Aloha! Tu je nov del. Ne morem vam obljubiti, da jutri pride naslednji, ker ne vem, če bom imela čas. Zato je ta del tudi čisto malo daljši (ampak res čisto malo:joy:) Tako, da uživajte!:hugging:
Pobrala sem se na noge in se ulegla na posteljo. Pokrila sem se z deko in zaspala. Zbudila sem se zelo zgodaj zjutraj. Ob postelji sem zagledala Seamusa. »Dobro jutro Lane!« se mi je prešerno zasmejal. »Dobro jutro!« sem mu odzdravila. Seamus se je vsedel na posteljo. A na žalost prav na moje noge. Ravno sem se začela spraševati, kdaj mi bodo pod njegovo težo popokale kosti, ko je končno vstal. »Ti grem po zajtrk?« me je veselo vprašal. »Prav!« sem prikimala, ko je Seamus že stopil skozi vrata. Ko je stopil na hodnik se je začel z nekom pogovarjati, potem pa se je poslovil in končno odšel po zajtrk. V sobo je vstopila medicinska sestra. »Gospodična Anderson...,« se je odkašljala. Pripravila sem se na najhujše, saj me je taista medicinska sestra zadnjič gledala najbolj sovražno od vseh. »Gospodična Metton nam je danes...,« je nadaljevala medicinska sestra a na sredi stavka je obmolknila, saj sem jo prekinila. »Oprostite, a kdo je gospodična Metton?« sem začudeno vprašala. »Clara, mlada dama! Clara Metton, vaša prijateljica!« je nejeverno povedala medicinska sestra. »Ooo, nadaljujte,« sem osramočeno rekla, saj sem ugotovila, da se nisem pozanimala niti toliko, da bi ugotovila, kako se Clara piše, pa je bila moja prijateljica! »No, kot sem že hotela povedati,« je spet začela medicinska sestra, »nam je gospodična Metton povedala, zakaj se je rezala in nas na vse pretege poskušala prepričati, da ti nisi ničesar kriva. Ker se nanjo lahko zanesemo oziroma ji lahko verjamemo, smo medicinsko sestro, ki je povzročila Clarino rezanje, začasno premestili v uredništvo... To pomeni, da greste lahko nazaj v prejšnjo sobo h gospodični Metton!« je veselo povedala medicinska sestra. Od sreče bi najraje zavriskala, a sem se glede na okoliščine zadržala in sem na mesto tega medicinski sestri segla v roko. Nato sem pograbila svoje stvari in stekla po hodniku, naravnost v prejšnjo sobo. »Clara! spet sem lahko tu!« sem veselo dahnila in zavzela svojo posteljo. »To je fantastično!« je veselo rekla Clara in me zapletla v pogovor. Kmalu je čez vrata stopil Seamus in mi podal pladenj z zajtrkom. Bil je precej nejevoljen in sklepala sem, da zato, ker sem se medtem, ko je šel po zajtrk premestila v drugo sobo. Tako je najbrž taval po hodnikih in me iskal. »Hvala!« sem mu veselo rekla in se lotila rogljička. Bil je naravnost božanski. »Boš?« sem drugega ponudila Clari. Ta ga je z veseljem vzela in nekaj časa sva obe veselo jedli. Ko sva se končno do sitega nabasali z vsem mogočim, sva se lagodno ulegli na posteljo. Bili sva zelo veseli. Počasi je začelo padati in kmalu je lilo kot iz škafa. »Bi gledalikakšen film?« me je čez čas vprašala Clara. Veselo sem ji pokimala in začeli sva gledati film Moje pesmi, moje sanje. Bil je naravnost fantastičen! Po še nekaj drugih filmih se je že začelo večeriti. Ko sva ugasnili televizijo sva se spet ulegli na postelji in se pretegnili. V sobo je prišla medicinska sestra dr. Leroy, ki sem jo poznala že od prvega dne, ko so me zbudili iz umetne kome. S sabo je pripeljala prazen invalidski voziček. Star gospod z dolgimi lasmi, ki je navkljub filmom, ki sva jih gledali s Claro spal, se je zdaj prebudil in sedel na voziček. »Nasvidenje!« nama je pomahal, ko ga je dr. Leroy odpeljala skozi vrata. »Imava zdaj sobo čisto zase?« sem zaspano a vseeno veselo vprašala Claro. »Mislim da!« mi je veselo odgovorila. Zaspano se je pokrila z deko. »Lahko noč,« je še zamrmrala in v trenutku zaspala. Tudi jaz sem se pokrila z deko. A nisem mogla zaspati. Mučilo me je nešteto skrbi. Kaj se bo zgodilo, ko bom odšla iz bolnice? Bom postavo po vsem tem času sploh ujela? Segla sem na nočno omarico in pograbila knjigo. Začela sem brati in postajala sem vse bolj zaspana. Nisem se zavedala, kdaj sem zdrsnila v spanec. Spet sem sanjala o tisti loputi. Približevala sem se ji vedno bolj, a tokrat se ni oddaljevala. Z roko sem že segla po njej, da bi jo odprla… Toda takrat sem se zbudila. Bilo je jutro in ob meni je stala medicinska sestra. Merila mi je temperaturo. »Gospodična Anderson, zelo visoko vročino imate!« je vskliknila medicinska sestra. »Zelo mi je žal, a glede na vaše stanje, boste tu ostali še slab mesec!« »Ampak, tega ne smete! Sem zavpila na medicinsko sestro. »Pač!« je rekla z brezbrižnim glasom. »Tu bo ostala tudi gospodična Metton!« je še pribila, nato pa odvihrala iz sobe, pri čemer bi se skoraj spotaknila ob lastno opravo. Nejeverno sem se ozrla okoli sebe. »Oh Clara! Veš kaj to pomeni?« »Pomeni kaj?« me je začudeno vprašala Clara. »Poglej, če bova tu še cel mesec, ne bom mogla loviti postave! Kaj če bo spet koga ubila?!« sem zgroženo razložila še vedno začudeni Clari. »Hja, saj ne moreva ničesar spremeniti…,« je previdno začela Clara. »O, pa lahko!« sem ji skočila v besedo in se pri tem močno potrudila, da moj glas ne bi zvenel jezno. »In, kaj po tvojem lahko spremeniva?« je vprašala Clara in v njenih očeh sem opazila iskrice. »Pobegnila bom!« sem ji tiho zamrmrala, če prav sem vedela, da sva v sobi sami in nama nihče ne prisluškuje. »Pobegnila bom na predvečer večera, ko bo napadla postava,« sem zamrmrala še tišje. »S tabo grem!« je takoj rekla Clara. »Če me bodo poslali nazaj v sirotišnico, si bom še kaj naredila. A s tabo se počutim varno…« »Ampak Clara, ne morem te vzeti s sabo! Ne bi si oprostila, če bi se ti kaj zgodilo!« sem vskliknila. »V sirotišnici se bom sigurno spet začela rezati. Ta stavba je zame nočna mora! Vsi se mi posmehujejo in me zbadajo. Sploh ne veš kako je, če te za hrbtom obsipavajo z žaljivkami!« je izbruhnila Clara. Res nisem vedela, kako je to, saj sem živela sama. »Prosim, vzemi me s sabo!« me je šepetaje obuano prosila Clara. »Tu ne zdržim več!« Clara se mi je v tistem trenutku močno zasmilila. Imela je prav. Moram jo vzeti s sabo, saj se ima tudi ona pravico boriti proti postavi. Tudi njej je ubila družino… »Prav, lahko greš z mano!« sem tiho rekla in se ji nasmehnila. »Le še ugotoviti morava, kako pobegniti.«
Upam, da vam je bil ta del všeč. Če vam je bil, proooooosim pritisnite:heart: in komentirajte, lahko pa se tudi naročite name!:blush:
Lepo se mejte, pa kej dobrega pojejte in uživajte v počitnicah!
Ly,
NG
Pobrala sem se na noge in se ulegla na posteljo. Pokrila sem se z deko in zaspala. Zbudila sem se zelo zgodaj zjutraj. Ob postelji sem zagledala Seamusa. »Dobro jutro Lane!« se mi je prešerno zasmejal. »Dobro jutro!« sem mu odzdravila. Seamus se je vsedel na posteljo. A na žalost prav na moje noge. Ravno sem se začela spraševati, kdaj mi bodo pod njegovo težo popokale kosti, ko je končno vstal. »Ti grem po zajtrk?« me je veselo vprašal. »Prav!« sem prikimala, ko je Seamus že stopil skozi vrata. Ko je stopil na hodnik se je začel z nekom pogovarjati, potem pa se je poslovil in končno odšel po zajtrk. V sobo je vstopila medicinska sestra. »Gospodična Anderson...,« se je odkašljala. Pripravila sem se na najhujše, saj me je taista medicinska sestra zadnjič gledala najbolj sovražno od vseh. »Gospodična Metton nam je danes...,« je nadaljevala medicinska sestra a na sredi stavka je obmolknila, saj sem jo prekinila. »Oprostite, a kdo je gospodična Metton?« sem začudeno vprašala. »Clara, mlada dama! Clara Metton, vaša prijateljica!« je nejeverno povedala medicinska sestra. »Ooo, nadaljujte,« sem osramočeno rekla, saj sem ugotovila, da se nisem pozanimala niti toliko, da bi ugotovila, kako se Clara piše, pa je bila moja prijateljica! »No, kot sem že hotela povedati,« je spet začela medicinska sestra, »nam je gospodična Metton povedala, zakaj se je rezala in nas na vse pretege poskušala prepričati, da ti nisi ničesar kriva. Ker se nanjo lahko zanesemo oziroma ji lahko verjamemo, smo medicinsko sestro, ki je povzročila Clarino rezanje, začasno premestili v uredništvo... To pomeni, da greste lahko nazaj v prejšnjo sobo h gospodični Metton!« je veselo povedala medicinska sestra. Od sreče bi najraje zavriskala, a sem se glede na okoliščine zadržala in sem na mesto tega medicinski sestri segla v roko. Nato sem pograbila svoje stvari in stekla po hodniku, naravnost v prejšnjo sobo. »Clara! spet sem lahko tu!« sem veselo dahnila in zavzela svojo posteljo. »To je fantastično!« je veselo rekla Clara in me zapletla v pogovor. Kmalu je čez vrata stopil Seamus in mi podal pladenj z zajtrkom. Bil je precej nejevoljen in sklepala sem, da zato, ker sem se medtem, ko je šel po zajtrk premestila v drugo sobo. Tako je najbrž taval po hodnikih in me iskal. »Hvala!« sem mu veselo rekla in se lotila rogljička. Bil je naravnost božanski. »Boš?« sem drugega ponudila Clari. Ta ga je z veseljem vzela in nekaj časa sva obe veselo jedli. Ko sva se končno do sitega nabasali z vsem mogočim, sva se lagodno ulegli na posteljo. Bili sva zelo veseli. Počasi je začelo padati in kmalu je lilo kot iz škafa. »Bi gledalikakšen film?« me je čez čas vprašala Clara. Veselo sem ji pokimala in začeli sva gledati film Moje pesmi, moje sanje. Bil je naravnost fantastičen! Po še nekaj drugih filmih se je že začelo večeriti. Ko sva ugasnili televizijo sva se spet ulegli na postelji in se pretegnili. V sobo je prišla medicinska sestra dr. Leroy, ki sem jo poznala že od prvega dne, ko so me zbudili iz umetne kome. S sabo je pripeljala prazen invalidski voziček. Star gospod z dolgimi lasmi, ki je navkljub filmom, ki sva jih gledali s Claro spal, se je zdaj prebudil in sedel na voziček. »Nasvidenje!« nama je pomahal, ko ga je dr. Leroy odpeljala skozi vrata. »Imava zdaj sobo čisto zase?« sem zaspano a vseeno veselo vprašala Claro. »Mislim da!« mi je veselo odgovorila. Zaspano se je pokrila z deko. »Lahko noč,« je še zamrmrala in v trenutku zaspala. Tudi jaz sem se pokrila z deko. A nisem mogla zaspati. Mučilo me je nešteto skrbi. Kaj se bo zgodilo, ko bom odšla iz bolnice? Bom postavo po vsem tem času sploh ujela? Segla sem na nočno omarico in pograbila knjigo. Začela sem brati in postajala sem vse bolj zaspana. Nisem se zavedala, kdaj sem zdrsnila v spanec. Spet sem sanjala o tisti loputi. Približevala sem se ji vedno bolj, a tokrat se ni oddaljevala. Z roko sem že segla po njej, da bi jo odprla… Toda takrat sem se zbudila. Bilo je jutro in ob meni je stala medicinska sestra. Merila mi je temperaturo. »Gospodična Anderson, zelo visoko vročino imate!« je vskliknila medicinska sestra. »Zelo mi je žal, a glede na vaše stanje, boste tu ostali še slab mesec!« »Ampak, tega ne smete! Sem zavpila na medicinsko sestro. »Pač!« je rekla z brezbrižnim glasom. »Tu bo ostala tudi gospodična Metton!« je še pribila, nato pa odvihrala iz sobe, pri čemer bi se skoraj spotaknila ob lastno opravo. Nejeverno sem se ozrla okoli sebe. »Oh Clara! Veš kaj to pomeni?« »Pomeni kaj?« me je začudeno vprašala Clara. »Poglej, če bova tu še cel mesec, ne bom mogla loviti postave! Kaj če bo spet koga ubila?!« sem zgroženo razložila še vedno začudeni Clari. »Hja, saj ne moreva ničesar spremeniti…,« je previdno začela Clara. »O, pa lahko!« sem ji skočila v besedo in se pri tem močno potrudila, da moj glas ne bi zvenel jezno. »In, kaj po tvojem lahko spremeniva?« je vprašala Clara in v njenih očeh sem opazila iskrice. »Pobegnila bom!« sem ji tiho zamrmrala, če prav sem vedela, da sva v sobi sami in nama nihče ne prisluškuje. »Pobegnila bom na predvečer večera, ko bo napadla postava,« sem zamrmrala še tišje. »S tabo grem!« je takoj rekla Clara. »Če me bodo poslali nazaj v sirotišnico, si bom še kaj naredila. A s tabo se počutim varno…« »Ampak Clara, ne morem te vzeti s sabo! Ne bi si oprostila, če bi se ti kaj zgodilo!« sem vskliknila. »V sirotišnici se bom sigurno spet začela rezati. Ta stavba je zame nočna mora! Vsi se mi posmehujejo in me zbadajo. Sploh ne veš kako je, če te za hrbtom obsipavajo z žaljivkami!« je izbruhnila Clara. Res nisem vedela, kako je to, saj sem živela sama. »Prosim, vzemi me s sabo!« me je šepetaje obuano prosila Clara. »Tu ne zdržim več!« Clara se mi je v tistem trenutku močno zasmilila. Imela je prav. Moram jo vzeti s sabo, saj se ima tudi ona pravico boriti proti postavi. Tudi njej je ubila družino… »Prav, lahko greš z mano!« sem tiho rekla in se ji nasmehnila. »Le še ugotoviti morava, kako pobegniti.«
Upam, da vam je bil ta del všeč. Če vam je bil, proooooosim pritisnite:heart: in komentirajte, lahko pa se tudi naročite name!:blush:
Lepo se mejte, pa kej dobrega pojejte in uživajte v počitnicah!
Ly,
NG
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Navdušena to je zakon pač talent res pohvale vse.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waaaaaawwww!!!!!!! PROSIMMMMM NOV DELLLL! 🥺🥺🥺🥺:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Res dobra zgodba:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
Hermione12
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
IDK
HELLO,
pač jaz mam sošoli ko sta zaljubljnei v fante, ki so 2 leti starejši, in odkar sta zaljubljnei se ne morm večnič družt z njima ker ga skoz gledata
KAK BI SE LAHK SPET DRUZLA Z NJIMA?
pač jaz mam sošoli ko sta zaljubljnei v fante, ki so 2 leti starejši, in odkar sta zaljubljnei se ne morm večnič družt z njima ker ga skoz gledata
KAK BI SE LAHK SPET DRUZLA Z NJIMA?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Viki! Zakaj si neaktivna?! Pls povejjjj(。•́︿•̀。) ...