LOST IN THOUGHTS: - 2. POGLAVJE: OBLITA S STRAHOM IN RADOVEDNOSTJO

Čakala sem na pravi trenutek, da bom dnevnik vzela v roke, potipala platnice, si še enkrat ogledala naslov in zraven svoje telo in svoje nežne roke, obdane z mnogimi belimi bleščicami, ki so se vsako sekundo prelivale v bledo rožnato barvo. Poved se še kar ni končala, moje telo pa se je počutilo nelagodno. Okno v sobo je bilo na stežaj odprto, da je lahko jutranji veter, ki je bil tisto jutri precej divji, zapihal v notranjost ter zavese, na katerih se je prelivala sinje modra barva z odtenki bele, odpihnil vsako na svoj konec. Na mojem rdečem puloverju so bile narisane rože, ki so bile bele ter modre barve, ponekod pa se je našla tudi kakšna svetlo rožnata, ki je spominjala na vrtnico, na rožo ljubezni. Vedno, ko pomislim na vrtnico, me vrne na srečne trenutke ljubezni, ki sem jih doživela, a hkrati me listje, ki padajo od vrtnice spominjajo na vse boleče trenutke in rane, ki mi jih je zadala ljubezen.

Čez kakšnih pet minut je jutranje sonce nežno posvetilo na moj poten obraz in sončna svetloba mi je naelektrila moje telo, poved v dnevniku pa se je z vsako sekundo, ki je minila, končevala. Vstala sem iz svoje udobne postelje z belo odejo in rdečimi srci ter z napisom ''Sreča je povsod'' ter se pomaknila vse do okna ter pogledala zunanjost. Opazovala sem, kako ptice pojejo svoje nežne melodije in drevesa, ki so v ritmu njihove melodije plesale kot elegantni plesalci, drevesa pa je obdajal zdaj nežen veter, ki je po zraku raznašal zelena listja. Dišalo je po novo spečenem kruhu iz bližnje pekarne, ki je bila ena izmed najbolj priljubljenih pekarn v mestu. Na pločniku za pešce ob cesto je hodilo majhno dekle, ki je bilo veliko mlajše od mene, predvidevala sem, da je stara sedem let. Svoje čokoladno rjave lase je imela spete v visok čop, namesto lastike pa je imela veliko, rdečo pentljo, iz katere so viseli dolgi rdeči trakovi, ki so ji segli do ramen. Oblečena je bila v rumeno krilo, na katerem so bile narisane rumene rože ter sonce, ki me je spominjalo na toploto ter punco, ki se mi je v sanjah tako toplo nasmehnila, in v hipu je moje srce obdajala toplina. Dekle, ki je hodilo po pločniku, je imelo obute črne teniske, na katerih so bili razni napisi, v svojih majhnih rokah pa je držala tri balone, vsak pa je bil različne barve, na vsakem pa je bil prav tako nek motiv. Njene sinje modre oči so se zagledale v moje in me začudeno spogledovale. Ob punčki je hodila starejša ženska, za katero pa sem močno predvidevala, da je njena mama. Bila je višje postave, njen obraz so prekrivale pegice, imela je rjave oči, ki so me spominjale na kavo, katero je prav tako imela v svojih rokah poleg torbice, ki je bila v barvah morja. Njeni rdeči lasje, ki so spominjali na vrtnico, so v nežnem, poletnem vetru plapolali, oblečena pa je bila v kratko, črno majico z belimi vzorci, prav tako pa je nosila elegantne črne čevlje, ki so izgledali precej novi, ter črne kavbojke. Svoj pogled sem obrnila proč ter zaprla okno.

Pomaknila sem se do svoje postelje ter v roke vzela kemični svinčnik ter dnevnik, ki pa sem ga odprla na strani, kjer naj bi bila zapisana poved, ki se je pojavila po tem, ko sem nekaj napisala s tistim pisalom. Poved pa se je glasila: »Sem ti iz prihodnosti, kar se sliši precej nenavadno in neresnično, a govorim resnico. Zgodila se je resna nesreča in upam, da mi jo boš pomagala razrešiti. Vse, kar moraš narediti je to, da mi slediš. Upoštevaj vse, kar ti rečem. Naredi vse, kar te prosim, da naredi. Sanje, ki si jih sanjala, si imela z namenom, namreč v resni nesreči, ki jo moraš preprečiti, se pojavlja tudi Sarah Williams, ki pa je nekaj posebnega, a zdaj ti ni potrebno vedeti prav vsega. Tvoja prva naloga je ta, da vzameš nož, ki se bo pričaral po tem, ko prebereš to poved na koncu dnevnika, ter najdeš osebo, ki nosi ime ''Chris Williams''. Nekaj časa preživi z njim, da izveš več informacij o njih, ter jih posreduj meni. Nož pa … shrani. Za zdaj. Kaj je potrebno narediti potem, pa boš že izvedela.« Moje srce je začelo divje utripati in počutila sem se kot, da si vse domišljam. V moji glavi sem začutila močno bolečino in počutila sem se kot, da me je nekdo močno udaril v trebuh. Prelistala sem vse strani do konca ter, kakor je pisalo v tisti povedi, našla nož, ki je imel na konicah posušeno kri, nož pa so obdajale rdeče bleščice, ki so spominjale na kri. Vzela sem ga v roke, potipala konice noža, ter ga skrila v enega izmed mnogih predalov moje omare pod zvezke.

Moja radovednost me je mučila kakor še nikoli v mojem življenju. Kdo je bil Chris Williams? Je imel kaj z Sarah Williams? Kaj naj bi jaz v prihodnosti imela opravka z njim in z neko resno nesrečo? Kaj, če mi kje spodrsne? Ali sanjam? In še več tipičnih vprašanj. Misel na nož ter kri, ki je bila na njem, me je pripeljala do mračne misli, da bo ena izmed mojih nalog peljala v umor.

Hej! Najlepša hvala vsem, ki ste prebrali del vse do konca. Res mi veliko pomeni, glede na to, da se za to zgodbo zelo potrudim, pa čeprav ni ena izmed mojih nauspešnejših / najboljših! Pa hvala vsem, ki boste tisti osamljen srček obarvali v rdečega in vsem, ki boste komentirali. Vesela bom vseh kritik, mnenj... <3 Rada bi se zahvalila Hermi, 12letnici, Sophie Donni in Pač js za vaše komentarje na prejšnjem delu, res ste diamantne! Zahvala gre pa tudi vsem tistim, ki ste na prejšnjem delu stisnili lajk ali pa si samo prebrali zgodbo, sončki ste! Naslednji del pričakujte v roku dveh tednov ali manj. Upam, da vam je bil del všeč.

Lepo se imejte!
Shine<33