1. Poglavje: Pismo
»Viki, večerja je!« je zaslišala klic svoje tete. Počasi se je primajala v kuhinjo. »Naj ti tekne,« je rekla in ji pod nos postavila krožnik poln hrane. Vreme se je skladalo z njenim počutjem. Dež je lil, kot bi bil sodni dan, oblaki so naredili debelo in turobno sivo preprogo čez celotno nebo. Viki je molče žvečila svojo klobaso z nekim posebnim imenom in zelje. Njena teta je namreč prihajala iz neke srednjeevropske države, katere imena si nikoli ni mogla zapomniti, zato je kuhala hrano značilno bolj za tiste kraje. Aida tudi ni bila njena čisto prava teta – bila je polsestra Vikijine mame.
»Torej,« je mračno tišino, ki jo je spremljalo le šumenje dežja presekala teta. »Spregledala bom dejstvo, da verjetno spet kršila pravila in hodila po travi v parku. In, da si, ko si prišla v hišo nisi sezula svojih blatnih čevljev in si zato vse potacala. In, da me nisi pozdravila, ko si prišla.« Pogledala je nečakinjo in se ji nasmehnila.
***
To noč, so Viki spet tlačile more. Podrobnosti je na srečo kaj kmalu pozabila, a je dobro vedela, da so bili to spomini na njeno prejšnje življenje. Nikoli se jih ne bo znebila.


Ko se je naslednje jutro zbudila, tete ni bilo več doma. Sama, je imela do začetka pouka še uro in pol časa. Izkoristila ga je, za sprehajanje po parku. Opazovala je liste, ki so vsak dan bolj sijali v živahnih, toplih barvah. Spomnila se je knjig, ki jih je brala. Vsi pisatelji so jesen opevali kot čudovit letni čas, verjetno zaradi njenih bujnih barv in slastnih plodov, ki jih je obrodila. A spomin, ki je ležal v njenem srcu, je posivil še tako živahne barve in dodal grenak priokus še tako dobri jedi.


V šolo je spet prišla prej, z namenom, da bi se izognila drugim učencem, še posebej Hester, ki je imela po nekem čudnem naključju omarico tik poleg njene. Bila je že na pol poti proti učilnici za matematiko, ko je za sabo zaslišala glas: »Heeej, počakaj!« Ni se ustavljala, samo še pospešila je korak. »Hej! Viki! Počakaj! Nov sem tu in potrebujem vodičko …« Tokrat je Vikki prepoznala glas. »Ethan?« Ustavila se je in se obrnila. Res je bil on. Sin tetine prijateljice, star toliko kot ona, torej 13 let. Pritekel je do nje in prikimal. »Ja, to sem jaz.« »Zakaj si sploh tu?« »Ko sta se starša ločila, sva se z mamo praktično čez noč preselila v sosednjo ulico, od tiste v kateri živiš ti,« ji je razložil z žarečim obrazom. Njegove jasne, jantarne oči, so se svetlikale kot, da se ga to, da sta se njegova starša ločila sploh ni dotaknilo in, da nikoli v življenju še ni bil zares žalosten. Morda bi ga morala imeti za vzor. Sama se je namreč kar precej časa smilila sami sebi in obupovala nad svojo usodo. Vendar, pa se je vedno, ko jo je prešinila takšna ali podobna misel prepričevala, da je njeno življenje stokrat težje kot njegovo.


»Prav,« mu je odvrnila Viki in skomignila z rameni. »Da se izogneš skrajno zoprnemu srečanju z ravnateljem ali tajnico, ti dam urnik in ti razkažem šolo.«


Ethan je bil prijazen, živahen, dobrosrčen in iskren fant. Bil je tudi najbližje prijateljem, ki jih Viki nikoli ni imela. Na žalost, pa je znal biti precej nadležen. Ves čas se je lepil nanjo in zaradi tega sta vzbudila še več pozornosti. Še po šoli bi se družil z njo, če ga mama nebi odvlekla v glasbeno šolo. Očitno želi, da bi njen sinko postal sodobni Mozart ali kaj podobnega, saj klavir obvlada že do potankosti. Vsakič, ko Viki pomisli na to, postane prav vesela, ko se spomni, da je njena teta v nič ne sili.


Ko je prišla domov, tete še vedno ni bilo. Hotela si je že pripraviti kosilo, ko je na kuhinjski mizi opazila kup pošte. Iz radovednosti je pobrkljala po reklamah in položnicah. Nato, pa je na dnu kupčka našla blatno in zmečkano kuverto. Vzela jo je in si jo ogledala z vseh strani. Na njej je z velikimi črnimi črkami, izrezanimi iz časopisnih naslovov pisalo samo: Z A: V I C T O R I O W O O D S. Pismo je bilo naslovljeno nanjo. A, ker na ovojnici ni pisalo nič drugega kot le njeno ime in priimek in ker so ji v nabiralnik že večkrat podtaknili trapasta pisma, je bila prepričana, da si jo je spet kdo hotel privoščiti. A tokrat mu ne bo nasedla.


Vseeno je odprla kuverto, saj jo je zanimalo, s čim so jo tokrat hoteli pretentati. Odprla je ovojnico in na plan potegnila prav tako umazan in zmečkan list papirja. Na njem je prav tako s črkami izrezanimi iz naslovov časopisov pisalo: L E Š E J E S E N. Zavzdihnila je in zavila z očmi. Vrgla je kuverto in pismo v koš za odpadni papir (njena teta je namreč strastna ljubiteljica recikliranja) in odšla pisat domačo nalogo. Na kosilo je čisto pozabila.


Ravno se je ukvarjala z nemogočo matematično nalogo, ko ji je v glavi nekaj kliknilo. Nihče razen nje, njene tete in staršev ni poznal njenega pravega imena! Celo učitelji in učiteljice so jo klicali 'Viki' ali pa 'Woodsova'. Stekla je do koša za papir in ven izbrskala pismo. Tedaj je zaslišala, da se je vrnila teta. Kuverto in pismo je hitro stlačila v neverjetno globok žep njene jope in pozdravila teto. Odločila se je, da ji za pismo ne bo povedala.


Kasneje sta odšli do tetine prijateljice Savannah in njenega sina Ethana. S seboj sta vzeli pladenj piškotov, ki jih je teta spekla že dan prej, saj je očitno že vedela kaj namerava Savannah. Ves čas obiska je Viki poslušala Ethana, ki ji je razkazoval novo stanovanje in pri tem blebetal o vsem mogočim, medtem, ko si je tlačil piškote v usta, potem pa jih še z zobotrebcem spravljal iz aparata.
***
Zvečer je ležala v postelji in premišljevala o pismu. Kdo neki ga je poslal? Kako ga je poslal, če ni bilo na kuverti nobenega naslova? Je to morda kakšno sporočilo njenih staršev? Se je starši sploh še spomnijo? S temi mislimi v glavi je utonila v spanec. Poln nočnih mor.
____________________________________________________________________
Hejlaaa! To je bilo prvo poglavje moje godbe za natečaj. Upam, da je vsaj komu všeč, ker se res trudim z njo ...:confused: Prosim, povejte svoje mnenje o njej v komentarje,:pray:da vidim ali se jo sploh še splača pisati.
Lep pozdrav,
muca Zajči.:smile_cat: