nečem nevarnem.
Koraki so ji bili mehki, samozavestni. Vsaka poteza natančno izmerjena, kot korak plesalke, ki ve, da jo nekdo opazuje.

Ko je vstopila, se je prostor za hip umiril. Pogledi so se obrnili k njej.
Za šankom jo je opazoval natakar z sproščenim izrazom, njegov bratranec, Samanthina tarča, pa se je v zadnjem kotu nagibal nad kozarec, neveden, da se mu čas izteka.

“Dovolj prepričljivo je,” si je še enkrat zašepetala v mislih, ko se je nasmehnila natakarju in mu naročila kozarec rdečega vina.

---

Ure so se vlekle v počasnem ritmu glasbe in cingljanja kozarcev. Samantha je sedela ob šanku, igrala vlogo osamljene ženske, ki se skuša zabavati, a v resnici šteje minute. V ogledalu za vrstami steklenic je opazovala odseve — ljudi, ki so odhajali, in tistega, ki je ostajal.

Gostilna se je počasi praznila. Ura je presegla polnoč, barva svetlobe se je z zlato spremenila v modrikasto. Glasba se je utišala.
Ostali so le še natakar, nekaj pijanih rednih gostov in on - gostilničarjev bratranec.

Samantha je popila zadnji požirek vina, pustila kozarec na pultu in se počasi dvignila. Njeni koraki so bili mehki, a odločni. Sedla je k njemu, kot bi se poznala že od prej.

»Težka noč, kaj?«
Njegov nasmeh je bil rahlo opotekel, preveč sproščen, da bi slutil nevarnost.
»V takih nočeh se človek težko odloči, ali bi šel domov,« je odgovoril in dvignil kozarec.
»Ali bi ostal? « mu je rekla. Njene oči so se zasvetile - ne zaradi flirtanja, ampak zaradi kontrole.

Ponudila mu je roko.


“Samantha,” se je predstavila, glas rahlo znižan, kot mehka melodija.

On se je nasmehnil. “Daniel.”

*i* Daniel,*i* si je zapomnila, medtem ko je v glavi tiho tekla ura.

»Zdiš se mi znana,« je rekel, naslonjen nekoliko preblizu.

»Verjetno iz napačnega kraja,« mu je odvrnila s komaj zaznavnim nasmehom.

Ko se je sklonil bližje, da bi nekaj šepnil, se je v njej premaknilo nekaj hladnega, naučenega.
Samantha se je le rahlo nasmehnila — nasmeh, ki bi se lahko zdel zapeljiv, a v resnici je bil zadnji nasmeh, ki ga bo Daniel videl.

Samantha je z nežnim nasmehom pomignila natakarju.
»Še dva kozarca, prosim,« je rekla, glas mehko zvenel v polpraznem lokalu.
Natakar je pokimal, in čez nekaj trenutkov sta pred njima zasijala kozarca rdečega vina — kot dve kaplji krvi v steklu.

»Na dolge noči,« je rekla in dvignila kozarec.
Daniel se je zasmejal, ne da bi slutil, da je v njenem pogledu nekaj preveč mirnega. »Na dolge noči,« je ponovil in trčil z njo.

Pogovarjala sta se. Ona o stvareh, ki jih ni živela; on o stvareh, ki jih ne bi smel povedati.
Njena roka je občasno zdrsnila po njegovem zapestju, smeh se je zdel iskren, oči pa so ostajale hladne in preračunljive.
Z vsakim kozarcem se je Danielov smeh stopnjeval, njegov glas postajal glasnejši, misli počasnejše.

»Zdi se mi, da se vrtim,« je zamrmral, naslonjen nekoliko naprej.
»Mogoče je to zato, ker preveč razmišljaš,« mu je odgovorila in mu s konicami prstov popravila ovratnik.
»Ali pa preveč piješ.«

»Mogoče oboje,« se je zasmejal.

Samantha se je nagnila bližje, njen glas se je spremenil v šepet:
»Včasih se moraš samo spustiti, Daniel. Prepustiti noči.«

Ko so se njegove veke začele zapirati, je njen nasmeh počasi zbledel.
S pogledom je ujela uro nad šankom. Polnoč je bila že davno mimo.

Naloga skoraj končana.

---

Samantha se je nagnila bližje, skoraj ga je morala ujeti, da ni zdrsnil s stola.
»Tukaj je preveč ljudi,« je zašepetala ob njegovem ušesu, njen glas je bil topel, svilnat.
»Pojdiva nekam, kjer je tišina bolj… prijetna.«

Daniel se je zasmejal, že nekoliko opotekel. »Kam misliš?«
»Kam drugam kot v shrambo?« je rekla in mu pomežiknila.

Popolnoma omrežen je sledil njenim korakom, kot bi ga vlekla nevidna nit. Vrata so za njima tiho zaprla.
Zrak v prostoru je bil hladen, dišal je po kovini in vinu.
Samantha se je obrnila k njemu, njen obraz je bil le za ped stran od njegovega.

»Si prepričan, da veš, kaj si želiš?« je vprašala mehko, kot bi mu ponudila izbiro, ki je v resnici ni bilo.
On se je nasmehnil in pokimal, ne vedoč, da je odgovoril na povsem drugo vprašanje.

Njene roke so se dotaknile njegovega obraza, poljub je bil kratek — lahek kot dih.
A v naslednjem trenutku je vse zamrznilo.
Samantha je izvlekla nož, svetloba je za hip zažarela na rezilu, nato se je prostor potopil v tišino.

*i* Ena poteza. Ena misija manj.*i*

Samantha je mirno popravila lase, si obrisala ustnice in stopila nazaj proti vratom.
Za hip je obstala in globoko vdihnila — ne iz krivde, ampak iz navade.
Zunaj so bile še vedno prižgane neonske luči, svetleče in ravnodušne.