1. SVETILNIK


Majhen, zaraščen otok ki se kopnega drži le tako, kot se zelo razmajan zob drži nitke.
Takšnemu ljubkemu otočku rečemo tudi polotok. Na polotoku stoji visok siv, star in krhek svetilnik, ki ponoči s svojo lučjo kroži in sveti okrog morja, da morebiti ne bi kakšna ladja zaplula na čeri ter osvetljuje primorsko mestece. S tem tudi poskrbi, da se tema zvečer zdi manj temna, široko ter veliko morje, pa manj veliko in široko.

Poleg svetilnika stoji majhna hišica, ki jo obdajajo zaraščeni grmi ter visoke bilke. Hišica je sivo- rjava in je na prvi vtis tudi malce neprijetna. V hišici živi svetilničar Abraham
s svojo dvanajst letno hčerko Luno. Lunino pravo ime je Alyss. Toda tako je ime tudi njeni mami. In od nekdaj je njenemu očetu šlo na živce, da sta se vedno ko je poklical svojo ženo obrnili obe. Sploh še zdaj, ko je mama izpuhtela, nerad izgovarja njeno ime. Zato je zdaj Luna.

Ko se začne mračiti, mora Luna vsak večer steči po petinpetdesetih stopnicah, prižgati vžigalnik, plamenček prižge v stenj in nato zavrti mehanizem. Ko je bila mlajših let je to delo opravljala z muko in težavo, zdaj pa to naredi z lahkoto. Njene noge so močne in takoj prehodijo stopnice dvakrat na dan. Včasih tudi trikrat ali štirikrat, kadar pozabi vžigalnik.

,,Mula, podvizaj se! Krepak mrak je že, luči pa še nikjer! Kaj, če kakšna ladja zadene v čeri? Koga bodo krivili? Mene! Pa boš bila kriva ti, smrklja mala!’’ je zavpil njen oče. Skoraj se je že vstal, ko je zavpila izven svoje sobe: ,,Saj že grem no!’’ Izven predala vzame vžigalnik, ter steče proti svetilniku. Ko opravi s stopnicami, prižge vžigalnik in majhen plamenček zaplapota v temi. ,,Izgleda, da je prazen,‘’ zamrmlja Luna. ,,Jutri moram skočiti v mestece po novega, sicer bodo posledice.’’ Luna se je samo zmrazila ob misli na to, da bi zaradi neprižganega svetilnika kakšna ladja zadela ob čeri. Hitro je s plamenčkom prižgala stenj, ter zavrtela mehanizem.

Nato se je odpravila v posteljo in potonila v sladek sen.

***
Ko se je zjutraj zbudila, je odšla nabirati školjke. Nabrala je vse lepe vrste školjk; majhne, velike, podolgovate, okrogle, ploščate…
Nabirala jih je ves ljubi dan na kamniti plaži, ko se je zmračilo. Luna je vedela, da je nekaj pozabila in se s mračnimi mislimi odpravljala do hiše. Ko je vstopila, je njen oče zaklical: ,,Kje si se obirala? Pojdi prižgati svetilnik! Danes naj bi bila toča ter dež! Pohiti že!’’
,,Oh ne!’’ je z grozo pomislila. Vžigalnik! Pozabila ga je kupiti. Sama sebe je zmerjala: ,,Ti trapa neumna, kako si lahko pozabila?Joj, res sem nesposobna!’’

Očetu je zaklicala, da se vrne v roku pol ure in nato stekla v temno noč.

2. VŽIGALNIK

Luna je preskakovala skale in travne bilke, da je prišla do mostka ki je njen dom držal z zunanjim svetom. Stekla je preko mosta; narejen je bil iz hrastovega lesa. Izgledalo je, da bo vsak čas propadel in skupaj z njo utonil v ledeni reki.
Lučka je stekla; izgubiti ni smela niti sekunde. Lica so ji zadrhtela in roke je imela čisto premražene. A Luna se za to ni zmenila. Stekla je naprej. Padla in se ponovno pobrala. Kmalu je pred sabo zgledala majhno mestece in videla, da je trgovina v katero največkrat zahaja še vedno odprta. Trgovinica je umazano rumena stavba, ki jo vodi gospod Paterrn z svojo ženo gospo Paterrn.

Stekla je mimo majhnih hiš, v katerih so njeni vrstniki že davno spali. Ravno pred trgovina je na njeno žalost ugotovila, da jo je gospod Paterrn zaprl.
Stekla je do umazanih steklenih vrat, ter začela točti po njih: ,,Gospod Paterrn! Gospod Paterrn! Jaz sem! Luna! Prosim, samo en vžigalnik rabim!’’

Vrata so se počasi, škripaje odprla in iz njih je pokukala plešasta glava.
,,Oh Luna! Ti si! Kar naprej, ‘’ jo je povabil.
,,Hvala lepa, samo vžigalnik rabim,’’ je povedala.
Gospod Paterrn se je začudil in počasi pokimal. Šel je iskati vžigalnik nato pa je vprašal: ,,Kako to, da si tukaj ob tako pozni uri? Ali te je tvoj oče poslal?’’
Luna je odkimala in vzela vžigalnik ki ji ga je podala gospod.
,,To bo en dolar ,prosim.’’ Luna je potipala po žepu v jakni in zgroženo ugotovila, da je denar pozabila doma na polici.
Nervozno je pogledala v tla, a trgovec se ji je igrivo nasmehnil.
,,Samo vzemi. Pa pohiti, da se ne boš prehladila.’’
Lenka je gospoda hvaležno pogledala ta pa ji je pomežiknil. Poslovila se je od njega nato pa stekla. Gospod Paterrn je nekaj zavpil za njo, a ga zaradi vetra ni slišala.
Vedela je le to, da mora čim prej domov.


3. NAZAJ DOMOV
Luna je tekla z vso hitrostjo. Slišala je veter, ki ji je prišepetaval:
*i*Ha, prepozna si. Tvoj oče besni in nevihta se bliža z polno paro!*i*
Ne pomagaš, je pomislila Luna. Veter je še samo bolj zapihal in odpihnil ji je kapo, ki ji je grela premražena rdeča ušesa.
,,Oh, zdaj pa sem v godlji,’’ je pomislila.

***

Po minutah neprestanega teka, je končno zagledala svetilnik.
Stekla je do mostu in naenkrat je nanj padla velika in težka skala. Most je razpolovila in na pol in polovico odplaknil.
,,Prekleto!’’ je zaklela. To je pobrala od očeta; kadar je bil jezen je na ves glas pel nekaj ne preveč veselih pesmi.
,,Jah, ne preostane mi nič drugega kot da plavam.''
In je skočila v mrzlo vodo. Nenadna bolečina ji je vzela sapo; a ni bil čas za odmor. Morala je plavati.
In, da je vse šlo še bolj po zlu je začelo liti kot iz škafa.
Luna se je vsa premočena in premražena poskušala dvigniti na preostal del most ampak ji je moči v rokah zmanjkovalo.

Po minutah mučenja, ji je končno uspelo.
A kmalu jo je veselje minilo saj je ugotovila, da je med plavanjem izgubila vžigalnik.
Kar na lepem se ji je pred očmi začelo mračiti, glava je postajala vse težja in izgubila je vse moči.
Zgrudila se je pred vrta, ki so vodila v svetilnik in potem je videl sam še temo.