Naslednji dnevi so se vlekli po polžje, a s Claro vseeno še nisva vedeli kako pobegniti. Idejo za pobeg je Clara dobila šele pri zajtrku. Na sproti naju je dr. Leroy ravno obešala rjuhe. S Claro sva mirno jedli fuže s tartufato in misli sva imeli osredotočeni predvsem na njih. »Lane!« je takrat pridušeno vskliknila Clara. »Vem, kako pobegniti!« »Kako?« sem se pričakujoče nagnila k njej. »Vidiš dr. Leroy?« je veselo vprašala Clara. »Ja, kaj je z njo?« sem jo vprašala. »Saj vem, tisti čevlji ji res ne pašejo...,« »Pa ne to!« me je prekinila Clara. »Pusti zdaj čevlje, poglej kaj dr. Leroy dela!« Začudeno sem pogledala proti kupčku rjuh, ki se je vsake toliko znižal. Dr. Leroy je rjuhe obešala na vrv pod balkonom. »In, je kaj narobe, če obeša rjuhe?« sem se začudila. »Si pa res prismojena!« se je Clara z roko lopnila po obrazu. »Midvi bi lahko pobegnili s pomočjo rjuh!« mi je razdraženo povedala Clara. »Kot padala ne bi delovala,« sem hitro vskočila. »Oh... Znam samo jaz razmišljati?! Rjuhe bi lahko zvezali skupaj in se po njih spustili na tla!« je zaključila Clara. »A ne bi raje samo skočili?« sem jo vprašala z upanjem v glasu. »Če se hočeš ubiti kar!« mi je nejeverno zabrusila Clara. »Najina soba je v četrtem nadstropju!« »Ooo,« sem počasi začela dojemati. »Ampak, kje bova dobili rjuhe?« »To prepusti meni,« je kar nekoliko preveč veselo rekla Clara. »Do večera, ko bova pobegnili, naju ločita le še dva dni. Zato se morava pripraviti!« je pridušeno rekla Clara. »Načrt je sledeč: Jutri bova šli spat kot običajno. A namesto, da bi zaspali, bova na hitro spakirali najnujnejše stvari.« »Okej in kaj potem?« sem jo prašala. »Saj sploh še nisem zaključila!« je nejeverno vskliknila Clara. »Ko bova vse spakirali, bova počakali, da bo ura vsaj ena zjutraj. Takrat bom hitro šla po rjuhe. Medtem boš ti iz najinih povštrov napravila nekaj, kar bo pod deko vsaj približno zgledalo, kot midvi, ki spiva...« »Kako pa naj bi zgledalo to?« sem se začudeno vprašala. »Mislila sem, da me boš vsaj malo razumela. Ampak vseeno: Samo nekako zmeči povštre na kup in jih pokri z deko.« »Kaj pa bova naredili potem, ko boš prinesla rjuhe?« sem jo spet prekinila. »Saj sem ti rekla, da še nisem končala!« je Clara zaškripala z zobmi. »Ko bom prišla, boš ti zvezala rjuhe in jih privezala za nogo od postelje, da se nama ne bo kaj zgodilo, ko bova plezali po rjuhah. Medtem bom jaz stražila vrata, da naju kdo ne bi zalotil...« »Zakaj pa ravno ti?« sem jo prekinila že tretjič. Clari se ni več, dalo jeziti, zato mi je s čudno veselim glasom rekla: »Ko tebe še ni bilo v bolnici, sem skoraj vsako noč hodila v spanju. Če bi se nama slučajno bližala kakšna medicinska sestra, bom hitro stopila skozi vrata in se delala, da hodim v spanju. Tako bom za nekaj časa odvrnila pozornost medicinske sestre, ti pa boš medtem hitro legla na posteljo. Če me bo pospremila nazaj v sobo, bo bilo nekam čudno, če te bo videla, kako prepletaš in vozlaš rjuhe, kajne?« mi je Clara že kar takoj odgovorila na vprašanje, da je ne bi spet prekinila. »V redu, sva potem zmenjeni?« me je razburjeno vprašala Clara. »Ja!« sem ji veselo odgovorila. Dr. Leroy je odšla iz sobe in veselo sva se začeli pogovarjati o podrobnostih.
Končno je napočil dan, na katerega sva obe nestrpno čakali. No, ubistvu sva čakali na večer, a tudi dan je bil odličen. Končno so naju spustili izza bolniščnih zidov in skupaj z dr. Leroy smo šle v park. Takrat sva skoraj pozabili na vse skrbi in veselo sva se odpravili nazaj v sobo. Okoli pol osmih, me je obiskal Seamus. Ko mi je povedal, da sem dobra prijateljica, bi načrt za pobeg skoraj opustila. Vseeno ga nisem, saj se mi je zdelo, da Seamus nekaj ve. Nekaj o načrtu, ki naj bi ga danes opravili skupaj s Claro. Ko je odšel, je bila ura že deset do enajstih. »Laaaaahko nooooč Lane,« je narejeno zazehala Clara, pri čemer se je zelo trudila, da bi jo slišala medicinska sestra. »Enaaaaako,« sem tudi jaz narejeno zazehala nazaj. Obe sva zlezli vsaka v svojo posteljo in se pokrili z deko. »Lahko noč dr. Patru,« je Clara, kot po naključju zaželela doktorju, ki je ravno prišel mimo. »Vama ugasnem luč?« naju je prijazno vprašal. Pokimali sva in se udobno namestili. Ko je za sabo zaprl vrata, pa sva kot za stavo skočili na noge in se lotili dela. V svoj nahrbtnik sem zložila vse, kar mi je prišlo pod roke. Pri tem sem si dala kar precej opravka s svojo najljubšo majico, ki pa sem jo na koncu zaradi pomankanja prostora, nekako slačila v stranski žep. Na koncu sem si za pas zataknila še bodalo in si zadovoljno pomela dlani. »Si že?« sem mimogrede zadovoljno vprašala Claro. V odgovor mi je zamomljala nekaj o odvečnem perilu, a sem se zadovoljila kar s tem. »Pa sem končno le končala!« je čez kakšnih petnajst minut zasopla Clara. Ob pogledu na njen nahrbtnik, se mi sploh ni zdelo čudno, da je toliko časa pakirala. Nahrbtnik je bil namreč zapolnjen do zadnjega prostorčka. »Koliko je ura?« me je še vedno zasoplo vprašala. »Točno dvanajst,« sem ji odgovorila in se namrščila. »To pomeni, da bova morali čakati še vsaj eno uro...« »A, saj res, narediti morava še krinko!« se je spomnila Clara. Hitro sva se lotili dela, ki pa je zgledalo lažje, kot je tudi bilo. Povštrov namreč nisva imeli na pretek in zato sva si mogli pomagati še z vsem kar sva našli v sobi. »Misliš, da bo tale žoga stala na miru?« sem vprašala Claro in s prstom pokazala na del, ki naj bi predstavljal glavo, ter veliko izboklino, ki je štrlela iz njega. »Em, poskusi raje s tem?« mi je rekla Clara, ki se je močno trudila, da ne bi prasnila v krohot in mi podala zaprašenega pliškota. »Našla sem ga na vrhu omare!« mi je pojasnila, ko sem si ga nejeverno začela ogledovati. Žogo sem hitro potegnila izpod deke in pod njo zatlačila pliškota. Zdaj je vse skupaj zgledalo že veliko bolje. Ozrla sem se h Clarini postelji in presenečeno ugotovila, da je naredila prav dobro krinko. Spet sem pogledala na uro. Bila je pol enih in nejeverno sem pomislila, da morava počakati še cele pol ure. »Ah, pa kaj potem,« je rekla Clara, kot bi mi brala misli. »Kar takoj grem po deke!« Clara je kmalu izginila za vrati. Zazrla sem se v strop. V tistem trenutku sem se počutila tako svobodno, kot bi bila že zdavnaj na prostosti.


Živjo,
hvala, ker ste prebrali ta del. Vesela bom, če naredite tako, kot vedno (lajkajte, komentirajte in se naročite name). Kaj več pa tudi ne bom povedala, da vas ne bom dolgočasila.

Uživajte v počitnicah!:hugging::sunglasses:

Ly,
NG