Odpravil se je v svojo sobico ter se kar oblečen utrujeno zvrnil na posteljo ter zaspal. Imel je sanje. Hodil je proti pragu svoje hiše. Hotel se je obrniti, a se ni mogel. Sila ga je vlekla naprej. Vrata so se odprla in znašel se je v hiši v kateri je prebival svoje zgodnje otroštvo. Čez stopnice je pravzaprav lebdel. Prišel je do velike dnevne sobe ter odrevenel. V njej je zagledal sebe, ne starejšega kot devet let, ki je divje mahal z rokami ter odpiral usta kot, da kriči. Na drugi strani prostora pa sta njegova starša nemo kričala nazaj ter tako kot on, mahala z rokami. Ko si jih je dobro ogledal so se zvoki vrnili. V dnevni sobi je bilo takšen trušč, da je malo manjkalo, da bi preglasil električno kitaro. "Kako si lahko to naredil!?" je zavreščala mama "Če si mag se moraš naučiti kontrolirati svoje moči! Ne morem verjeti, da si se v šoli boril z drugim magom!" je zakričal še oče. "On je začel" je zarenčal mlajši Will "Govoril je, da sem spaka, potem pa me napade!" je še nič manj jezno dodal. "Pojdi v svojo sobo" je bevsknil nanj. Mlajši Will je odtopotal po stopnicah ter zaloputnil z vrati svoje sobe. "Lahko se pokažeš Charlie. Jaz sem" je nataknjeno rekel Will. Kmalu se je iz velike napihnjene luči prikazal Charlie. Zaskrbljeno se mu je motal med nogami. "Kaj bova naredila?" se je iz dnevne sobe zaslišalo mamo. "Mogoče bi ga lahko vrgla iz hiše, ter se nato nekaj izmislila" je odvrnil oče. "Kaj na primer?" je vprašala njegova žena. Ni bila najpametnejša. "Mogoče, da je v norišnici? Ali pa, da se je utopil" je razmišljal oče "V šolo ne more več, če so ga izključili. Sramota za družino je. Morava se ga odslovit" je še dodal. Mlajši Will je, ko je to slišal začel malce panično pakirati stvari v nahrbtnik.