DRUGO POGLAVJE - *b*ŽENSKA, KAJ SI TI NAKUPOVALA? KAMNE?!*b*

Jace ji je namenil enega njegovih naravnost očarljivih nasmeškov in Zara je mislila, da bo njeno srce razbilo njena rebra, tako močno je udrihalo po njih.
"Ah, ni problema. Upam, da je tvoj telefon v redu?" Zara je pokimala, medtem ko se je borila z zahrbtno rdečica, ki je že zdavnaj oplazila njen vrat, ko se je je zavedala.
Zagrabila je prvo rešilno bilko, ki se ji je porajala pod njo; prisilila se je spomniti nekaj žalostnega. To se je že naučila zadržati z ledene površine maske njenega obraza. Tokrat je bila prva stvar, ki se jo je spomnila Kyle. Če je ne bi zapustil, bi še bolj zardela, kot se je to poskušala ustaviti, tako pa je čutila bes, jezo, razočaranje in kanček globoke bolečine. Definitivno bolje, kot da ne bi sploh čutila čustev, kot prvih par let po smrti njenega očeta in sestre. Prostor, ki so ga pred tem zapolnjevala čustva je sedaj zeval prazen, odmevajoč, odprt čemurkoli in gol. Bila je izgubljena v neprestanem krogu opustošenosti. Up, da bo Kyle prišel nazaj ali jo vsaj kontaktiral je začel skozi leta bledeti in ni prav nič pomagal izoblješevati stanje v katerem je bila izgubljena. Zara je globoko vdihnila in se odtrgala od dolgo-obstojočih misli. Ne bo še enkrat zapadla v tako slabo podobo same sebe. Nikomur ne bo dovolila, da jo spet zvleče v to stanje, tudi sebi ne.
"Razen par novih prask je enak kot prej. Lepo te je videti po teh nekaj mescih," je ponudila Zara začetek za pogovor in Jace se je priložnost očitno odločil vzeti ter ji ponudil nasmešek.
"Tebe tudi. Si za, da se dobiva pri Sosedovi mački enkrat jutri, da malo izmenjava kaj sva doživela zadnje dni?" Zara ga je presenečeno pogledala in si vzela nekaj sekund da je predelala kar so njena ušesa ravnokar staknila z zraka. Ko se ji je končno posvetilo, da jo vabi na zmenek je visoko privzdignila obrvi ter poskušala zadržati gromozanski nasmeh, preden bi se lahko priplazil na njen obraz in bi jo najverjetneje naredil izpasti, da izgleda kot psihopat, ki je ravnokar pobegnil iz umobolnice. Veliko raje je ostala pri svoji dokaj prisebni strani.
Sosedova mačka je bila tista restavracija, ki stoji sredi enega večjih parkov in ja za svojo božansko hrano slavna vsenaokoli. Da ne govorimo o tem, kako si vsakič, ko si se mimo sprehajal zavohal te prijetne dišave, ki te je v sekundi omamil in si hočeš nočeš vstopil in naročil hrano. Najbolj absurdna stvar tam je to, da vedno najdeš prosto mizo pa če gre celo mesto tja na kosilo naenkrat.
"V redu, kdaj pa?" je le pritrdila na koncu in v zameno prejela prečudovit nasmeh, ki bi skoraj nekaj premaknil v Zarinem srcu, ki je bilo zaradi neprijetnih izkušenj in traum spraskan, raztrgan, zalepljen z obliži (ki so imeli na sebi zvezdice, da ne bo pomote) in je okoli njega divjal vihar s strelami.
"Tam nekje okoli petih popoldne, ti je to prav?" Jace jo je pričakujoče pogledal s postrani nasmeškom.
Njeni možgani so pretekli maraton, da bi preverili, če so takrat imeli čas in si oddahnili na klopci, ko so ugotovili, da ga ima. S sijočim pogledom in žarečim nasmehom odvrnila Zara po parih sekundah prestanka. "Ja... ja, seveda."
"Potem imava dogovor. Se vidiva jutri!"
"Se vidiva jutri!"
Jace ji je pomahal, se odpravil naprej po njegovi poti, Zara pa je medtem končno spustila vajeti na kotičkih ustnic in doživela občutek popolne sreče za mogoče enkrat v njenem življenju od tiste usodne noči.
Šele ko je začela razmišljati o tem kam je hotela iti se je spomnila, da ni pogledala kako dolgo je trgovina odprta. Hitro je pritisnila na stranski gumb, da je vklopila zaslon, z lahno vijugo odklenila in šla naravnost v Google, kjer je pogledala za odpiralni čas, da je ugotovila, da ima samo še ubogo uro in pol preden zaprejo. Zara je izbuljila oči in hitro je ubrala pot pod nogami proti željeni destinaciji kolikor hitro so jo noge nesle.
Pred stavbo je iz žepa frcnila kovanec za en evro in ga uporabila, da je iz vrste vozičkov enega ven potegnila. Zapeljala ga je notri in šla čez mentalni seznam stvari, ki jih bo rabila kupiti. Že neštetokrat si je rekla, da mora začeti to pisat na listke ali pa si zapisati v datoteke na telefonu ampak je to zmeraj pozabila narediti in končala tako, da je doma ugotovila da je ravno tri stvari zgrešila. Tako je porivala prevečkrat uporabljen kovinski nakupovalni voziček pred sabo in se nekako zrinila do oddelka s kruhom. Vedno je bilo najboljše začeti s kruhom, ker te je potem brcnilo v rit, če je topel, da se hitreje prebiješ skozi seznam. Vsaj v Zarinem primeru. Vzela je tri standarne črne hlebce, vrečo toastov, ki si jih samo popekel in par rogljičkov za kasneje, ko zopet obišče Ero.
Naslednja stvar, ki se je obrnila proti so bile sladke stvari. Ne moremo jo ravno kriviti, da je čokoholik, če je čokolada res nekaj božanskega (kosa se s hrano iz Sosedove mačke, zdaj si pa predstavljajte). Seveda je tako pograbila jedilno verzijo in pa neko novo verzijo bele čokolade z malinami, ki je očitno uživala svoje znižanje, ker sta samo dve še ostali na kupčku, ki ga je Zara sekunde nazaj obiskala. Skoraj je že zapustila linijo sladkarij, ki otrokom (in tudi najstnikom, ko smo pri temu) uničujejo zobe, ko se je spomnila, da obstajajo piškoti s čokoladnimi delci in polnilom na tretji polici čisto blizu vhoda. Na kratko si je očitala z neodobravajočim žvižgom, se zavrtela na peti in se odpravila iskat slaščico, ki se je skoraj izmuznila njenim mislim.
Hvala bogu so piškoti še vedno stali na istem mestu kot vedno in Zarine oči so se ob pogledu nanje zalesketale. Z roko je segla po dveh škatlah ter ju dodala na kup, ki se je dlje časa kot je bila v trgovini bolj višal. Notri se je znašlo kar nekaj škatel, ki so v glavnem vsebovale testenine vseh sort, pa tudi nekaj manjših, ki so bile polne konzerv vseh vrst, zraven so bile (jasno) tudi pripravljene solate, ker se ji jih nikoli ni dalo umivat, poleg njih pa so ob kotih tičale sirove štručke, nekaj hlebcev kruha, ki je bil iz temnejše strukture moke, nekaj litrov mleka, eno dodatno maslo, nekaj kozarcev marmelade z različnimi okusi, ki se jih je odločila lotiti, potem pa je nazadnje zapeljala k zelenjavi in sadju, da še tam vzame par svežih stvari.
Seveda je tam morala kar konkretno začeti razmišljati o tem, če bo res porabila tri police sadja, ko je pograbila kakšnih petnajst jabolk, tri šope banan, lubenico, skupaj skoraj celo vrečo oreškov (ki se ne štejejo točno za sadje in zelenjavo, ampak pač stojijo na tem oddelku), kakšnih osem mandarin in pomaranč, nekaj hrušk in za povrh še pet breskev. Na koncu je obdržala polovico vseh stvari in zavila proti blagajnam.
Postavila se je v vrsto za fantom visokim povprečnih 190 cm, kar ga je naredilo trideset centimetrov višjega od nje in Zari to (bi si mislili) ni ravno ugajalo zato je, popolnoma brez izbire, zavila z očmi v neznančev hrbet, ki je bil zakrit s črno majico. Če smo iskreni, verjetno tudi če bi videl, kaj je naredila, bi se po vsej verjetnosti samo namuznil.
V vrsti je stala deset minut, ki so se vlekle kot jara kača in ko je končno prišla na vrsto je bila Zara že zdavnaj zdolgočasena dokler ni ugotovila, da imajo na polici ob blagajni zložene čigumije, med katerimi so na zalogi imeli tudi Rozike. Da vam povem kakšno vlogo je ta žvečilka imela v Zarinem življenju: Rozike so bile, ko je bila Zara okoli osem let stara, neizmerno popularne in čisto vsak jo je žvečil trikrat na dan, tako, da so imeli ves čas florescentno rožnaste jezike. So bile pa tudi žvečilke, ki jih je vedno kupovala s Kylom, ki je takrat še ni pustil na cedilu. Skupaj sta rotila starši z največjimi in najbolj nedolžnimi očkami, kar jih je videl svet in se dvojno veselila, ko so popustili. Zaznamovale pa so (tudi kasneje, ko sta bila starejša in so šle iz mode) njuno prijateljstvo in sta vedno imela paket enih v svojem žepu za vsak slučaj, če se jima zazdi, da bi nekaj žvečila da sprostita stres, ki se je skozi vojno vedno bolj nabiral in jima pritiskal na rame .
Čim pa se je začela Zara spominjati vojne, tem bolj razločno in zaskrbljujoče blizu je lahko slišala krike, udarce in prizore, ki so zaznamovali čisto druge stvari kot Rozike. In Zari niti malo niso bile všeč. Ne votel udarec ob parket, živo utisnjen v njen spomin, ne tanka rečica krvi s prerezanega vratu, čigar glavo je po možnosti poznala, ne stekleni pogled v očeh, ki so zrle v neznano in niso več imele pomena, ne vonj po kovini in gnilobi, ko so začela trupla trohneti in se je kri začela strjevati na mestih, kjer je mirovala, ko je Kaaver odšel z njihovimi srci. Nič od tega se ne bi smela spominjati sedaj, ko je na varnem v mestu, kjer si je na novo ustvarila življenje, pa so ji spomini še vedno sledili ter ji grenili preproste trenutke, jih spreminjali v nočne more, zaradi katerih ni mogla spat in je živela v strahu, da bo naslednja sekunda del le teh. Sovražila je vse to, če smo bolj natančni.
"Oprostite, gospodična, ste v redu?" je presekal njen tok mračnih misli zaskrbjen glas zadnje prodajalke za pultom, ki je brez dvoma čakala, da se strezne, ker je bila na vrsti. S pogledom je Zara za sekundo zastala na roza ovitku žvečilk potem pa takoj na obraz potisnila masko z nasmeškom, ki zavede vse razen nje same, ko se pogleda v ogledalo ter lahno stresla z glavo v zavrnitvi do tega, da bi bilo karkoli narobe.
"Ja, ja, super sem, se opravičujem, malo me je zaneslo. Rozike prinesejo nazaj spomine, pa jih dan danes skoraj nikjer več ne vidiš," Zara je bila blazno ponosna nase v tem trenutku, ker v resnici niti ni lagala za povrh pa se je še gospa za pultom strinjala (če sodimo po prikimavanju), kar bi lahko pomenilo, da jo bo zamotilo dovolj, da ne bo razmišljala o tem, na kaj vse jo spomnejo in zakaj je izgledala, kot da je videla duha. Fant pred njo, ki je ravno pobral vreče je pogledal proti njej, dvignil obrvi in dvakrat z razprtimi očmi (tako je pogledal, da bi Zaro zaskrbelo, da mu bodo oči padle iz jamic, če bi ga videla) v presenečeni nejeveri, potem pa jo je pobrisal skozi vrata kot, da ima dinozavra za petami. Zara mu ni posvetila pozornosti, je pa s kotičkom očesa ujela, kako je bil eno sekundo tu, drugo na drugem koncu parkirišča. To je čudno je pomislila potem pa posvetila svojo pozornost na prodajalko, ki je skenirala kode in jih vpisovala v računalnik hkrati pa pripovedovala, kako so postale Rozike popularne šele, ko je bila v njenih dvajsetih, ona pa jih je oboževala odkar jih je poskusila, ko so izšle.
Devetnajstletnica jo je, če smo iskreni poslušala samo na eno uho, a je ni prekinila, le sem in tja prikimala ali vrgla nasmešek zraven, da bi dobila prodajalka občutek, da je močno vpletena v njeni zgodbi.
Ko je zaključila zlagati izdelke v svoje tri nakupovalne vreče, ki jih je porabila, je pomahala rjavolaski, ki ji je vneto razlagala svojo izkušnjo pred nekaj sekundami, potem pa tudi sama popihala skozi vrata, odpeljala nakupovalni voziček v vrsto, ga pripela, da je dobila nazaj žeton, si ogrela rami, ki bosta pomagali nesti te vreče s kamni potem pa jih brez milosti zagrabila in se odpravila na desetminutni pohod do Ere, ker bo do doma predolgo in je že zdaj vedela, da njene roke ne bodo zdražale dovolj dolgo. Bila je samo hvaležna, da je živela v mestu z relativno položnim reliefom in ji ni bilo treba hodit v hrib z vrečami polnih stvari, ki so tehtale kot trije sloni skupaj (brez zamere, sloni, super ste) samo, da pride do doma.
Ena ura, ki jo je prebila v trgovini se je poznala na okolici. Šepetajoče sence so se začele nagibati v drugo smer in so stegnile roke, da bi se zopet prijele zanj med sabo, medtem ko je za njih vetrova sapa pripihala pred sonce oblake, da so dosegle cilj. Kljub teži v rokah se je Zara ob tej misli nasmehnila. Vsaj narava si zna pomagat, če Zara sama sebi ne more. Vmes je seveda razphial lase, ki jih je zataknila za ušesa in odnesel pramen las na njen obraz, kjer so se ji zalepili na usta. Naveličano je odložila vreče na tla, si z roko umaknila pramen z obraza, si naredila čop (previdnost ni odveč), potem pa raztegnila roke, ker so jo peklensko bolele.
"Še par minut pa bom pri Eri, saj bo," si je zamrmrala v brado za vzpodbudo, pogumno (in v bolečini) pograbila za neprijetne ročaje ter zakorakala bolj odločno v želji, da bo hitro konec.
Ko je še parkrat zavila na ovinkih je lahko opazila kremno prebarvano fasado hiše njene prijateljice. Olajšanje jo je preplavilo in za voljo hitrosti je naredila preostalo pot s sopihanjem in skelečimi mišicami v rokah, ampak uspelo ji je vseeno, na kar je bila Zara v tistem trenutku ponosna na isti ravni, kot bi bila ponosna, če bi imela otroka, ki bi zmagal na Olimpijskih igrah.
Čim se je znašla na pragu njene prijateljice je spustila vreče in si temeljito pomela bicepse, ker so jo boleli kot globoka opeklina. Zara bi vedela.
Malo je še dvignila ramena k vratu, malo zakrožila z glavo, da je sporstila napete mišice, potem pa z glavo nežno potrkala na vrata, ker se ji ni dalo rok dvigniti.
Kmalu je zaslišala drsanje copatov ob tla in sekundo zatem je vrata odprla Jennette, ki je imela maskaro v očitnem drsu solze zabrisano in je držala ustnice v črti v sredini, kar je pomenilo, da je gledala ganljiv film v katerem se ni strinjala z marsičem ter je imela predavanje z lomljenjem glasu in smrkanjem. Seveda je najmanj petdesetkrat zakričala 'To ni fer!' v sredi vsega. Era se je po vsej verjetnosti zabavala, če jo Zara pozna kot pozna Jennette (ja, jo).
"Spet film?" je vprašala Jennette in ogovorjena je potrto prikimala ter ji odprla pot notri. "Kateri tokrat?"
Zarini čevlji so bili naslendjo sekundo odvrženi zraven ostalih, lično zloženih, kjer so poleg njenih nezloženi bili samo še Jennettini. Slednja je z brado pomignila k vrečam, češ, *i*ti pomagam nesti?*i* Rjavolska je dlani dramatično pritisnila eno ob drugo v rotenju in se ji žareče nasmehnila, ko je zagrabila dve od njih.
"*i*Brez dotika*i*," je potrdila, kar je Zara imela na sumu. Ampak vse to je bilo pozabljeno, ko je zavohala Zara zavohala omamen vonj po dostavljeni hrani naravnost iz Sosedove mačke.
"HRANA!" Zara se je dramatično zapodila skozi hodnik v kuhinjo in tam zagledala Ero, ki je bila zleknjena na kavču z roko čez blazine, ki so bile namestene na delu za naslanjanje in so bile namenjene podpiranju glave ter se neimpresionirano zazrla v Zaro z privzidgnjeno levo obrvjo.
"Lej, ko si držala obljubo in naju nisi pustila na cedilu," je sarkastično pozdravila.
"Ne bi v življenju," je resno pripomnila Zara, salutirala in, ko se je odločila, da je bilo dovolj zafrkavanja, naslednji trenutek takoj lakomno pogledala hrano na mizi, čigar vonj je vel po hiši.
"Tista ta zaprta škatla na robu mize je zate," je s prstom pokazala Era potem pa vstala s kavča in odšla pomagat Jennette, ki je vmes vpila kletvice s hodnika, ker je mogla nesti vreče iz trgovine.
"ŽENSKA, KAJ SI TI NAKUPOVALA? KAMNE?!" se je zadrla med stokanjem in jo grdo pogledala, ko jo je našla za mizo, kako malica svojo pico. Tista, ki je pogled prejela se je nedolžno nasmehnila, tista, ki pa je bila privolila v pomoč brez zavedanja, da je podpisala pogodbo s kamni pa ji je dala roteč obraz.
"Pa ravno po tem žalostnem filmu? Saj veš, da ko kaj takega zaključim, nimam nobene moči v rokah, no," je izmučeno zajavkala, spustila vreče in se vrgla na kavč, prepuščajoč nalogo Eri. Ta jo je naveličano pogledala potem pa zavedajoč, da nobene od njenih prijateljic ne bo mogla premikniti iz kjer sta, stopila h kuhinjskem pultu, pobrala ključe avta, šla nazaj do vreč v svojih copatih ter jih odnesla v svoj avto. Praktično lahko je prebrala Zari misli, ko je vedela, da jo bo prosila, če lahko le-te in pa tudi Zaro samo odpelje v rjavolaskino stanovanje.

---

Hello sweethearts!
Sem si danes zadala, da spišem ta del do konca in res upam, da vam je bil všeč! Dobili ste malo shipping materiala (mislim, da vi lahko sumite pravega od dveh), prijateljstva pa malo ste zvedeli o Zarini preteklosti. Upam da ste uživali, pa se vidimo na hodniku! Vsi si zaslužite košare objemčkov in poljubčkov, ker ste čakali tako dolgo!

~Z ljubeznijo, vaša Raven <3