LOST IN THOUGHTS 3. POGLAVJE: Drobci ogledala, obliti s krvjo

Po dolgem spancu na moji udobni postelji, sem končno vstala in si obula svoje črne čevlje, ki so imeli na stranicah odtenke temno zelene barve. Pomaknila sem se vse do svojega ogledala, na katerim so bili vidni odtisi dlani, in na ogledalu se je nabirala vlaga. Po mojem čelu so zdrsele kaplje potu in nelagodja. Za trenutek sem opustila misel, da je to naslednji namig, a k čemu? Moja radovednost umre zadnja. Pogledala sem se v ogledalo in se potrudila nasmejati. Moja konica ust so se dvignila v velik nasmešek, videla sem temne podočnjake in neurejeno frizuro. V roke sem vzela svoj črn glavnik in si popravila pričesko, nato pa se ponovno zagledala v odtise dlani, ki so se vsako sekundo le še bolj večali. Pomaknila sem se proč od ogledala in se skoraj nevede zaletela v postavo, ki je bila veliko večja od mene. Imela je vranje črne lase in sinje modre oči, ki so bile trdno uprte vame. Njen obraz mi je sporočal pogum, strah ter hkrati ljubosumje. Oblečena je bila v črne, kratke hlače ter dolgo kratko majico, ki je segala vse do konca kratkih hlač, na majici pa so bili odtisi dlani. Pogledala sem postavo ter njeno majico, ter se sunkovito obrnila in se zagledala v ogledalo. Odtisi so bili iste oblike. Vendar pa jih je nekaj ločevalo od odtisov na ogledalu. Bili so obliti s posušeno krvjo in iz nekaterih je še kar lila temno rdeča kri. V mojih očeh se je prikazal strah, postava pred mano pa je kazala pravo nasprotje. Vse kar je delala je bilo to, da je močno strmela vame in se mi zlobno posmehovala.

»K – kdo si?« Mi je uspelo spregovoriti po dolgem trenutku tišine in mojega nelagodja. Čutila sem svoje srce, ki je glasno utripalo in nakazovalo moj strah. Z vsako minuto, ki je minila, so se utripi povečali, moj obraz pa je postal oblit s potom. Gledala sem v postavo, ki se je začela močno svetiti, in svojega pogleda ni umaknila od mojih oči. Kar pa se mi je poleg vsega prav tako zdelo zelo čudno je bilo to, da ni pomežiknila. »Plačala boš.« Je spregovorila postava v globokem, zlobnem zvoku in me potisnila v mojo staro, rjavo omaro, ki je stala za menoj, kar pa je pripeljalo do tega, da sem jo po nesreči prevrnila po tleh in na koncu me je postava potisnila v moje ogledalo, ki se je raztreščilo na tisoče koščkov in okrog sebe sem zagledala temno rdečo kri, ki se mi je v potočkih lila iz moje glave, kjer me je zabodlo steklo. Glava me je začela močno boleti in počutila sem se kot, da sem ravnokar padla iz hriba tisoče metrov na tla. Občutek je bil nepopisno boleč in čutila sem, kako me postava gleda in se mi nasmehuje. Čez trenutek je spremenila podobo v mlajšega moškega, ki je izgledal kot, da ima okrog štiriindvajset let. Njegova majica je bila raztrgana in na več delih so bili znaki posušene krvi in dlani. Na delih majice, kjer so bile velike luknje, so se videle rane, ki jih je zadal nož, na njegovem obrazu pa je bilo veliko ureznin, iz katerih je lila kri. Vse kar je moški rekel je bilo: »Oprosti, Sarah.«

Prebudila sem se v soju sonca in njegovih svetlih žarkov, ki so naelektrili moje telo. Sončna svetloba me je bodla v oči in imela sem občutek toplote in optimizma, a moje telo se ni počutilo isto, kot moje mišljenje. Roko sem postavila na svoje rane na lasišču in na moji roke sem zagledala kaplje krvi, ki so še kar pronicale iz moje glave, a v manjših potočkih, kakor prej. Postave, oziroma osebe, ki je lahko spreminja podobo, ni bilo več. Moja soba je bila razmetana, ogledalo je bilo razbito na tisoče koscev, na vsakem koščku pa je bila sled krvi. Odtisov ni bilo več. Ko sem svojemu mišljenju končno spremenila temo razmišljanja, sem prišla do pomisleka, kaj se je sploh pred nekaj urami zgodilo? Kdo je bila ta postava in kaj sta pomenili usodni besedi ''plačala boš''? Začutila sem bolečino v svojem trebuhu, a ne tako močno, kakor, da bi me nekdo udaril v trebuh. Zagledala sem se v luč nad mojo glavo, ki je bila zaprta, bila je rožnate barve in popisana je bila z mnogimi vzorci. V misel se mi je prikazal štiriindvajset – letni moški, v katerega se je spremenila postava, le da v mojih mislih ni bil tako krvav in neurejen. Bil je le navaden moški, ki je šel po vsakodnevnih dejavnostih. Oblečen je bil v črne kavbojke brez posebnosti ter v moder suknjič s kravato, ki se je prelivala iz svetlo modre barve vse v temno zeleno. Njegove oči so bile v barvah morja, njegovi lasje pa so me spominjali na barvo jutranje kave. Bil je manjše postave, njegov obraz pa je sporočal svobodo, veselje ter hkrati optimistično energijo, a obraz nikoli ne sporoči več, kot same oči. V njegovih očeh sem videla ogenj, ki me je pogrel v srcu, a hkrati prestrašil, saj so plameni segali visoko v zrak. Prva stvar, ki mi je spreletela v misli, je bila ta, da je bil nesvoboden in v nevarnosti.
~~~
PRESENEČENJE! Končno sem napisala nov del zgodbe Lost in thoughts, in če sem iskrena, se mi zdi, da je ta del malo slabši kot ostali deli, ker sem ga napisala hitreje, v približno enem dnevu. Imela sem drugo idejo za ta del, a sem se odločila, da bi kanček teme o krvi in strahu bila bolj zanimiva. Pa zanima me tudi, ali bi radi brali bolj kriminalistično navezane dele, ali bolj romantične dele? Ker razmišljam v mešanju romantike in kriminala. Ampak bom premislila glede tega in kako se bo zgodba sploh odvijala naprej. Sploh nisem vedela, da bo ta zgodba doživela svoj nov del, sploh pa imam eno večno vprašanje. Ali bo doživela svoj konec? Dosti o tem. Rada bi se iz dna srca zahvalila Sophie Donni, Pač js in 12letnici za komentar! Prav tako gre zahvala vsem tistim, ki so zgodbo samo prebrali, ter vsem tistim, ki ste tisti osamljen srček pobarvali v rdečega! Res sem vam vsem zelo hvaležna, in vedno ko berem vaše komentarje, mi dajete energijo in navdih za naslednje dele. Hvala vsem!

Naslednji del pričakujte še ta mesec, morda v roku enega tedna ali pa malo dlje. Kdo ve, morda pa se bo prikazal hitreje kot v enem tednu... ;) Glede na to, da se ocenjevanja zaključujejo, bom imela več časa za pisanje. :D
Lepo se imejte,
Shine