PRVO POGLAVJE - *b*Neankrat ti verjamem.*b*

Zara je obrnila ključ v ključavnici in podmazana vrata do njenega stanovanja odprla z nasmehom na obrazu. Vdihnila značilni vonj, ki se je razlegal po njenem njem in s sproščenimi rameni odložila nahrbtnik ter slekla plašč kostanjevo rjave barve, ki ju je uporabila za pot na vlaku. Slednjega je obesila na belo stojalo poleg nje. Sestavljen je bil iz več kovinskih, ob koncih zgoraj in spodaj elegantno zavitih, ozkih drogov. Pod njim je sezula svoje ponošene črne superge in takoj, ko je potegnila ključ ven iz vrat nazaj k sebi le te pospravila v torbico. Z desno nogo je odsotno za seboj zaprla vhodna vrata.

Sedaj v starih sivih nogavicah je odšla do zaprtega okna in dvignila žalozije, ki so zastirale nežni topli svetlobi dotik s površino znotraj zidov. Svoje oči je popasla na drevesih odetih v listih jesenskih barv in na novo zbujenem nebu brez oblačka. S srečnim nasmehom ob pogledu na dom je vzela kovček, ki ga je ves čas vlekla poleg sebe in ga odnesla v svojo spalnico. Ta je imela na policah s knjigami nekaj kančkov prahu kot tudi na omari a je bila drugače točno takšna kot jo je pustila - postlana z njenim mehkim vzglavnikom pod robom odeje. To je bila ena od stvari, ki jo je v Nevistoliji najbolj pogrešala.

Rumen kovček je naslonila ob svojo belo omaro in ga previdno povečala v njegovo resnično velikost in težo. Kodo je hitro ustavila potem pa s črno zadrgo odprla in naveličano zavzdihnila, ko je videla lastne obleke razmetane po njenem kovčku. Če bi sama imela rutino, da vsakič, ko pakira, zloži stvari preden jih da notri, bi bilo njeno življenje veliko lažje.

Tiste obleke, ki so bile že nošene in so smrdele je vrgla v platneno škatlo za takšno perilo, ki ga je potem enkrat, ko se je spomnila, dala oprati. In naj vam povem, to se ni zgodilo pogosto. Preostale so tiste, ki so bile neuporabljene in so nasrkale, ko so za vožnjo nazaj pristale v kovčku in se zmečkale ter tiste, ki so bile že v uporabi ampak preprosto niso dovolj smrdele, da bi jih upoštevala za umazane. Zara je le te ošvrknila s pogledom in se razmišljujoče namrščila. Na koncu je sklenila, da bo oblačila zložila (kar se ji res ni dalo) in lično pospravila (kar jo je še manj mikalo kot zlaganje) v omaro. Nemočno je zavzdihnila, na Spotify-ju prižgala enega njenih najljubših seznamov predvajanja in se ob svojem petju lotila dela, ki bi ga takoj zamenjala za karkoli.

Čez kakšne pol ure je zaključila in ponosno pogledala omaro, ki jo je uspešno zapolnila. Ura je trenutno kazala deset zjutraj in kolikor bi Zara z veseljem takoj šla spat zaradi nedopolnjenega spanca čez noč se je vseeno stegnila in si začela pripravljati zajtrk.

Iz hladilnika je potegnila maslo in jagodno marmelado, ki se po nekem čudežu še vedno nista pokvarila, potem pa iz nahrbtnika potegnila razrezan hlebec kruha, ki ga je spotoma kupila v pekarni ob začetku njihove ulice. Natočila si je kozarec vode, segla po nožu za mazanje med pribor in s police vzela krožnik. S hrano, krožnikom, kozarcem in nožem v rokah je odšla do svoje lože in vse odložila na mizo ter sedla na stol, ki je do tedaj osamljen stal poleg.

Medtem ko je mazala kos kruha je razmišljala o vsem kar je doživela med temi počitnicami. Še vedno so iskali Kaavrove vohune in iz njih silili informacije. In - ne boste verjeli - za to je bila zadolžena prav Zara. Imela je pač imela primerek močne telepatije, vode in spreminjanja oblike in očitno so bile oblasti s tem blazno zadovoljne. Sovražila je to, da je svoj element morala izrabljati za mučenje drugih, pa če so bili še tako zlobni. Sovražila je poslušati krike bolečine, ki so se takrat razlegali po prostoru. Sovražila je besede, ki jih je morala izsiliti iz njih, če jim ni morala prebrati misli. In v takih trenutkih ni sovražila samo zakona, ki jo je silil v to, ampak tudi sebe, ker jih je poslušala in delala kar je bila naročena. Zajtrk v njenih ustih se je spremenil v žagavino in čim je zaključila tisti ubogi kos, je krožnik odrinila na stran. Tudi voda, ki jo je spila, ji ni pomagala sprati obupnega okusa z jezika. Z vzdihom se je odrinila od mize in v eni roki notri nesla sedaj prazen krožnik na katerem sta stala kozarec in maslo ter v drugi kruh in marmelado.

Po kratkem premisleku se je odločila, da krajši sprehod do ene svojih boljših prijateljic ne bi škodil. Tako je Zara že drugič odprla vhodna vrata svojega stanovanja in tokrat samo s telefonom in ključi zapustila ter za seboj zaklenila. Ob pohodu si je ogledovala igre senc ob enajstih, ki so se skrivale med hišami in bloki, postavljenimi ob cesti.

Vesel nasmeh se je splazil na njen obraz, ko je zagledala znano rumeno prepleskano hišo, čigar barva je bledela s časom. Pristopila je k vratom, na katera je v preteklosti že tolikokrat potrkala in pozvonila na tipki poleg. Slišala je zadušen zvok na drugi strani sten in kmalu je slišala korake, ki so se ji približevali. Sledil je lahen škrt in naslednja stvar, ki jo je Zara vedela, se je znašla v tesnem objemu.

"Zara!" Era jo je spustila in jo pogledala z prešernim nasmeškom. Aura je bila tip človeka, ki te je sprejel in, če si jo prizadel, krvavo zabodla v hrbet. Imela je črne lase, ki so ji med časom, ko je Zara ni videla zrasli malce čez ramena in so se ob konicah vihali v majhne spirale ter zelene oči, ki bi jih zaradi odtenka hitro lahko zamenjal za kakšno drugo barve, če ne bi pogledal naravnost v njih. Danes se je očitno odločila za običajno oranžno majico, ki je imela na sebi nek navdihujoč citat in sivo trenirko.

"Ojla, Era!" je navdušenje vrnila Zara.

"Veš kako te je lepo videti! Jennette je notri, če se boš pridružila?" Zara je pokimala v strinjanju in stopila čez vrata, ki ji jih je Era pridržala z francosko manikirano roko. Odločila se je, da bo o tem naredila kasneje manjše zasliševanje.

Čevlje je sezula in odložila pri ostalih, ki so že razmetani in zbrcani ležali tam. Iz dnevne sobe je lahko že slišala dramatično glasbo, ki so se ji kmalu pridružili komaj izgovorjeni stavki in oboje je bilo nedvomno iz nekakšne romantične scene, ki je hudo spodletela na temeljih resničnosti. Sama pri sebi se je zasmejala, ko je slišala Jennettin vzklik in tresk nerjavečega jekla ob tleh.

"Jennette, so tvoje kokice v redu?" je sarkastično prijavila sama, potem pa naredila tistih par korakov do kraja nezgode.

Prizor, ki jo je pričakal je bil definitivno vreden zvoka, ki ga je sprožil: Jennette je z glavo in rokami na tleh pobirala kokice nazaj v jeklensko posodo, medtem ko se je z nogami zataknila za pregib na bež kavč, da ni bila cela na tleh. Če si svoj pogled prestavil malo vstran in kakšne deset centimetrov navzgor pa si lahko zagledal televizor, ki je predvajal - kot predvideno - ljubezensko dramo.

"Ja, krasne so-" je začela odgovarjati odgovorjena, potem pa zasukala glavo proti njej, "Čakaj malo, ZARA?!"

"Ena in edina," je pokimala Zara in opazovala kako se je Jennette povlekla nazaj na kavč, nato pa stekla proti njej in jo zajela v medvedji objem, ki ga je ta z veseljem vrnila.

"OK, se spomniš tisto trilogijo filmov, ki sem te ga spravila gledat preden si šla na počitnice?" jo je pogledala z navdušenjem Jennette, ko jo je spustila.

"*i*Pred Zoro*i*?" je po trenutku razmisleka ugibala Zara.

"Točno ta! No, jaz sem ravnokar pogledala naslednji film-"

"Brez mene?" Zara je dramatično zavzdihnila in si dlan položila na srce.

"-in moram reči, da mi je bil blazno všeč in ga moraš nujno pogledat-" Jennette gladko preslišala Zarin komentar in razlagala naprej, dokler je ni ustavila Era, kateri je Zara poslala olajšan pogled.

"Jennette, daj Zari dihat! Najprej rabiva zaslišati njeno potovanje, potem pa jo lahko potegneš na kavč in bosta skupaj lahko pogledali, prav?" Jennette je z resnim obrazom poravnala svoj roza hoodie, ki je malo vlekel na lila, svoje umazano blond lase z elastiko, ki je čepela na njenem zapestju spela v hitri čop in salutirala.

Zara se je morala ustaviti, da se ni začela smejat na ves glas in sledila Eri, ki se je vsedla za belo mizo, ki jo je imela že kakšna tri leta. Telefon in ključe je doložila nanjo potem pa pogledala navzgor. Seveda je Jennette svojo resnost spustila v sekundi in se zagnala proti enem od stolov ter se nanj vsedla od strani in se hkrati udarila v koleno. Temu je sledil tihi 'auči' in intenzivno drgnjenje bolečega mesta z dlanjo. Zara in Era sta se tukaj obe že smejali.

"Okej, okej, štorasta sem, se zgodi," je v svojo obrambo poškodovana zinila in prijateljici grdo pogledala.

Era je prhnila in se poskušala nehati smejati medtem ko je Zara zvesto pokimala. "Ja, ko se vržeš na stol, je res manj verjetno, da se boš udaril."

Jennette ji je poslala morilski pogled in prejemalka je roki dvignila v zrak z nevednim obrazom. Era je seveda na tej točki obupala in se zakrohotala.

"Era, če ne utihneš, te bom priklenila na kavč in te prisilila gledat romantični film," je zagrozila Jennette in Erin obraz je bil za trenutek prestrašen potem pa se je nasmehnila.

"Saj ne bi," Jennette je privzdignila obrvi in si zavihala rokave. Zara bi lahko prisegla, da se je v njenih očeh zalesketala želja po izzivu.

"Greš stavit?"

"Eh, ne hvala. Naenkrat ti verjamem," je hitro popustila Era in se prestavila s stolom, da bi med njiju postavila varnostno razdaljo potem pa oči pomudila na prijateljici, kot da je slutila, da bo to vseno poskušala. Kot ste lahko že ugotovili, Era ni bila ravno oboževalka romantičnih dram.

"Hotele sta me zaslišati?" je ponudila Zara po minuti napetega strmenja s strani njenih prijateljic.

"Ja, saj res. Torej hočeva vedeti: Kam vse si šla? Kakšna je bila hrana in a je vredno zaradi nje iti tja? Če si koga spoznala? A so izdal kakšne nove romatnične filme tam?" je Jennette prevzela vajeti in skomignila v nemoči, ko je ob zadnjem vprašanju Era zožila oči. Zara se je poskusila spomniti vsega, kar sta ji starša povedala z njunega potovanja.

"Torej... bila sem v Parizu. Hrana je bila draga. Ampak spet, takšno je celo mesto, drugačna pa ni bila nič kaj od tega tukaj. Romantične filme? Možno da, ampak nisem imela časa, da bi si kateregakoli ogledala," je naštevala Zara in se zasmejala ob izrazu, ki si ga je na obraz nadela Jennette ob zadnjem odgovoru.

"Tam si bila skoraj tri mesece in ti 'nisi imela časa', da si pogledaš romantični film?!" se je zgražala v nasprotju z Ero, ki se je nasmihala.

"Še vedno sem iz daljave delala za šolo, Jennette," je izpostavila Zara in ji dala kljub-temu-da-sem-na-počitnicah-trpim pogled v zameno je dobila kako-mi-lahko-zameriš-da-sem-te-vprašala pogled. Seveda vemo, da je imel ta stavek več pomena, kot sta se Zarini prijateljici zavedali. Za normalno šolo je delala na daljavo, to je res, je pa hkrati hodila v šolo v Nevistoliji in je vedno prišla izmučena v svojo sobo tam.

"Eno vprašanje smo spustile: Si koga spoznala?" Era je bila tokrat tista, ki je zamenjala temo.

"A vama nisem že ničkolikokrat povedala, da če mi bo všeč kdo drug kot Jace?" je zavzdihnila Zara. Takoj ugotovila svojo napako; Era je s komolcem sunila Jennette v rebra, ta pa se je začela režati kot poosebljena mačka režalka.

"Torej ti je še vedno všeč?" je dreznila Era in Zara si je vzela čas, da je naredila globok vdih ter se naslonila na naslanjalo, medtem ko sta se drugi dve še vedno muzali.

"Ja, ampak kaj se to vaju tiče?" Zara privzdignila levo obrv, da bi prikrila dejstvo, da je njena lica prikrila blaga roza barva.

"Nič, nič, popolnoma nič, kajne Era?" je svečano pokimala Jennette medtem ko je Era z dlanjo pokrivala usta in neuspešno poskušala prikrivati smeh.

"Če se ne bosta zresnili bom šla domov. Tako in tako moram v trgovino po hrano za kosilo," je napol resno dvignila brado Zara. Ko to ni nič pomagalo, je pograbila telefon in ključe ter vstala od stola. Takrat je Era uspela potlačiti smeh in je prijela Zarino roko, da bi jo zadržala.

"Oprosti, ne bova se več smejali, če je to problem," poslala ji je roteči pogled in Zarini kotički ustnic so se zavihali navzgor.

"Pridem nazaj ampak res rabim iti v trgovino. Polovica stvari v hladilniku se mi je pokvarila in je čez rok. Če hočem danes ali katerikoli drug dan kaj jest doma bom mogla Lidlu dati obisk," je razložila. Jennette je zavzdihnila, vstala in jo potegnila v še en objem, ki se mu je Era kmalu pridružila. Ločile so se tako, da je Zara odšla proti vratom, na noge potegnila superge in se z hordo 'adijo', 'kmalu pridi nazaj' in 'se vidimo' poslovila. Do doma je porabila nekaj minut, tam zapravila še kakšnih deset, ko je iskala globoko vrečo, potem pa se je udala in na svoj ruzak z magijo dodala preprost in neopazen urok neprostora, ki ti je velikost notranjosti prilagajal vsebini in na koncu notri vrgla denarnico ter zagrabila slušalke.

Ko je stopila skozi vrata se je jesenski vetrič vil skozi mestece že lep čas. Sence so odšle na kosilo, ki ga Zara še ni imela in oblaki so se jim očitno pridružili. Sonce se je kot kralj neba postavilo naravnost na sredino in zrlo dol na miniaturne skulpture, ki so krasile zemljo. Zara je slušalke ustavila v telefon in na Spotifyju izbrala shuffle pri eni od prvih seznamov predvajanja, ki se je pojavil na njenem zaslonu. Skoraj takoj ji je v ušesa šinila prva pesem, ki se je izkazala za *i*Heat waves - Glass animals*i* in takoj se ji je na obrazu zrisal nasmešek.

Ko je ravno ugasnila telefon pa se je spomnila, da ni pogledala kako dolgo je trgovina še odprta, zato je telefon takoj šla odklepati in ker trapa ni pogledala kje hodi je po nesreči tresknila v nekoga. Telefon ji je seveda zletel iz rok (ja, brez kril, bi si mislili?) in hkrati ven potegnil njene slušalke. Zara je počepnila in ga pobrala, potem pa preverila, če še vedno dela ter podrgnila nove praske na zaščitnem steklu. Skoraj bi jo kap, ko je vstala in pogledala, kdo je stal pred njo. Kodravi in relativno kratki rjavi lasje, oči, čigar barva je spominjala na lešnike in postava pol glave višja od nje? Jep, Zara je veliko predobro vedela v koga se je zaletela.

"Oprosti, Jace. Nisem gledala kje sem hodila," z levo roko se je popraskala po zatilju in vsi, ki so jo dobro poznali, so vedeli, da je bila to njena nervozna gesta.



---

Najprej se opravičujem, ker ste tako dolgo čakali na nov del. Drugo, bi se vam rada zahvalila, da ste šli brati. Tretje: kako se vam zdi prenovljena verzija? So vam všeč imena, ki sem jih spremenila? Hvala vam še enkrat in tokrat vam obljubljam, da se bom potrudila in čimprej sestavila nov del! (če se sprašujete (kar dvomim, ampak vam bomvseeno povedala dvojni pomen), zakaj sem označila ta del pod ljubezen, je to zaradi Jace-a in ker ljubezen ni samo poljubčki, ampak tudi ljuebezn to prijateljov ;) ) Povezava do dela na Wattpadu: https://www.wattpad.com/808843903-lomilec-src-1-poglavje-naenkrat-ti-verjamem



~Z ljubeznijo, Raven